Za otroške dodatke delavcev migrantov nam je mar, pozabljamo pa na domače zgodbe

Milena Miklavčič
3

    Včasih se niti ne zavedamo, kako pomembno je, da o težavah, ki jih imamo, pišejo tudi mediji.

    Pred dnevi smo tako lahko prebirali, da slovenski delavci – dnevni migranti, ki delajo v Avstriji, budno spremljajo sprejetje predlog zakona, po katerem bi se zanje precej znižali otroški dodatki. Višino dodatkov naj bi po novem določali glede na življenjske stroške v državi, od koder prihajajo tuji delavci in v kateri živijo njihovi otroci.

    Marsikomu se zdi takšna odločitev krivična, sploh glede na to, da davke in prispevke slovenski delavci plačujejo v Avstriji. Četudi delavci nimajo nobenega formalnega zagovornika, vseeno razmišljajo o ustavni presoji zakona na avstrijskem ustavnem sodišču in tudi tožbi na Evropsko sodišče. Ker so njihove težave mednarodne, lahko verjamemo, da jim bo na koncu uspelo.

    Velike zgodbe malega človeka

    Tistim, ki se znajdejo v težavah doma, pa se pogosto slabo piše. »Pomembne so velike zgodbe!« pravi znanka, ki brez nepotrebne empatije odloča, katere bodo prišle na prve strani medija in katere ne.

    Ne bom pozabila gasilcev, ki so bili opečeni v gašenju požara pred dvema letoma. Šlo je za eno hujših nesreč pri nas, v kateri je eksplodiral plin. Po navedbah zavarovalnice gasilci niso uporabljali obvezne zaščitne opreme, ki bi opekline preprečila, zato so njihove odškodninske zahtevke zavrnili. Pričakovala sem, da se bodo Slovenci dvignili, šli na ulice in se zavzeli za svoje gasilce, kajti ti so- ob vsem, kar počnejo- mnogim svetinja. Pa se do današnjega dne ni nič zgodilo, zgodba je izginila iz medijev in utonila v pozabo v naših glavah.

    Novico o zbiranju zamaškov, s katerimi bi pomagali Žigi s cerebralno paralizo in novico, da bodo v Velenju vrgli skozi okno sto tisočakov za ureditev zelenice ob Titovem spomeniku, pot in podest, da se bodo turisti lažje slikali z maršalom, hahaha, sta bili objavljeni skoraj istočasno. Je sploh kdo opazil, kako velik prepad zija med njima? Kako bodeta v oči? Kako kričita, ej, ljudje, mar ne vidite, kaj počnejo, pa ste kar tiho?

    Gospa XX je obiskala šempetrsko urgenco zaradi ureznine. Ko je bila rana očiščena, naj bi zdravnik zdravstvenemu tehniku naročil, naj mu da lokalno anestezijo, slednji pa naj bi odvrnil: “Ni je. Zmanjkalo. Bolnica Franja.” Zdravnik naj bi nato zavzdihnil in zašil rano na živo.

    Je kdo odreagiral? Povzdignil glas? Konec koncev se kaj podobnega lahko zgodi slehernemu med nami. Nihče. Morda so kakšno rekli fantje ob popoldanskem pivu? Dvomim. Tisti dan je bil pomembnejši nogomet.

    Vsak dan se zgodi nešteto zgodb, ki zaznamujejo posameznike ali družine. O njihovih usodah največkrat ne govorijo niti v kraju, kjer živijo.

    Pozabljene zgodbe

    Ob koncu leta se je veliko pisalo o ”hišah groze’‘, o domovih za starejše. Ker menda ni denarja, so domovi za starejše postali zelo neprijaznih do tistih, ki so v njih našli zadnje zatočišče. Se je več kot toliko raziskovalo, da bi izvedeli, kaj je res in kaj ni?

    Ni. Rodil se je nov dan in na vrsti je bila nova- pomembnejša zgodba. Morda takšna, ki bi jo podprli z dobro plačanim EPP sporočilom?

    Marjanca je skoraj devet let prejemala le 384,84 evrov pokojnine. S tem denarjem ni mogla ne živeti, ne umreti. Največkrat je morala poskrbeti še za vnuka, saj je imela njuna mati veliko raje sebe in užitke kot lastna otroka. Se je kdo zavzel zanjo? Nihče. Pomagati si je morala, kakor je vedela in znala. Danes, ko nevoščljivci vedo, da ji poštar po novem prinese 500 evrov, ji težave, s katerimi se spopada, celo privoščijo.

    Enkrat sredi decembra je neznano kam izginil fant iz ”problematične” družine. ”Ni ne prvi in ne zadnji,” so govorili tisti, ki so ga poznali.

    Pravijo, da če te ni v medijih, ne obstajaš. Nihče ne ve zate, morda, če imaš srečo, tvojo objavo na FB všečkajo, lahko pa tudi ne.

    Vsak dan se zgodi nešteto zgodb, ki zaznamujejo posameznike ali družine. O njihovih usodah največkrat ne govorijo niti v kraju, kjer živijo. Preveč so ponosni in sramežljivi, da bi o svojih težavah spregovorili na glas. Če Ireni razbije partner avto, je to njen problem, kvečjemu ji še privoščijo, češ, kaj je pa vzela bedaka!

    15 % nižji otroški dodatek pri delavcih, ki se vozijo na delo v Avstrijo, je novica drugačnega kova. Z mednarodno težo!

    Hvala Bogu! Upanje, da se bo voz želja obrnil v pravo smer, je zato postavljeno na trdnejše temelje.

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 3

    1. Da ne bi kdo mislil, da je to pretiravanje-to je realnost naše dežele.
      Ne delajmo tega drug drugemu-vsi smo na isti ladji!
      Če hočete dobro svojim otrokom, začnite ŽIVETI eno samo zapoved, ki svet ohranja in verjamem, da jo poznate: ,,Ljubi svojega bližnjega kakor…”
      in nehajte se norčevati iz ljudi, ki to skušajo udejanjati.
      Če vam je trenutno dobro v svoji koži, ste socialno povezani, gmotno preskrbljeni, zmorete plačevati račune, so otroci v mejah sprejemljivega…nikar ne mislite, da jutri ne more biti drugače-ne da bi vi kaj napačnega storili-enostavno razmere ne bodo več enake, zakoni se bodo spremenili, država vas bo žrtvovala kot kolateralno škodo za svoje lagodje, preživetje….!
      So ljudje v Vaši deželi, ki za oblast ne obstajajo-ker jih noče videti. Delajo, garajo, plačujejo prispevke…a jih oblast ne mara-ker živijo vrednote, ki ne prinašajo takojšnjega finančnega donosa v višini njenega apetita.
      ,,Narod si bo sodbo pisal sam!”

    2. Bog nam pomagaj, da bo dobil krmilo države v roke TA, ki zna vladati in pogledati na levo in desno, ter prevdarno trošiti in ustvarjati.

    Komentiraj