Za koga že so letošnje volitve prelomne?

»Ta teden bomo v Evropi volili … da so to prelomne volitve, da je na kocki veliko, slišimo z vseh strani …«

Tako je v ponedeljek Darja Zgonc začela veliko soočenje nosilcev kandidatnih list za Evropski parlament, nekaj podobnega je povedala tudi v napovedniku v oddaji 24ur.

In ima prav. Da so torej tokratne volitve »pa res« prelomne, ne poslušamo zgolj v času kampanje, temveč smo poslušali že mesece pred tem. Z utemeljitvijo, da je na kocki Evropska unija, kot jo poznamo danes. In da bi, če bodo zmagale »populistične sile«, lahko razpadla.

Na prvo žogo se argument zdi smiseln. Takšen, da ga povprečen volivec zlahka kupi. Ampak če pogledamo mimo prvinskih reakcij nelagodja, zaskrbljenosti, celo strahu, ki jih cilja vzbuditi, nas nekje v hipokampusu vendarle spomni na nekaj že poznanega.

Seveda, na refleks, ki smo ga vajeni z domačih, državnozborskih volitev in ga že desetletje s pridom uporablja politična levica: »Pojdite volit, če ne bo zmagal Janša!«

In ker je fenomen strahu pred Janšo zelo dobro poznan in v detajle analiziran, si lahko na podlagi njega razlagamo tudi mehaniko sklicevanja na »prelomnost« letošnjih evropskih volitev.

Dark Ages 2.0


Ampak najprej se vrnimo nekoliko v preteklost. Natančneje, v konec novembra 2016, ko sem v bruseljskih hodnikih imel priložnost od bližje spremljati šok evropskih parlamentarcev nad dejstvom, da je predsednik največje svetovne velesile, zgodovinske zaveznice Evrope, pravkar postal »desničarski populist« Donald Trump.

Evroposlancev, njihovih svetovalcev, uradnikov in drugih birokratov, ki resnih obrazov gomazijo po razbohotenem bruseljskem mravljišču, kot da je od sestankov in sej, na katere se jim večno mudi, malodane odvisna usoda sveta, ni toliko skrbel Trump sam po sebi. Mnogo bolj jih je stiskal strah, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo tudi njim samim, ki so za svetlo prihodnost Evropske unije vendarle tako pomembni. Brez njih se bo pač ta pravljica, ki jo živijo (živimo), sesula v prah in pepel temne, kaotične post-liberalnodemokratske Evrope. Ta bo zdrsnila v nekakšen srednji vek 2.0.
Opazil pa sem, da se proti populistom in njihovim idejam ne borijo z besedami in argumenti, temveč tako, da jih k besedi enostavno ne pustijo.

Brez njih (in POP TV) ne gre?


In ker ni povsem izključiti, da imajo prav (je pa malo verjetno, sploh, da brez njih ne gre), sem takrat naokoli malo spraševal, kakšne rešitve pa vendarle imajo, kako konkretno bodo prepričali volivce, da bodo ti tudi leta 2019 volili njih, ne pa teh groznih populistov.

Njihovi odgovori so me prepričali v toliko, da sem po vrnitvi v provinco vtise strnil z naslednjimi besedami: »Vizij učinkovitega odgovora na vzpenjajoči se populistični evroskepticizem v evropskem hramu demokracije ni zaslediti. Evropska unija ta čas spominja na kokoš, ki je ob pogledu na jastreba visoko na nebu otrpnila in paralizirana ni zmožna storiti niti koraka v smeri lastne rešitve.«

Se je dve leti in pol kasneje ta liberalnodemokratska Evropa že kaj sprostila? Je medtem že našla rešitve, ki bi ji tudi po 26. maju omogočili ohranjanje statusa quo, uveljavljanje sprememb na način, da vse ostane tako kot je? Spremljajoč volilna soočenja, tako tista na evropski kot domači ravni, nisem dobil tega vtisa.

Opazil pa sem, da se proti populistom in njihovim idejam ne borijo z besedami in argumenti, temveč tako, da jih k besedi enostavno ne pustijo. Oziroma če to ne gre, da se soočenju z njimi po možnosti izognejo.

Poglejmo dva domača primera. Nacionalna RTV je po zakonu vezana (ne brez razloga!), da mora prostor nameniti vsem, tudi obrobnim ali radikalnim kandidatom (ne sicer v enakem razmerju, a vendarle). Kar pa ne velja za medije v zasebni lasti, ki ponavadi sledijo logiki politainmenta in pred kamere postavijo tiste, ki jih ljudje želijo gledati.

Tako se je POP TV pri izbiri gostov do zdaj vedno skliceval na njihovo javnomnenjsko podporo. Izjemo so naredili le enkrat, ko so za veliki finale pred kamero postavili lepega, nedolžnega fantiča, ki bi si ga želela vsaka tašča, in s tem v Sloveniji omogočili razcvet radikalne levice.

Tokrat pa so prvič naredili ravno nasprotno. Čeprav zanje narejena anketa Mediane Zmagu Jelinčiču kaže zanesljiv evroposlanski sedež, ne pa tudi Igorju Šoltesu in Angeliki Mlinar, sta slednja vabilo POP TV prejela, Jelinčič pa je ostal doma. Dovolili so si torej populizmu in radikalizmu zapreti vrata. A le desnemu, saj Levica ostaja abonirana v njihovem programu.

In drugič, eno od tistih zoprnih vprašanj o konkretnih načrtih sem novembra '16 v Bruslju postavil tudi Milanu Zveru. O odgovoru ne bom razpravljal, a gotovo bi v njem marsikdo prepoznal stisko bruseljskega slehernika, otrplega pred mislijo, da bi ga iz njegovega sveta izrinil kakšen provincialni populist.

Sam sem sicer do nedavnega menil drugače, a če je tako, razumem Zvera, zakaj se je duelu z Bernardom Brščičem na Domovini izognil. Kot tudi soočenju, katerega so si želeli gledalci Janševe televizije (in ga seveda niso dobili). Jasno, v konfrontaciji stališč z ljudmi iz vsakdana domače realnosti, od katere so sami tako odtujeni, "bruseljski inkasanti" (kot jim pravi Brščič) nimajo nobene resne možnosti.


Jim bomo odpustili, če ne vedo, kaj delajo?


Sam seveda Brščiča, kaj šele Jelinčiča in drugih radikalnih populistov, ne bom volil. Kljub temu pa me živcira (in skrbi), da se jim niso zoperstavili z argumenti, temveč na nedemokratičen način, z izogibanjem ali celo kratenjem pravice do javne besede.

In obenem se težko povsem sprijaznim, da me evropska družina, katero bom ponovno obkrožil, tokrat vendarle ni povsem prepričala, da točno ve kaj hoče in ima vizijo Evropske unije za naslednjih pet let. Ne Unije v idealnih, temveč tiste v realnih razmerah, upoštevajoč vse tegobe in pasti, s katerimi bo soočena.

Nekoliko se tolažim zaradi zaupanja, da so zraven vendarle tudi ljudje, ki vedo, za kaj gre in imajo Unijo v malem prstu. Hkrati kot evropski politiki ali strokovni gostje niso postali del njenega pohištvenega inventarja, niti niso njeni razdiralci. Njihovo znanje, izkušnje, preudarnost in mirne živce, ter občutek za lastno bit, korenine, identiteto, bo EU v prihodnje potrebovala. Na srečo so na voljo tudi na slovenskih lističih in so vredni mojega in vašega preferenčnega glasu.

Slednje me prepriča, ne pa volilni program s platnico "Te volitve so prelomne", za katerim ni niti kazala niti konkretne vsebine. Ker če bodo res za koga prelomne, bodo kvečjemu za tiste, ki nam to ceneno floskulo prodajajo.


Ne zamudite!
Jutri in v petek na Domovini finalni duel: Romana Tomc Franc Kangler vs Ljudmila Novak!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike