Za avtokratskim odločanjem vlade glede zdravstva ne bo šlo, minister naj ne posega v upravljane bolnišnic

dr. Tina Bergant (zajem slike: POP TV)

Zdravniki poznamo bolezni, simptome in znake pri bolnikih in tudi možnosti zdravljenja. Za zdravljenje zdravstvenega sistema pa lahko zaradi svojih delovnih izkušenj, ki pri nekaterih vključujejo tudi znanje in izkušnje vodenja in upravljanja, pomembno prispevamo k izboljšavam. Ni dvoma, da je stanje v zdravstvu zaskrbljujoče. Glede na zadnje novice o namerah zdravstvene politike pa stanje postaja alarmantno.

Dolžnost mi pravi, da ne morem in ne smem biti tiho. Upam, da je vtis o avtokratskem odločanju vlade glede zdravstva le rezultat napačnega poročanja. V slednje sicer dvomim, saj je bilo v medijih večkrat zapisano, da minister za zdravje in vlada ugotavljajo, da so izpolnjeni pogoji iz 63. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ta pa vladi omogoča točno to: avtokratsko odločanje: »vlada določi programe storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredeli zmogljivosti, potrebne za izvajanje programa, in določi obseg sredstev.« To  lahko z bolj enostavnimi besedami imenujemo državno plansko zdravstvo. Tak sistem ni osredotočen na bolnika, je dvomljiv glede kakovosti storitev za bolnike, prav tako ne naslavlja procesov znotraj zdravstva, za katere vemo, da so ključni za spremembe.

Potrebno je odpraviti vzroke problemov, pri čemer je smotrno upoštevati nekatere dobre prakse iz Evrope. Zdravstvo lahko reformiramo zgolj s prenovo procesov tako v zdravstvu kot tudi na zavarovalnici, nasloviti urgentne težave, ki so povezane s kadrovskim primanjkljajem, urediti plačilo storitev. Cene niso usklajene niti z inflacijo in so res izjemno nizke. Zato tudi če so plačane vse storitve, so le-te tako podplačane, da se jih ne »splača« opravljati. Celosten pregled, vključno z laboratorijem, v timu na primarni ravni izvajamo za približno 30 eur bruto (odvisno od vrste pregleda). Seveda ta nizka sredstva pomenijo omejitev storitev za bolnika.

Upam, da je vtis o avtokratskem odločanju vlade glede zdravstva le rezultat napačnega poročanja

Zaskrbljujoče je, da na bolnišničnih ravneh pravega nadzora nad stroški dela za posameznega bolnika sploh ni. Rešitev bi prinesla že ureditev transparentnega plačila (glede na izvedbo) storitev ter nagrajevanje izvajalcev glede kakovosti in težavnosti posegov. Bolniki morajo tudi vedeti, kaj v zdravstvu lahko dobijo. Ni naloga zdravnika, da kot zavarovalni agent pojasnjuje in preverja, kaj bolniku pripada in kaj ne. Zdravnik mora karseda učinkovito povrniti oziroma ohraniti zdravje tistemu, ki ga potrebuje. Teh rešitev pa brez sodelovanja vseh udeleženih, ki bi si zastavili jasen cilj, da bolniki dobijo boljše zdravstvene storitve, ne bo. Minister sam ne bo zmogel, avtokratsko odločanje pa za tako pomembno temo, kot je zdravstvo, ne pride v poštev.

Javno zdravstvo je ključno

Kot zdravnica, ki delam 20 let večinoma z otroki, vem, da je javno zdravstvo nujno za ohranjanje čim bolj zdravih ljudi. Javno zdravstvo je ključno za večino prebivalstva. Otroci, nosečnice, urgentna obravnava in obravnava ljudi z onkološkimi obolenji, ne smejo biti prepuščene na milost in nemilost zavarovalnicam, saj je to slabo za vso družbo. Najslabše je seveda za bolnika, ki nima veliko pod palcem. Saj menda razumemo, da nosečnica z nizkimi dohodki in njen 3-letnik vendarle prispevata družbi danes, še bolj pa jutri, če bosta ostala zdrava, brez kroničnih obolenj, ki bi jih z učinkovito preventivno dejavnostjo v kali zatrli, da se sploh ne bi razvila.

Dobrih praks je veliko: med epidemijo COVID-19 je v Avstriji prišlo do konsolidacije zdravstvenih zavarovalnic. Pri njih so zaposleni zavarovani bodisi preko  t.i. Österreichische Gesundheitskasse (ÖGK) oz. samostojni podjetniki, samozaposleni in kmeti preko Sozialversicherungsanstalt der Selbständigen (SVS); javni uslužbenci, kamor sodijo tudi zdravniki, pa tudi uslužbenci železnice, rudarji pa preko preko sklada Versicherungsanstalt öffentlich Bediensteter, Eisenbahnen und Bergbau (BVAEB). Njihovo ministrstvo je zavezano utrjevanju zdravstvenega sistema in nadzoru izvajanja storitev, ki jih omenjene zavarovalnice plačujejo.

Ministri ne posegajo v upravljanje bolnišnic

Nikakor pa jim ne pade na pamet, da bi njihov minister neposredno posegal v upravljanje bolnišnic. Zavedajo se namreč, da minister tega znanja ne premore ter upravljanje raje prepustijo strokovnjakom. Bolnišnice zaradi specifičnih znanj na avstrijskem Štajerskem upravlja KAGes (tega bi lahko v grobem primerjali s SDH, ki v Sloveniji upravlja podjetja v državni lasti). Takšno upravljanje je strokovno, omogoča pa optimizacijo mreže in njihovo specializacijo ter seveda pomeni pocenitev tako stroškov dela kot nabave celotnega materiala in opreme. Da ne omenjam, da imajo poenoten informacijski sistem, ki omogoča transparentnost poslovanja zlasti na področju bolnišnic, kjer so na voljo največji prihranki.

Zaradi načina upravljanja bolnišnice v realnem času poznajo stroške zdravljenja posameznega pacienta in posledično izstavljajo realen račun zavarovalnicam. Ne fiktivnega, ne približnega, pač pa realnega, kjer je zabeleženo, kaj so v bolnišnici naredili. Zato, ker je bolnik tam v računovodskem slengu “stroškovno mesto”.

Če se bo primarna raven, ki je bila v Sloveniji tradicionalno močna in ena najstarejših na svetu, sesula, se bodo kmalu pričele sesuvati tudi bolnišnice

Prav tako so posamezne naloge znotraj bolnišnic specializirane. Akademsko bolnišnico AKH na Dunaju vodi predstojnik – ugleden zdravnik, infrastrukturo pa upravlja za to dejavnost specializirano podjetje. Gre za znanja, ki so tako specifična, da jih obvladajo le posebej za to usposobljeni kadri, ki so zaželeni po vsem svetu. Politiki zato ne čutijo nikakršne potrebe, da bi se ukvarjali z energetsko sanacijo ali obnovo bolnišnice, ampak raje razmišljajo, kako bi sistem naredili še boljši. Na Nizozemskem dajejo npr. poudarek na usposobljenem družinskem zdravniku, ki je blizu pacienta. V bolnišnico gre le majhen delež – nekaj procentov bolnikov. To je najceneje in najbolj ugodno za bolnika.

Prenova zdravstva brez delujoče primarne ravni je iluzija. Za ohranjanje primarne ravni smo napisali na zdravniški zbornici že toliko predlogov, ki so ostali v predalih, da lahko samo še opazujemo, kako zanimanje za družinsko medicino, pediatrijo in ginekologijo primarne ravni upada. Upad je primerljiv relativnemu nižanju plač zdravnikov primarne ravni v primerjavi z ostalimi specialnostmi ter hkrati naraščajočimi delovnimi obremenitvami.

Bojim se, da »herojske udarne akcije«, kot smo jim priča v zadnjem času, slovenskega zdravstva ne bodo rešile. Če se bo primarna raven, ki je bila v Sloveniji tradicionalno močna in ena najstarejših na svetu, sesula, se bodo kmalu pričele sesuvati tudi bolnišnice. Gradnja akademske bolnišnice (npr. po vzgledu OUH Odense na Danskem ali bolnice v Grazu) bi za nas pomenila pomemben preboj v zdravstvu, ki bi nas in naše mlajše kolege ter tudi bolnike navdala z upanjem, da vendarle gremo v korak z medicino v Evropi, vendar pa tudi najboljša akademska bolnišnica ne zmore brez delujoče primarne ravni.

Svobodno, z nekaj posamezniki, ne bo šlo, saj bomo zdravstvo na ta način zgolj dosledno in dokončno uničili. Zato se moramo vključiti vsi deležniki v zdravstvu, da ohranimo javno zdravstvo, a hkrati odpremo prostor za bolj optimalno zdravstveno obravnavo bolnikov.

Avtorica prispevka je dr. Tina Bergant, dr. med. , specialistka pediatrije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine in bivša generalna sekretarka na Ministrstvu za zdravje

5 komentarjev

    • Cene se znižajo, če je več konkurence, a ni tako? Pa stranke so bolj zadovoljne s storitvami, saj se za stranke vsi trudijo, ker sicer grejo drugam. To je zdravo delovno in poslovno okolje, da stranke svobodno odločajo in nagradijo boljšega, kot volilna pravica v malem. To je win-win situacija ali lepota prostega trga. Ampak tega markstisti ne štekajo, zanje ljudje ne smejo biti svobodni, ne smejo po svoje razmišljati, ne smejo se sami odločati in biti odgovorni zase, tudi vilotve bi marksisti ukinili.

  1. Kolikor mi je poznano, v Sloveniji obstajajo trije nivoji zdravstvenih storitev: primarno zdravstvo z družinskimi zdravniki, zdravstvenimi domovi, sekundarni nivo: regijske bolnice in terciarni nivo: UKC v Ljubljani in Mariboru. Ali mi lahko kdo posreduje odgovor o višini stroškov za vsak nivo?

  2. Meni je najprej odšla ginekologinja, potem mi je osebna zdravnica odpovedala, zobozdravnico sem si bila prisiljena poiskati med zasebniki in plačati 1000 eur za en zob ali pa bi čakala 2 leti, sedaj mi je pa še pediatrinja za otroke odšla. Če bom rabila karkoli, računam na dežurne zdravnike v ZD.
    A se zdaj že lahko reče, da je slo zdravstven sistem razpadel? Kar se mene tiče, je. Pa tako smo ga šparali z lockdownom.

Komentiraj