Za največjo krajo v samostojni Sloveniji, 5 milijard bančne luknje, je kriva politika, ker ima v rokah škarje in platno

V teh dneh po odstopu premiera je zelo verjetna tudi predčasna razpustitev parlamenta, s tem pa skorajšen zaključek dela vseh njegovih delovnih teles, torej tudi preiskovalnih komisij. Delo teh je – kar je konec koncev tudi prav, in kaže, da ta inštrument le ni “brez veze” – še posebej v zadnjih letih od gospodarske krize dalje dvignilo kar veliko prahu.

To še kako velja tudi za tisto pod vodstvom poslanca SDS dr. Anžeta Logarja, ki preiskuje odgovornost za dobrih 5 milijard evrov globoko bančno luknjo in se uradno imenuje Preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že 2. sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji” (mimogrede, prva sanacija v vrednosti okoli milijarde današnjih evrov je potekala l. 1993, natanko 20 let pred drugo.).

Kaj točno je bančna luknja?

Omenjena komisija namreč preiskuje, kako je možno, da so morali davkoplačevalci l. 2013, ko je bila Slovenija na dnu gospodarske in finančne krize (ki je v naši državi potekala s t. i. dvojnim dnom), reševati prezadolžene banke s kar 5.000 milijoni evrov (kar denimo znese dobro polovico letnega proračuna Republike Slovenije).

Tisto leto je namreč situacija v slovenskem bančnem sistemu postala popolnoma nevzdržna, saj domače banke zaradi prevelikega obsega slabih posojil (tveganih in preugodnih ali pa enostavno nasedlih zaradi svetovne krize), ki jih različna podjetja enostavno niso več vračala, niso bile več zmožne opravljati svojega poslanstva – servisiranja gospodarstva s krediti. S tem je bila seveda ogrožena celotna stabilnost bančnega sistema ter posledično države.

Kot rečeno, določen obseg slabih kreditov je bil v tistih letih “normalna stvar” oz. logična posledica svetovne krize. A stvar je v tem, da so bili v večini zahodnoevropskih držav (če sem ne štejemo južnoevropskih) ti kljub vsemu še večinoma obvladljivi oz. je bila državna intervencija potrebna kvečjemu pri bankah, ki so se specializirale za tvegane naložbe. Tako visok obseg dolgov je enostavno moral imeti globlje vzroke.

Kot (klasičen) reševalni ukrep je država tedaj ustanovila t. i. slabo banko oz. Družbo za upravljanje terjatev bank, kamor je bila prenesena večina teh terjatev, ki jih je nato DUTB bodisi poplačala, bodisi prodala dalje, del pa so jih nekateri upniki odpisali. Kakorkoli, končen račun, izstavljen državi oz. davkoplačevalcem, je presegel že omenjeno vrtoglavo vsoto.

Vzroki in krivci

Seveda se kot prvi, površinski krivci ponujajo “pohlepni menedžerji” oz. kar “tajkuni”, kot smo (predvsem privatizacijskim) domačim magnatom začeli zaničevalno praviti v letih pred kriznim 2008. Naslednji nivo krivde za ljudstvo verjetno predstavljajo “japijevski bankirji”, ki se v poslu obnašajo kot v casinoju in ob petkih hodijo na dekadentne zabave v striptiz klube.

Sam sicer ne dvomim, da se med bankirji na splošno najde kar nekaj ljudi tega tipa, a stvar je nujno potrebno pogledati širše. Takšni ljudje, ki se pri bogatenju ne ozirajo na sredstva ali načine, so namreč vedno obstajali in vedno bodo. Vprašanje je predvsem, kako družbeno sprejemljivo je takšno početje oz. koliko se to bodisi tolerira bodisi sankcionira.

Prvo vprašanje je seveda učinkovitost in doslednost organov pregona ter pravosodja pri preganjanju takšnih ali drugačnih sumljivih poslov, finančnega kriminala ali početij, ki mejijo nanj. Potem je tu še zakonodaja, ki lahko močno omeji tvegane in “mejne” posle ali pa posredno dovoli bankirjem in računovodjem več “kreativnosti”. Oba faktorja v 90. in zgodnjih 2000. v Sloveniji verjetno nista bila ravno zanemarljiva.

“Nedotakljivi” so verjetno enostavno zaradi povezav s politiko oz. državnim vrhom tekom 90. in zgodnjih let novega mileniuma.

Kaj tiči v ozadju oz. globlje?

A že pri zakonodaji trčimo v kompleksnejši problem – zakone namreč sprejema zakonodajalec, torej parlament oz. bolje rečeno, politika. In tu se stvar v Sloveniji, kot do neke mere vsaki tranzicijski državi, seveda zaplete.

S tranzicijo iz planskega v tržno gospodarstvo seveda neizogibno pride tudi privatizacija, ki je spet kompleksno vprašanje. Kako jo izvesti, da bo čim bolj pravična? Kako, da bo država imela največje koristi od delujočega gospodarstva? Ali se naj kapital združuje?

Verjetno v teoriji sam način, ki ga je v začetku 90. izbrala Slovenija, niti ni bil slabi. Prvi, manjši krog je potekal s t. i. notranjimi odkupi, drugi, obsežnejši pa s certifikati, ki jih je dobil vsak državljan in jih lahko nato vložil v pooblaščene investicijske družbe oz. PID-e. Zaplete se od tu naprej – kako potem certifikati postanejo delnice ter kdo in kako jih zbira.

Kakšen je rezultat?

Sam sem sicer premlad, da bi lahko prav dosti razpredal o tem, vem pa, da je ta proces potekal precej netransparentno, pogosto na sivem trgu; kar je morda še huje, pa je, da so v njem močno, včasih prav neverjetno, prosperirali ljudje, ki so bili blizu oblasti. Primeri takšnih privatizacijskih mogulov so denimo Herman Rigelnik, Bojan Petan, Darko Horvat, Igor Lah, Tomaž Ročnik, Janez Bohorič, Roman Glaser in še in še.

Veliko njih je še danes, tudi po izvedeni sanaciji dolg bank, bajnih bogatašev (mama enega najuspešnejših izmed njih, Darka Horvata, ima denimo v švicarskem St. Moritzu v lasti vilo v vrednosti 35 mio evrov). Če vprašate mene, so “nedotakljivi” verjetno enostavno zaradi povezav s politiko oz. državnim vrhom tekom 90. in let zgodnjega mileniuma. Za “leve” to ponavadi pomeni krog Foruma 21 (ta je posledično v resnici morda najvplivnejša organizacija v državi), za “desne” pa je nekaj časa pomenil krog okoli Šrota in Bavčarja, ki pa se je hitro sesedel.

Kakorkoli, če lahko potegnemo kakšen nauk iz vsega skupaj, je ta, da je privatizacija hudičevo težko vprašanje in bi jo bilo treba izvesti drugače, in pa to, da povezava politike z gospodarstvom državi in družbi dolgoročno povzroča hude bolečine.

7 komentarjev

  1. Kdaj bodo vsi ti javni roparji odgovarjali za svoja početja in kdaj bo ljudstvu, ki životari pod ali le malo nad pragom revščine, povrnjeno dostajanstvo???
    Kaj ni naš narod iz roda v rod dovolj trpel pod tujimi oblastmi, zdaj pa ga z javno in zakonito krajo izžema lastna politika?

  2. Dodal bi predvsem to, da Bavčar in Šrot ne spadata med t.i. ”desne”. Namreč podrobnejši pogled v njuno politično delovanje kaže, da je bil Bavčar član LDS medtem ko je Šrot bil član SD. Bila pa sta toliko liberalna, da sta se za razliko od nekaterih drugih ”tajkunov” prilagodila politični oblasti a v ozadju delovala podobno, če ne celo enako.
    Edini res desni dodatek v bančno luknjo je bilo poslovanje Mariborske nadškofije v okviru podjetij ZVON in drugimi povezanimi podjetji. Na žalost. Tukaj še danes ne razumem, kako so se lahko tako naivno spustili v tako tvegane posle. Še manj pa razumem, da se Cerkev javno ne opraviči in ne potrudi izplačati vse vlagateljev. Namreč tudi zaradi tega med ljudmi vlada prepričanje, da so vsi tako isti.
    Končal bom pa s tem, da je ključni problem naše države zakonodajna oblast in sodstvo. Če bi to dvoje delovalo, potem bi marsikdo pristal v zaporu in bi se drugi prestrašili in takšnih projektov bi bilo bistveno manj.
    Drugi problem pa je privatizacija. Ker politika ni jasno dorekla pravil, so se pojavili posamezniki, ki so preko izčrpavanja podjetij poskušali priti do lastništva. ker drugače na kratek rok ni mogoče. Tvegali pa niso nič, ker so banke sprejele za zastavo premoženja kar samo podjetje, pa čeprav je bil najemnik posojila fizična oseba ali v njegovem imenu drugo podjetje. Ker so kršili osnovna pravila poslovanja bank, jim je to moral nekdo z vrha dovoliti.

  3. ZAKAJ JE BILO POTREBNO minirati 1. Demosovo vlado ? ZARADI LASTNINJENJA!

    LIBERALNI demokrati, na čelu z Drnovškom so nato pripravili zakon (oče divjega lastninjenja Mencinger) o LASTNINJENJU. Vsak, ki je delal v računovodstvu ve, da smo morali prej pripraviti NOVE otvoritvene BILANCE, ki se jih je prej zmanjšalo z raznimi odpisi terjatev (med drugim za vse terjatve v Rusiji – mogoče kdo še danes “krmari” ta denar). Tudi vrednost osnovnim sredstvom se je zmanjšalo s pomočjo ZAPRISEŽENIH CENILCEV. Tako so bile otvoritvene bilance STANJA vrednostno manjše od ZAKLJUČNIH BILANC – 31.12.1994. Bilanca 1.1.1995 se je razlikovala v vrednosti podjetja za odpise terjatev, zmanjšane vrednosti osnovnih sredstev (glede na novo ovrednotenje). Tako je bila vrednost podjetij prilagojena za odkup.

    Vsi smo dobili delnice, ki smo jih lahko vložili v svoje podjetje – ta ki ni še nikoli delal ( certifikate smo dobili vsi) v proizvodnem ali trgovskem podjetju pa je imel možnost certifikat vložiti v druga podjetja ali pa v nanovo ustanovljene SKLADE – PIDE. – Te so v glavnem upravljali Liberalni demokrati in Združena lista (komunisti), ker DOMOSOVE vlade takrat več NI BILO. Teh skladov je bilo več, KBM Infond, Rast, Zvon, Valantov skld, Horvatov- imena se ne spomnim – bilo jih je več….. Poleg teh novo ustanovljenih skladov, pa je bil še pokojninski sklad in odškodninski sklad.

    Podjetje v katerem sem bila zaposlena se je lastninilo oktobra 1995 in sicer tako: 60% je bil notranji odkup (zaposleni in bivši zaposleni), 20% sklad KBM Infond, 10% pokojninski sklad, 10% odškodninski sklad.

    Preden smo se lastninili, so prišli predstavniki teh skladov v podjetje, kjer smo jim mi iz računovodstva predstavili bilanco – ogledali so si tudi tovarno. Vem, da je k nam prišel predstavnik KBM Infond, pa Valant in še nekaj predstavnikov drugih skladov. Prodaja podjetij pa se je vršila v Ljubljani za časa vlade Janeza Drnovška. Nas je kupil KBM. Mislim, da je LDS krmarila kdo bo kupil kako podjetje.

    Zakaj je tudi Cerkev imela sklad ZVON se marsikdo čudi. Vendar če vemo, da je Cerkev dobila vrnjene iz denacionalizacije objekte potrebne popravila, nam mora biti jasno, da si je od teh certifikatov nadejala dobiček, ki bi ga rabila za sanacijo objektov. Toda cerkveni skladi niso dobilo (s pomočjo certifikatov) najboljših podjetij. Če gre neko podjetje v stečaj je vrednost le tega minimalna. In tako Cerkev ni dobila donosa, kot si ga je nadejala. KO JE NEKO PODJETJE Z IZGUBO PRIŠLO NA VREDNOST nič, SO TUDI TE DELNICE VREDNE nič. Mislim, da se CERKEV s temi certifikati ni denarno opomogla, ampak obratno. Zakaj se je šla igrat s certifikati? – Zato ker je računala na pošteno igro. Igra našega lastninjenja – pa je bila podobna HAZARDU – česar se cerkev ni nadejala.

    Za HAZARD lastninjenja pa nosijo največjo krivdo BANKE in državni skladi, ki jih je vodil LDS in bivši komunisti. Šolo KRMARJENJA pa je opravljal tudi FORUM 21. Banke so dajale kredit le izbrancem. In če jih ti niso vrnili, je bila bančna luknja. Od tistih. ki niso bili iz prave politične opcije, pa je banka terjala vračilo in ga tako pomagala spraviti v stečaj. Tako tudi Mariborsko Škofijo – ker ni dovolila država reprogramiranja dolgov. Z nadškofijo je ravnala drugače, kot v primeru Jankovičevih podjetij.

    Veliko olastninjenih podjetij, kjer so novi lastniki za odkup dobili kredi in tega niso vrnili BANKI – je pač nastala BANČNA LUKNJA. Potreben bi bil seznam vseh tistih, ki kreditov niso vrnili.

    To ni LUKNJA – to je KRAJA !

  4. Točno, to. To je kraja. V srednjem veku, so posojilo- dajalca, ki je moral imeti koncesijo od Glavarja mesta, v primeru da je osteal brez denarja varcevalcev, pred vrati njegove poslovalnice obglavili. Za to je bilo primerov bancne luknje zelo malo.
    S tem hočem povedati, da ima ta problem, že dolgo brado in da so se skozi zgodovino oblikaovali različni nadzorni mehanizmi. Za nas je seveda novo, da je to sploh problem (ne za Islandce), saj so bile nase banke vedno bankomat za elito, ki bi ji v urejenih državah rekli- Mafija na oblasti. In seveda ob takem ljudstvu to še traje in bo še trajalo.

  5. Kugy. ali se tudi ti sprašuješ, zakaj smo imeli v Sloveniji KPK ? Mogoče zato, da je pomagal zakrivati povzročitelje bančne luknje.

    SEZNAMI TEH, KI SO NAJEMALI KREDITE – IN JIH NISO VRAČALI, BI MORALI BITI OBJAVLJENI. BANKIRJI PA, KI KREDITOV NISO ZAVAROVALI BI MORALI BITI KATNOVANI. Prav tako tudi nadzorniki.

    Kaj sta delala Kos in Klemenčič ? Kaj je zadnja leta delal Kos in Praprotnik (bivši člani KPK) v NLB ? Če teh stvari ne bo raziskal Harij Furlan je vse povedano – levica je dobro zavarovana s podsistemi. Temu Cerar pravi etika.

  6. “Saj ni potrebe, da bi kredite vračali”
    http://www.vzmd.si/mediji-o-vzmd/saj-ni-potrebe-da-bi-kredite-vracali
    Četrtek, 04.10.2007
    Bine Kordež tako ste že/še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!«
    Kje je to lahko kot moralno sprejemljivo, zakonito,da se tako pridobi lastnina, saj to je kraja?
    Samo tam, kjer so imeli in častili revolucijo, ki je enim odvzela lastnino in jo je država oz. so jo izbranci dobili brezplačno, kot nagrado za sodelovanje v revoluciji. Sedaj pa ne vedo, kaj prav, vračati kredite, ali pa ne. Mar to ni kraja, saj moramo tako kredite vračati drugi, ki nismo te kredite vzeli. To je torej mogoče, kjer celo politika in posledično pravosodje, ter večina stroke in državljanov ne ve kaj je prav, lastnino zaslužiti z lastnimi sredstvi, ali si jo dobiti za nagrado s tiho obvezo lojalnosti tistim, ki so imeli politično moč, da so to odobrili, kar je čista korupcija na račun ljudstva.
    Če bi bila tista leta konjunktura, bi Kordež in podobni uspeli in tako pridobili lastnino, kot v primeru prevzema BTC, vendar bi kredit poplačalo kar »prevzeto-kupljeno« (?) podjetje.
    »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.«
    Tako je že l. 2002 dejal Jože Lenič, direktor najpomembnejšega državnega sklada – Kapitalske družbe.
    Tako stališče je imel tedaj tudi predsednik RS Milan Kučan, ki je izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.»
    Tudi tedanja ministrica za gospodarstvo, dr. Tea Petrin, je imela veliko podobnih pomislekov. Ministrica je razmišljala o ukrepih, nad katerimi bi bedela država in je dejala: »Treba bo pregledati tudi predpise, ki veljajo za zavarovanje bančnih posojil z zastavo vrednostnih papirjev in tistih, ki se nanašajo na spremembe namembnosti danih posojil.«
    Prof. Jože P. Damjan pa pravi:«Že zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Zakon tudi eksplicitno zahteva, da mora prevzemnik ciljne družbe ob prevzemu položiti bančno garancijo banke iz EU v skupni vrednosti prevzema.
    http://damijan.org/2012/09/28/kdo-je-odgovoren-za-tajkunske-kredite/

    A šele leta 2008 je Janševa vlada le spremenila zakon o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne gospodarske družbe in zastavo delnic prevzete družbe.
    Zagovornik tajkunizacije Igor Kadunc, MBA, pa pravi:«Ne poznam ureditev zadosti držav EU, da bi ocenil, ali je res v večini držav prepovedano kreditiranje podjetij znotraj holdingov in zastava delnic. Vem pa, da takih omejitev v uspešnih državah ni, ker so nesmiselne.«
    Sam sem povsem nasprotnega mnenja in vedenja.
    Berem sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 148 seji, 28. novembra 2007, o noveli zakona o prevzemih: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem.
    Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost prevzemne ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost prevzemnega postopka, obveščanje vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo, transparentnost obrambnih struktur. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb.«Berem tudi dokument; EVA: 2007-2111-0154, PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), kjer je povsem jasno navedeno: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«.
    Torej je vedenje o problematičnosti naše »divje privatizacije« glede na vrednote in regulativo EU le obstajalo. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe.
    Žal je to pri nas še vedno »tabu tema«. Slovenska država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov.
    Tako smo državljani pri privatizaciji bili in zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Te se že 20 let kršijo tudi delojemalcem z neplačevanjem njihovih že zasluženih pokojninskih in drugih prispevkov.
    Kdo je torej manipuliral z državljani in z oškodovanji gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal?
    Od kod pa je to stanje?
    Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
    Dr. Andrej Umek, bivši minister pred časom pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.
    Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi z DUTB je menda jasno? Bo kdo tožil Demos in tujca Jeffreyja Sachsa, ki so nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu. Mnogi svarijo:»Svet bo propadel; »Kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«! Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.« Pri nas pa se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«! k
    Kdo vse bi torej moral pravočasno zaustaviti divjo privatizacijo in tajkunizacijo Slovenije, krajo lastnine državljanov? Politika, vlade, pravna država, stroka in nadzorni sveti. Kar pa se je zgodilo in se dogaja, je zame še vedno nezaslišano, predvsem pa neodgovorno in gotovo tudi kaznivo, če to hoče politika, izvoljena oblast, ki ji nato sledi pravosodje! Očitno politika in ne stroka ne daje zadostne osnove za učinkovito delovanje države prava. Ni pa to nič čudno, če dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši minister, nesojeno evro poslanec, pedagog naroda še vedno menda meni, da oškodovanje ni kaznivo ravnanje. Nihče, ne politika, ne stroka, ne pravosodje, ne mediji pa ga doslej niso pozvali, naj to pojasni. Očitno je vsem vseeno? Samo novinar Stanislav Kovač ga je pozival, a je poniknil, novinarji kolegi pa nič!?
    Kdaj bodo odgovorni za to krajo odgovarjali volivcem?
    Franc Mihič
    http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/

Komentiraj