Za največjo krajo v samostojni Sloveniji, 5 milijard bančne luknje, je kriva politika, ker ima v rokah škarje in platno

POSLUŠAJ ČLANEK
V teh dneh po odstopu premiera je zelo verjetna tudi predčasna razpustitev parlamenta, s tem pa skorajšen zaključek dela vseh njegovih delovnih teles, torej tudi preiskovalnih komisij. Delo teh je - kar je konec koncev tudi prav, in kaže, da ta inštrument le ni "brez veze" - še posebej v zadnjih letih od gospodarske krize dalje dvignilo kar veliko prahu.

To še kako velja tudi za tisto pod vodstvom poslanca SDS dr. Anžeta Logarja, ki preiskuje odgovornost za dobrih 5 milijard evrov globoko bančno luknjo in se uradno imenuje "Preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že 2. sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji" (mimogrede, prva sanacija v vrednosti okoli milijarde današnjih evrov je potekala l. 1993, natanko 20 let pred drugo.).

Kaj točno je bančna luknja?


Omenjena komisija namreč preiskuje, kako je možno, da so morali davkoplačevalci l. 2013, ko je bila Slovenija na dnu gospodarske in finančne krize (ki je v naši državi potekala s t. i. dvojnim dnom), reševati prezadolžene banke s kar 5.000 milijoni evrov (kar denimo znese dobro polovico letnega proračuna Republike Slovenije).

Tisto leto je namreč situacija v slovenskem bančnem sistemu postala popolnoma nevzdržna, saj domače banke zaradi prevelikega obsega slabih posojil (tveganih in preugodnih ali pa enostavno nasedlih zaradi svetovne krize), ki jih različna podjetja enostavno niso več vračala, niso bile več zmožne opravljati svojega poslanstva - servisiranja gospodarstva s krediti. S tem je bila seveda ogrožena celotna stabilnost bančnega sistema ter posledično države.

Kot rečeno, določen obseg slabih kreditov je bil v tistih letih "normalna stvar" oz. logična posledica svetovne krize. A stvar je v tem, da so bili v večini zahodnoevropskih držav (če sem ne štejemo južnoevropskih) ti kljub vsemu še večinoma obvladljivi oz. je bila državna intervencija potrebna kvečjemu pri bankah, ki so se specializirale za tvegane naložbe. Tako visok obseg dolgov je enostavno moral imeti globlje vzroke.

Kot (klasičen) reševalni ukrep je država tedaj ustanovila t. i. slabo banko oz. Družbo za upravljanje terjatev bank, kamor je bila prenesena večina teh terjatev, ki jih je nato DUTB bodisi poplačala, bodisi prodala dalje, del pa so jih nekateri upniki odpisali. Kakorkoli, končen račun, izstavljen državi oz. davkoplačevalcem, je presegel že omenjeno vrtoglavo vsoto.

Vzroki in krivci


Seveda se kot prvi, površinski krivci ponujajo "pohlepni menedžerji" oz. kar "tajkuni", kot smo (predvsem privatizacijskim) domačim magnatom začeli zaničevalno praviti v letih pred kriznim 2008. Naslednji nivo krivde za ljudstvo verjetno predstavljajo "japijevski bankirji", ki se v poslu obnašajo kot v casinoju in ob petkih hodijo na dekadentne zabave v striptiz klube.

Sam sicer ne dvomim, da se med bankirji na splošno najde kar nekaj ljudi tega tipa, a stvar je nujno potrebno pogledati širše. Takšni ljudje, ki se pri bogatenju ne ozirajo na sredstva ali načine, so namreč vedno obstajali in vedno bodo. Vprašanje je predvsem, kako družbeno sprejemljivo je takšno početje oz. koliko se to bodisi tolerira bodisi sankcionira.

Prvo vprašanje je seveda učinkovitost in doslednost organov pregona ter pravosodja pri preganjanju takšnih ali drugačnih sumljivih poslov, finančnega kriminala ali početij, ki mejijo nanj. Potem je tu še zakonodaja, ki lahko močno omeji tvegane in "mejne" posle ali pa posredno dovoli bankirjem in računovodjem več "kreativnosti". Oba faktorja v 90. in zgodnjih 2000. v Sloveniji verjetno nista bila ravno zanemarljiva.
"Nedotakljivi" so verjetno enostavno zaradi povezav s politiko oz. državnim vrhom tekom 90. in zgodnjih let novega mileniuma.

Kaj tiči v ozadju oz. globlje?


A že pri zakonodaji trčimo v kompleksnejši problem - zakone namreč sprejema zakonodajalec, torej parlament oz. bolje rečeno, politika. In tu se stvar v Sloveniji, kot do neke mere vsaki tranzicijski državi, seveda zaplete.

S tranzicijo iz planskega v tržno gospodarstvo seveda neizogibno pride tudi privatizacija, ki je spet kompleksno vprašanje. Kako jo izvesti, da bo čim bolj pravična? Kako, da bo država imela največje koristi od delujočega gospodarstva? Ali se naj kapital združuje?

Verjetno v teoriji sam način, ki ga je v začetku 90. izbrala Slovenija, niti ni bil slabi. Prvi, manjši krog je potekal s t. i. notranjimi odkupi, drugi, obsežnejši pa s certifikati, ki jih je dobil vsak državljan in jih lahko nato vložil v pooblaščene investicijske družbe oz. PID-e. Zaplete se od tu naprej - kako potem certifikati postanejo delnice ter kdo in kako jih zbira.

Kakšen je rezultat?


Sam sem sicer premlad, da bi lahko prav dosti razpredal o tem, vem pa, da je ta proces potekal precej netransparentno, pogosto na sivem trgu; kar je morda še huje, pa je, da so v njem močno, včasih prav neverjetno, prosperirali ljudje, ki so bili blizu oblasti.

Veliko njih je še danes, tudi po izvedeni sanaciji dolg bank, bajnih bogatašev (mama enega najuspešnejših izmed njih, Darka Horvata, ima denimo v švicarskem St. Moritzu v lasti vilo v vrednosti 35 mio evrov). Če vprašate mene, so "nedotakljivi" verjetno enostavno zaradi povezav s politiko oz. državnim vrhom tekom 90. in let zgodnjega mileniuma. Za "leve" to ponavadi pomeni krog Foruma 21 (ta je posledično v resnici morda najvplivnejša organizacija v državi), za "desne" pa je nekaj časa pomenil krog okoli Šrota in Bavčarja, ki pa se je hitro sesedel.

Kakorkoli, če lahko potegnemo kakšen nauk iz vsega skupaj, je ta, da je privatizacija hudičevo težko vprašanje in bi jo bilo treba izvesti drugače, in pa to, da povezava politike z gospodarstvom državi in družbi dolgoročno povzroča hude bolečine.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike