Na nedeljo po božiču v katoliški Cerkvi obhajamo nedeljo Svete Družine. V zadnjih stoletjih se je do nje oblikovala posebna pobožnost, kristjanom pa naj bi predstavljala model krščanskih družin.
In ob tem se pojavi ta zanimiva povezava med Sveto Družino in krščanskimi družinami. Med prvo, o kateri vemo strašno malo, in je postavljena za ideal, in drugimi, ki bolj ali manj uspešno krmarijo skozi čas in zgodovino. In tako se zopet znajdemo v starodavni katoliški napetosti med idealom in stvarnostjo.
Letos ta dva praznika padeta posebej tesno skupaj: po božiču je na koledarju sv. Štefan, in danes smo že pri prazniku Svete Družine. Zato je tesna povezava z božičem še jasnejša, ob tem pa imamo te dni Sveto Družino pred seboj v neštetih jaslicah po naših domovih, cerkvah in drugod.
Sveto Družino bomo najlažje in najbolj dostojno praznovali tako, da bomo v naše, konkretne družine, spustili zraven tudi nekaj svetega.
Božič, Sveta Družina, krščanske družine. Kaj vse to povezuje? Žal v zadnjih desetletjih vedno bolj kliše po imenu »družinski prazniki«. Ko se bliža božič, se nam žal vedno pogosteje dogaja, da se ga poskuša razvodeneti, iz njega odstraniti versko osnovo in ga poenostaviti na družinske praznike. Nič ne gre zameriti nevernim v naši družbi – vzamejo pač tisto, kar se vzeti da, in to so umetno ustvarjeno praznično vzdušje, dela prosti dnevi in v tem času celo odloki vlade, ki so omogočili ponovno snidenje družin. Bogu hvala, da je tako.
Vprašanje pa je, če to zadošča za krščanske družine, ki naj bi si vzele za zgled Sveto Družino. Je dovolj, da si rečemo, da pač obhajamo družinske praznike? Menim, da za kristjana to ne bi smelo biti dovolj. Poleg Svete Družine nam namreč današnja Božja beseda ponuja vpogled v celo vrsto starozaveznih družin, in vsem je skupno njihovo globoko versko življenje. Slišimo Abramovo razglabljanje z Gospodom in v evangeliju beremo, kako je Sveta Družina »izpolnila vse po Gospodovi postavi«. To sta samo dva primera izmed mnogih, ki govorijo o tesni, organski in nepogrešljivi povezavi med družinami in verskim življenjem, med družinami in verskimi obredi, med družinami in njihovo globoko vdanostjo Gospodu.
Sveta Družina, ideal krščanskih družin, nam torej v svoji tesni povezavi z božičem govori tudi o tem, da klišejski družinski prazniki pač niso dovolj. Ni dovolj, oziroma na dolgi rok za naše krščanske družine ne bo dovolj (če hočejo ostati krščanske), da se pač po dolgem času vidimo in naberemo na kup, popraznujemo in nekaj skupaj pojèmo. To je prav gotovo povsem dovolj za marsikatero družino; predvsem za jedrne, ožje družine pa ne bo šlo brez tega, da se začnemo resno spraševati, kam in zakaj je izginilo versko življenje iz naših družin, in pri tem posebej mislim na molitveno življenje. Vsaj med prazniki bi bilo primerno in celo nujno potrebno, da najdemo čas ne le eden za drugega, ampak da skupaj najdemo tudi čas za Gospoda.
Klišejski družinski prazniki ne bodo dovolj za naše krščanske družine. Za vsako družino – kot se to lepo vidi prav v Sveti Družini – bi moral biti Gospod Jezus v centru. Kratka molitev, morda večerna desetka rožnega venca, skupno prebiranje Božje besede, pa seveda nujen obisk svete maše, kolikor in kakor je to pač trenutno mogoče … možnosti (med temi so tudi nekatere dolžnosti) je ogromno. Skratka, Sveto Družino bomo najlažje in najbolj dostojno praznovali tako, da bomo v naše, konkretne družine, spustili zraven tudi nekaj svetega.
lepo. hvala za katehezo g. Kavčič
in prav zato je bilo lepše praznovati Božič (zanalašč napisano z veliko) v prejšnjih časih, ko je bilo prepovedano in smo ga lahko resnično doživeli v tihoti naših src, brez zapovedanega zunanjega trušča in blišča.
pa blagoslova vsem v tem Božičnem času!
Tukaj je izhod iz mrtvila, ki ga je dosedanjim generacijam vbila v glavo komunistična prepoved delovanja v javnosti.
Jezus je še kako deloval javno na vseh področjih. Vera in morala z njo sta celo nad državno politiko, zato se morata oglašati v vseh primerih. Ljudje smo ljudje, ker nas je Bog v to obudil in, civilizacija, ki se ga hoče rešiti, propade. Tudi ideologije in države, narodi…
Zato z božjo pomočjo in poštenostjo naprej v vse pore družbe!
