Za koga že so letošnje volitve prelomne?

Rok Čakš
12

»Ta teden bomo v Evropi volili … da so to prelomne volitve, da je na kocki veliko, slišimo z vseh strani …«

Tako je v ponedeljek Darja Zgonc začela veliko soočenje nosilcev kandidatnih list za Evropski parlament, nekaj podobnega je povedala tudi v napovedniku v oddaji 24ur.

In ima prav. Da so torej tokratne volitve »pa res« prelomne, ne poslušamo zgolj v času kampanje, temveč smo poslušali že mesece pred tem. Z utemeljitvijo, da je na kocki Evropska unija, kot jo poznamo danes. In da bi, če bodo zmagale »populistične sile«, lahko razpadla.

Na prvo žogo se argument zdi smiseln. Takšen, da ga povprečen volivec zlahka kupi. Ampak če pogledamo mimo prvinskih reakcij nelagodja, zaskrbljenosti, celo strahu, ki jih cilja vzbuditi, nas nekje v hipokampusu vendarle spomni na nekaj že poznanega.

Seveda, na refleks, ki smo ga vajeni z domačih, državnozborskih volitev in ga že desetletje s pridom uporablja politična levica: »Pojdite volit, če ne bo zmagal Janša!«

In ker je fenomen strahu pred Janšo zelo dobro poznan in v detajle analiziran, si lahko na podlagi njega razlagamo tudi mehaniko sklicevanja na »prelomnost« letošnjih evropskih volitev.

Dark Ages 2.0

Ampak najprej se vrnimo nekoliko v preteklost. Natančneje, v konec novembra 2016, ko sem v bruseljskih hodnikih imel priložnost od bližje spremljati šok evropskih parlamentarcev nad dejstvom, da je predsednik največje svetovne velesile, zgodovinske zaveznice Evrope, pravkar postal »desničarski populist« Donald Trump.

Evroposlancev, njihovih svetovalcev, uradnikov in drugih birokratov, ki resnih obrazov gomazijo po razbohotenem bruseljskem mravljišču, kot da je od sestankov in sej, na katere se jim večno mudi, malodane odvisna usoda sveta, ni toliko skrbel Trump sam po sebi. Mnogo bolj jih je stiskal strah, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo tudi njim samim, ki so za svetlo prihodnost Evropske unije vendarle tako pomembni. Brez njih se bo pač ta pravljica, ki jo živijo (živimo), sesula v prah in pepel temne, kaotične post-liberalnodemokratske Evrope. Ta bo zdrsnila v nekakšen srednji vek 2.0.

Opazil pa sem, da se proti populistom in njihovim idejam ne borijo z besedami in argumenti, temveč tako, da jih k besedi enostavno ne pustijo.

Brez njih (in POP TV) ne gre?

In ker ni povsem izključiti, da imajo prav (je pa malo verjetno, sploh, da brez njih ne gre), sem takrat naokoli malo spraševal, kakšne rešitve pa vendarle imajo, kako konkretno bodo prepričali volivce, da bodo ti tudi leta 2019 volili njih, ne pa teh groznih populistov.

Njihovi odgovori so me prepričali v toliko, da sem po vrnitvi v provinco vtise strnil z naslednjimi besedami: »Vizij učinkovitega odgovora na vzpenjajoči se populistični evroskepticizem v evropskem hramu demokracije ni zaslediti. Evropska unija ta čas spominja na kokoš, ki je ob pogledu na jastreba visoko na nebu otrpnila in paralizirana ni zmožna storiti niti koraka v smeri lastne rešitve.«

Se je dve leti in pol kasneje ta liberalnodemokratska Evropa že kaj sprostila? Je medtem že našla rešitve, ki bi ji tudi po 26. maju omogočili ohranjanje statusa quo, uveljavljanje sprememb na način, da vse ostane tako kot je? Spremljajoč volilna soočenja, tako tista na evropski kot domači ravni, nisem dobil tega vtisa.

Opazil pa sem, da se proti populistom in njihovim idejam ne borijo z besedami in argumenti, temveč tako, da jih k besedi enostavno ne pustijo. Oziroma če to ne gre, da se soočenju z njimi po možnosti izognejo.

Poglejmo dva domača primera. Nacionalna RTV je po zakonu vezana (ne brez razloga!), da mora prostor nameniti vsem, tudi obrobnim ali radikalnim kandidatom (ne sicer v enakem razmerju, a vendarle). Kar pa ne velja za medije v zasebni lasti, ki ponavadi sledijo logiki politainmenta in pred kamere postavijo tiste, ki jih ljudje želijo gledati.

Tako se je POP TV pri izbiri gostov do zdaj vedno skliceval na njihovo javnomnenjsko podporo. Izjemo so naredili le enkrat, ko so za veliki finale pred kamero postavili lepega, nedolžnega fantiča, ki bi si ga želela vsaka tašča, in s tem v Sloveniji omogočili razcvet radikalne levice.

Tokrat pa so prvič naredili ravno nasprotno. Čeprav zanje narejena anketa Mediane Zmagu Jelinčiču kaže zanesljiv evroposlanski sedež, ne pa tudi Igorju Šoltesu in Angeliki Mlinar, sta slednja vabilo POP TV prejela, Jelinčič pa je ostal doma. Dovolili so si torej populizmu in radikalizmu zapreti vrata. A le desnemu, saj Levica ostaja abonirana v njihovem programu.

In drugič, eno od tistih zoprnih vprašanj o konkretnih načrtih sem novembra ’16 v Bruslju postavil tudi Milanu Zveru. O odgovoru ne bom razpravljal, a gotovo bi v njem marsikdo prepoznal stisko bruseljskega slehernika, otrplega pred mislijo, da bi ga iz njegovega sveta izrinil kakšen provincialni populist.

Sam sem sicer do nedavnega menil drugače, a če je tako, razumem Zvera, zakaj se je duelu z Bernardom Brščičem na Domovini izognil. Kot tudi soočenju, katerega so si želeli gledalci Janševe televizije (in ga seveda niso dobili). Jasno, v konfrontaciji stališč z ljudmi iz vsakdana domače realnosti, od katere so sami tako odtujeni, “bruseljski inkasanti” (kot jim pravi Brščič) nimajo nobene resne možnosti.

Jim bomo odpustili, če ne vedo, kaj delajo?

Sam seveda Brščiča, kaj šele Jelinčiča in drugih radikalnih populistov, ne bom volil. Kljub temu pa me živcira (in skrbi), da se jim niso zoperstavili z argumenti, temveč na nedemokratičen način, z izogibanjem ali celo kratenjem pravice do javne besede.

In obenem se težko povsem sprijaznim, da me evropska družina, katero bom ponovno obkrožil, tokrat vendarle ni povsem prepričala, da točno ve kaj hoče in ima vizijo Evropske unije za naslednjih pet let. Ne Unije v idealnih, temveč tiste v realnih razmerah, upoštevajoč vse tegobe in pasti, s katerimi bo soočena.

Nekoliko se tolažim zaradi zaupanja, da so zraven vendarle tudi ljudje, ki vedo, za kaj gre in imajo Unijo v malem prstu. Hkrati kot evropski politiki ali strokovni gostje niso postali del njenega pohištvenega inventarja, niti niso njeni razdiralci. Njihovo znanje, izkušnje, preudarnost in mirne živce, ter občutek za lastno bit, korenine, identiteto, bo EU v prihodnje potrebovala. Na srečo so na voljo tudi na slovenskih lističih in so vredni mojega in vašega preferenčnega glasu.

Slednje me prepriča, ne pa volilni program s platnico “Te volitve so prelomne”, za katerim ni niti kazala niti konkretne vsebine. Ker če bodo res za koga prelomne, bodo kvečjemu za tiste, ki nam to ceneno floskulo prodajajo.


Ne zamudite!
Jutri in v petek na Domovini finalni duel: Romana Tomc Franc Kangler vs Ljudmila Novak!

12 KOMENTARJI

  1. In zakaj bi se moral Zver soočiti z Brščičem in Romana Tomc z Novakovo, če sta pa bili obe soočenji načrtovani kot provokacija.

    Brščič je zaenkrat še maček v žaklju, Ljudmila Novak pa vlaga vse sile v to, da desnica ne bi nikoli več sestavljala vlade.

    In tako ravnata tudi celotna poslanska skupina in vodstvo Nove Slovenije.

    • Zakaj bi bili ti soočenji provokacija? Domovina je po mojem spominu imela že intervju tako z Zverom kot Tomčevo.
      Trenutno bi zdajle zagotovo soočenje Zvera in Brščiča pritegnilo največ pozornosti volivcev, vsak medij bi si ga moral želeti.

      Pa če že ni želel soočenja na Domovini, zakaj pa potem Nova24TV ni tega organizirala? Tudi ker bi bila provokacija? A ni Brščič do nedavnega tam bil celo kolumnist, zdaj pa ga sploh gor ne pustijo?

      A ni takšno soočenje v interesu javnosti?

      In sploh, kaj je s Tomčevo: noče se soočiti z Žigo Turkom (POP TV), noče se soočiti z Novakovo. A zdaj bodo pa politiki izbirali, s kom se bodo soočali, namesto novinarjev. Svašta.

      Ne razumem, res …

      • Kaj bi jaz, uboga para, brez tebe.

        Ti si moja vest, moj spovednik, voditelj in učitelj.

        Hvala ti za skrb, ki jo imaš z menoj.

        Nekdo te bo poplačal, Bog ali pa hudič.

    • LGBT indoktrinacija in masovne migracije v Evropo so del načrta cionističnih elit in njihovih hlapcev v ZDA, katerih cilj je uničenje evropskih narodov in muslimanov. ZDA ne širijo kaosa in vojn na vzhodu Evrope, v Aziji in v Afriki za brez veze. Kdaj bojo na Domovini spoznali, da so resnični sovražniki Evrope ZDA in njihovi cionistični gospodarji in ne Rusija. Soros je samo pokorni sluga svojih gospodarjev, ki vestno izpolnjuje njihove ukaze. Cilj ZDA in cionistev je, da bi se v Evropi spopadli v boju za življenje in smrt Evropejci in muslimani, v katerem bi izginili oboji, svetu pa bi zavladal Izrael. Rusija se je temu peklenskemu načrtu uprla, zato jo cionistični mediji neizmerno demonizirajo in diskreditirajo.

  2. Še vedno me moti, da medijsko nimajo vsi kandidati za EU enakih možnosti predstavitve. Tistih, iz nevladnih strank, najraje ne bi povabili, ker so prevelika grožnja tistim, ki že grejejo stolčke v EU. Ustenje na soočenjih, kaj vse bodo, zelo malo pa o tem – kaj so – ko so imeli priložnost, me pa spominja na naše parlamentarne volitve. Same obljube!
    Ali bomo zamenjali vlado in te, ki nas predstavljajo v tujini, ALI BOMO ZAMENJALI NAROD! Tudi pri zamenjavi naroda, smo na zelo dobri poti. Prišleki že prihajajo, kapljajo, in tako kot pravi pregovor – tudi s kapljicami se napolni bazen – to se nam obeta!
    Pri FAKTORJU, edini oddaji ta hip v Sloveniji, ki pove to, kar drugi mediji zamolčijo, sta Ušajeva in župan Rojc, orisala dejansko sliko naše južne meje. Ampak, dragi moji, medijska policija v obliki sodnikov (iz pravih hlevčkov) se že “šola”, da nam bo v kratkem zaprla usta in preprečila kritiko na vse slabo v Sloveniji. No, potem pa bodo v Sloveniji nebesa.

    Podpiram DOM in Brščiča, čeprav se bojim, da se ga bojijo in posledično ne vabijo na soočenja. Kljub temu, FAKTOR in ekipa hvala, da – dokler še smete – razgaljate vse nepravilnosti, ki jih ni malo.

    EKIPA DOM – NAPREJ!

  3. Socialistov z vso šaro kulturnega marksizma, LGBT in gender teorije, wellcome refugees in politične korektnosti, venezuelske ekonomske perspektive itd. nihče pameten ne more voliti. Toda kaj, ko so jim ideje Junckkerja, Merklove, Webra in ostale EPP druščine z našimi vred tako blizu! Naš Dom bi pa moral takoj po ustanovitvi trdo delati doma pri ustanavljanju svoje strankarske in volilne baze, ne pa takoj tekati za milijončkom iz Bruslja! Poleg tega je naših poslancev v Bruslju za 1% vseh ostalih in torej ne morejo storiti ničesar. Vseeno je torej če tja pošljemo 8 Fajonk ali 8 Zverov ali pa nikogar, muslimanska in migrantska agenda se bo uresničevala dalje, dokler v nekaterih zahodnih državah ne bo domačinom prekipelo in bodo izbruhnile državljanske vojne, pri nas se bo pa domače prebivalstvo ali izselilo ali pa šeriatu podredilo, ker drugega razen totalitarizma ni poznalo. “Vsi na volitve” je bil ob volilnem času slogan tudi v stari
    Titovi SFRJ, ko prav tako nismo imeli nobene izbire!

  4. Da so bližnje evro-volitve “zgodovinske” ali “prelomne” ali “usodne”, nas skušajo prepričati tisti-isti (oziroma njihovi ideološki in politični dediči), ki so nas v času socialističnega enoumja enako strastno prepričevali, da je tako rekoč vsaka maratonska nočna seja CK ZKJ ali politbiroja edine in avantgardne oblastne “delavske” partije “enkratna”, “odločilna” ter “usodna” za nadaljnjo usodo “delavskega razreda” in za odločilen in dokončen obračun z “razrednimi sovražniki”.
    Agitacijsko-propagandistična terminologija se spreminja, kot se spreminjajo in zamenjujejo njeni neizvirni avtorji in medijski prenašalci, ostaja pa vse bolj grenak in trpek občutek, da je ves ta medijski cirkus le dokaj neizviren in vsebinsko prazen posnetek že videnega ter beden nadomestek za resnične družbeno prebojne vsebine in resnične odgovore na aktualna vprašanja, ki jih ne kandidati političnih strank, ne njihovi ideologi in prvaki, ne njihovi medijski dreserji javnega mnenja – niso sposobni jasno, pošteno, vsem razumljivo in vsem dostopno domisliti in verodostojno izreči ter za izrečeno pred javnostjo prevzeti tudi polno odgovornost.
    Vse skupaj je en sam zadušljiv in dolgočasen politikantski “semenj ničevosti” kot nadomestek široko odprtega demokratičnega, svobodnega, ustvarjalnega, resničnega in odgovornega političnega pluralizma ter kot nadomestek resnično odgovorne množične ljudske politične participacije aktivnih državljanov-volivcev pri svobodnem, a napornem in odgovornem iskanju najboljših skupnih vsebinskih odgovorov in najbolj zaupanja vrednih skupnih političnih nosilcev pri oblikovanju najučinkovitejših razvojnih politik, strategij in taktik.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime