Za enakost gre! Krščansko razumevanje bogastva

»No, kakor ste v vsem nadvse bogati – v veri, v besedi in spoznanju, v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni, ki ste je deležni –, tako se izkažite tudi v radodarnosti. Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« (2 Kor 8,7.9)

Govor o cerkvenem oz. krščanskem odnosu do premoženja ali bogastva je predvsem v slovenskem kontekstu kočljiva tema. Tisti znameniti opis prve, pobinkoštne krščanske skupnosti – »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.« (Apd 2,44-45) – je kaj hitro lahko razumljen bodisi kot nekakšen »proto-komunizem«, ki bi nasprotoval osebni lastnini, bodisi kot nek nedosegljiv ideal medsebojne sloge in teženja zgolj za duhovnimi dobrinami v zanemarjanju svetne razsežnosti našega obstoja.

Uvodni Pavlov poziv k medsebojni radodarnosti – ki je etimološko povezana z obiljem milosti, milobe (gr. χάρις/charis), in torej zaobjema tako za materialni kot za nematerialni vidik – usmerja naše medosebne odnose tako, da jih utemeljuje na Kristusovem zgledu. On se ni oklepal svojega bogastva, marveč je zaradi ubogih ljudi tudi sam postal revež, da bi nas obogatil. V tej skrivnosti je navzoče bistvo krščanske solidarnosti, ki ni utemeljena na prisili, marveč sledi izvirni duhovni izkušnji dvojega: lastne človeške omejenosti, saj vsi potrebujemo pomoč drugega, in Gospodovega milostnega spusta k nam z namenom, da bi nas dvignil.

Na tem temelji tudi poziv k svobodni delitvi dobrin s potrebnimi: »Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski, ampak gre za enakost. V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti, kakor je pisano: ›Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo.‹« (2 Kor 8,13-15)

Enakost (gr. ἰσότης/isotēs), o kateri govori, ni nekakšen uniformizem, ki bi zatrl enkratnost in neprecenljivost vsake posamezne človeške osebe, marveč se v tej enakosti zgoščuje prav omenjeni kristični misterij (tj. kakršen je značilen za Kristusa): drugi, naš bližnji, čeprav ubog, nas bogati, če mu pomagamo.

Zgoščene bogonavdihnjene Pavlove besede imajo veliko težo. Enakost (gr. ἰσότης/isotēs), o kateri govori, ni nekakšen uniformizem, ki bi zatrl enkratnost in neprecenljivost vsake posamezne človeške osebe, marveč se v tej enakosti zgoščuje prav omenjeni kristični misterij (tj. kakršen je značilen za Kristusa): drugi, naš bližnji, čeprav ubog, nas bogati, če mu pomagamo.

Da je medsebojna solidarnost, ki izhaja iz Kristusovega zgleda, sredstvo za dosego sloge, ki jo lahko imenujemo tudi družbena pravičnost, Pavel utemeljuje s primerom mane iz Druge Mojzesove knjige. Tam je Jahve pokazal, da njegovi darovi zadostujejo za vse: »Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo; vsak je nabral, kolikor je potreboval« (2 Mz 16,18).

Ne le zadostujejo, preobilni so: čeprav v različni meri – eni so nabrali več, drugi manj – zadostujejo potrebam vseh. Enakost, o kateri govori Pavel, torej ni nasilna uravnilovka, marveč obilje v skladu s starim aksiomom o pravičnosti pravnika Ulpijana: Iustitia est ius suum cuique tribuendi, pravičnost pomeni dati vsakomur, kar mu gre. A vendar se v realnosti izkaže, da ta načela vedno ne najdejo ustreznih ravnanj.

Že krščanska misel prvih stoletij je intenzivno premišljevala o pravilni rabi dobrin, ki bi združevala tako evangeljsko radikalnost – »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« (Mr 10,23) ali »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mr 10,25) – kot upravičenost osebne lastnine.

Prvo klasično krščansko delo, posebej namenjeno oblikovanju odnosa do bogastva, je spis Klemena Aleksandrijskega (ok. 150 – ok. 211) Quis dives salvetur (Kateri bogataš bo rešen)? Delo je nastalo na podlagi konkretnih moralnih vprašanj aleksandrijskih premožnih ljudi: kako je z njihovim zveličanjem, kakšno je njihovo moralno stanje, kako naj ob evangeljski zahtevnosti ravnajo resnično krščansko. Klemen v besedilu izraža predvsem dva namena: želi pokazati, da obstaja pot rešitve tudi za tiste, ki posedujejo premoženje, saj golo dejstvo posedovanja lastnine še nikogar ne oddaljuje od Boga; obenem pa želi bogataše posvariti, da krščanska morala zahteva odgovorno in pravilno ravnanje z imetjem.

Skozi zgodovino teološke misli je ta spis sicer doživel že veliko interpretacij, tudi medsebojno povsem nasprotujočih. Nekateri so v njem videli apologijo »krščanskega komunizma«, zopet drugi so ga hoteli uporabljati za utemeljitev kapitalizma, verjetno pa ga lahko pravilno razumemo šele takrat, ko ga zremo v luči prvotnega namena: etično oblikovati lastnike premoženja za pravilno rabo materialnih dobrin (QDS 24).

V notranjosti vsakega človeka, obogateni z evangeljskim sporočilom, se skriva ključ do pravilne rabe dobrin, ki spoštuje osebno lastnino kot integralen del človekovega neodtujljivega dostojanstva, obenem pa mora biti raba premoženja dovolj solidarna, da bo temeljila v Kristusovem izpraznjenju in s svojimi deli vedno razodevala njega.

Klemen pozornosti ne usmerja na dejstvo lastnine in posedovanja premoženja kot takega, temveč na notranji odnos do le-tega. Raba dobrin je tista, ki odloča o zveličanju posameznika. Iz besedila lahko razberemo celo pozitivno vrednotenje dobrin, ki so Božji dar, a zato zahtevajo še prav posebno mero odgovornosti oziroma nenavezanosti. Prav preko posedovanja dobrin kristjan lahko služi in mora služiti svojim bližnjim ter tako uresničevati medsebojno ljubezen.

»›Prodaj, kar imaš.‹ Kaj to pomeni? Ne zapoveduje, kot nekateri površno trdijo, da moraš zavreči premoženje in se odreči premoženju, temveč da izženeš iz duše misli o premoženju, naklonjenost, pohlep in pretirano strast do njega, življenjske skrbi in trnje, ki dušijo semena življenja.« (QDS 11.2)

»Kako bi bilo občestvo (koinonia) med ljudmi sploh mogoče, če nihče ne bi imel ničesar?« (QDS 13.1) S tem vprašanjem Klemen nakazuje upravičenost in hkrati socialno razsežnost premoženja. »Imetja, ki lahko koristi tudi bližnjim, torej ni treba zavreči« (QDS 14.1), saj je dano od Boga tudi za pomoč in službo bližnjim. »Bogastvo je sredstvo (organon),« pravi Klemen, »ki se mora uporabljati za pravičnost, ne pa za krivico. Po svoji naravi je namenjeno služenju, ne pa gospodovanju.« (QDS 14.3)

Šele pravična ali krivična raba bogastva nosi v sebi možnost moralne presoje. S filozofskega stališča Klemen v skladu s stoiško konceptualizacijo bogastvo označi za adiaphoron, kar pomeni načelno moralno indiferentnost premoženja samega po sebi (QDS 14.15).

Pozornost je tako znova usmerjena k notranjemu odnosu, k duši in njenim strastem. Ali z drugimi besedami: v notranjosti vsakega človeka, obogateni z evangeljskim sporočilom, se skriva ključ do pravilne rabe dobrin, ki spoštuje osebno lastnino kot integralen del človekovega neodtujljivega dostojanstva, obenem pa mora biti raba premoženja dovolj solidarna, da bo temeljila v Kristusovem izpraznjenju in s svojimi deli vedno razodevala njega.