Tudi za ceno križa, ne pa odpoved javnega delovanja, ločitev te etike od “države” Država smo vsi mi!
več vas je bilo v trdem komunizmu, kot danes.. tko da komunizem ni kriv za “krivico”, ki se vam dogaja…
Ampak oznanjevati je treba najprej z dejanji, brez dejanj so namreč vse besede navadno moraliziranje, ki vedno izzove odpor.
Moj komentar je namenjen g. Klančarju
@Klančar, odlično napisano.
@morda pa,
seveda je vaš komentar namenjen Klančarju, bognedaj, da bi bil vaš komentar namenjen kakšnemu levaku, kot na primer nevidnemu, kajne? tukaj ste zato, da po farizejsko popravljate desničarje.
vprašanje za vas: kako pa veste, da Klančar ne dela tega, kar govori in kako veste, da ljudje, ki se z njim strinjamo, ne počnemo tega z dejanji? nas mar vnaprej sodite?
Sveta družina ni sprejeta kot ideal ali model krščanske družine. Če bi bila, bi verjetno o njej kaj povedali vsaj zaročencem ob pripravi na krščanski zakon.
Marija je noseča osnovnošolka. Zaročena je z Jožefom, ki ni otrokov biološki oče in o katerem ni zapisa, da bi se s otrokom kdaj kaj pogovarjal. Kot starša sta tako skrbna, da svojega edinca ob vračanju iz Jeruzalema cel dan ne pogrešita. Kot da bi šli peš iz Ljubljane v Mursko Soboto in bi šele v Celju ugotovili, da otroka ni z vami. Kdo bi to posnemal?
Tu je še dvanajstletni deček, ki se na skrivaj odloči, da bo šel malo po svoje. Starša nista vredna besede. Ko ga po treh dneh iskalne akcije končno najdejo, se še odgovarja.
Ja, močna misel v naslovu. Še malo pa bo duhovnik Gabriel zapisal: “Če oče in mati vsak dan ne zmolita Rožni venček, ju bi z otroci vred odplaknilo iz Božje milosti.” In prav bo imel!
Tako da ima gospod Nevidni kar prav! Ni kriv komunizem, sicer pa tega nihče razen njega tudi ne trdi.
“icer pa tega nihče razen njega tudi ne trdi”
a se lahko še kaj bolj sprenevedate? zadnjih 30 let je samo komunizem kriv, da vas je manj kot vas je bilo.. vedno in stalno kričite komunizem, komunizem…
Osveščenje
Spoštovani g. Kavčič,
Pri branju vašega članka mi je v ospredje stopila drža, ki jo žal opažam pri več slovenskih klerikih. Morda le zato, ker sem nanjo bolj pozoren ali pa morda zato ker se k njej dejansko zateka vse več klerikov. Gre za držo v kateri kleriki neznansko lahkotno operirate s besednimi zvezami “morali bi” ali “naj bi”. Gre za držo, ki daje slutiti, da govorec prav zares misli, da je relevantna referenca pri celi vrsti vprašanj in da je poklican vsem ostalim govoriti, kaj “bi morali” in “kako naj bi” kaj počeli. Če že ne on osebno, pa zagotovo institucija, ki jo predstavlja.
Cerkev je bila ustanovljena, da bi ljudem prinašala veselo novico. Novico o tem, da so bili odrešeni, da so v redu, da so vredni v Božjih očeh in da božje kraljestvo prihaja k nam po naših ljubečih dejanjih. Sam menim, da je bila ustanovljena tudi zato, da bi bila zgled ljubečih dejanj, ki prinašajo božje kraljestvo v ta svet. Žal dandanes lahko gledamo Cerkev, ki je marsikaj drugega kot to.
Kaj v današnji družbi kleriki dosežete, ko se igrate nekakšno kvazi oblast, ki bo ljudem govorila, kaj “bi morali” in kako “naj bi”?
Po mojem videnju zgolj zmanjšujete svojo relevantnost. Ljudje se danes vse bolj zavedajo svoje neodtujljive svobodo, da si svoje mnenje oblikujejo sami. In tako vsako naslednje merjenje javnega mnenja o vplivu, ki ga ima Cerkev v družbi, prinese nižje številke. Vse manj in manj ljudi vidi Cerkev kot relevanten dejavnik v družbi. In vse manj in manj ljudi bo dosegla vesela novica in pogled Cerkve na vprašanja splava, evtanazije, pomembnosti družine…
Seveda je Božič družinski praznik. V naših praznovanjih imamo vse polno tradicionalne verske navlake, ki po mojem mnenju nikoli ni imela ne vem kakšne vsebine. Vsaj ne vsebine, s katero bi se današnji ljudje lahko poistovetili in jo razumeli kot oznanilo vesele novice. Tako bi mnogim vernikom verjetno zelo koristilo, če bi iz božičnih praznovanj in obredij odstranili te vrste navlako. In če bi v praznovanja uvedli več preprostih, ljubečih, človeških srečanj s svojimi najbližjimi. Božje kraljestvo prihaja zgolj po slednjih.
Človeka v duhovništvo, tedovništvo ali zakon pokliče Bog sam. Bog sam izgrajuje svojo Cerkev in izbira, kliče duhovnike. Zato ni nič narobe z njihovim “morali bi” in “naj bi”. Jezus sam jih je izbral.
Razumem in sprejemam, da je takšno vaše osebno mnenje. Žal pa ga statistični podatki ne potrjujejo. V Letnem poročilu KC za 2018 lahko preberete, da jRoberte število nedeljnikov od 2015 do 2018 upadlo za 17.000.
Na globalnem prizorišču je slika podobna. Na https://news.gallup.com/poll/232226/church-attendance-among-catholics-resumes-downward-slide.aspx
si lahko pogledate, da katoličani vse manj in manj obiskujejo obrede.
Katoliška cerkev je vse manj relevantna (= uspešna pri svojem poslanstvu), ker vztraja pri tradicionalnih a žal nedelujočih praksah.
Če bomo gledali stran in se delali, da je realnost takšna, kot si želimo, da bi bila, le-ta ne bo prav nič drugačna, kot je.
Razumem in sprejemam, da je takšno vaše osebno mnenje. Žal pa ga statistični podatki ne potrjujejo. V Letnem poročilu KC za 2018 lahko preberete, da je število nedeljnikov od 2015 do 2018 upadlo za 17.000.
Na globalnem prizorišču je slika podobna. Na https://news.gallup.com/poll/232226/church-attendance-among-catholics-resumes-downward-slide.aspx
si lahko pogledate, da katoličani vse manj in manj obiskujejo obrede.
Katoliška cerkev je vse manj relevantna (= uspešna pri svojem poslanstvu), ker vztraja pri tradicionalnih a žal nedelujočih praksah.
Če bomo gledali stran in se delali, da je realnost takšna, kot si želimo, da bi bila, le-ta ne bo prav nič drugačna, kot je.
Spoštovani g. Eržen, realnost je ravno drugačna. Kar zagovarjate so v veliki meri udejanjile protestantske denominacije v Evropi in ZDA in rezultat je njihov propad. Nisem prepričan, če bi se morala Katoliška cerkev zgledovati po njih. Je na internetu dovolj gradiva o tej temi, poglejte si sami.
Oče Gabrijel Kavčič udejanja to, kar bi moral vsak duhovnik: opravljati svoje poslanstvo in oznanjati Vero – seveda pomembno da na ljubeč način (kar oče Kavčič počne), ampak ne za ceno jasnosti Nauka.
G. Eržen v svojem zapisu ste naredili en večji ‘kiks’: Vesela novica ni to da ‘smo v redu’ in samo to da ‘smo odrešeni’, ampak da smo odrešeni z Kristusovo krvjo prelito na Kalvariji. Seveda smo ‘vredni v Božjih očeh’ ampak to ne odteguje dejstva, da smo verniki poklicani k svetosti in slediti Gospodovemu klicu ”Pojdi in ne greši več”. Ne smemo pozabiti, da je Bog tudi naš Sodnik (ne samo prijatelj). Božje kraljestvo je toliko med nami kolikor mi udejanjamo Kristusove zapovedi na zemlji, kar lahko najbolje naredimo tako, da sledimo Nauku Cerkve, ki jo je Kristus postavil.
Kar pa se tiče Vašega mnenja o zgrešenosti tradicij ter verske ”navlake” – očitno je ta ”navlaka” v preteklih stoletjih ustvarila ogromno svetnikov, mučencev, učiteljev Cerkve, misijonarjev, umetnosti in kulturnega bogastva. Sedaj pa nekateri ne vedo kaj bi s tem – če je bilo ”dobro” za svetnike, torej ni dovolj dobro za nas???
Niti nisem presenečen, da je toliko ”disidentstva” med verniki v naši Cerkvi, očitno se to zgodi ko škofje in duhovniki za več desetletij ne znajo pri pridigah in katehezi uporabljati besednih zvez ”morali bi” ali ”naj bi” 🙂 🙂
odlično napisano Rokc.
duhovniki tudi sistemačno pozabljajo omenjati pekel. treba ga je omenit in povedat, da obstaja in da je pogubljenje za zmeraj. ne zaradi pekla samega, pač pa zaradi rešitev duš (Fatima!). Dandanes duhovniki omenjajo samo še nagrado, ki jo bomo vsi (!) prejeli v nebesih.