Z razlogom spregledan obisk slovenskega premierja pri okoreli imperialni sili

Četrtkov obisk premierja Janeza Janše v Londonu je minil, ne da bi pritegnil kaj prida pozornosti. Če se je o tem še kaj dalo zaslediti v slovenskih medijih, so britanski z redkimi izjemami obisk preprosto spregledali. To niti ni posebno presenetljivo: Združeno kraljestvo je – vsaj v očeh Britancev – še vedno diplomatska velesila, ki ji obisk predsednika vlade neke obskurne državice ni omembe vredna novica.

O čem je torej tekla beseda? Menda o slovensko-britanskih odnosih, pa o stabilnosti Zahodnega Balkana in o pomenu cepljenja, o boju proti podnebnim spremembam, odnosu do Afganistana in “Indo-pacifiške regije” (beri: Kitajske) in o problematiki vzdrževanja miru na Irskem.

Po naboru tém je kaj hitro jasno, da Janša v Londonu ni bil le predstavnik Republike Slovenije, temveč predvsem predsednik Sveta Evropske zveze. In če ima kaj soli v glavi, je pozorno prisluhnil. Med Združenim kraljestvom in Evropsko zvezo se je v zadnjem času nabralo kar nekaj hude krvi, predvsem zaradi nedavne sklenitve Britansko-ameriško-avstralskega zavezništva (Aukus), ki je na noge spravila francosko diplomacijo.

Med Skilo in Karibdo?

Aukus je bil predstavljen kot pakt o sodelovanju med tremi državami, ki imajo strateške interese v Tihem oceanu. Vseboval naj bi predvsem deljenje pomorske vojaške tehnologije, kar bo Avstraliji omogočilo gradnjo jedrskih podmornic. Pakt je v britanskih medijih doživel razmeroma topel sprejem, toda najdejo se tudi kritiki, ki opozarjajo, da Združeno kraljestvo v resnici nima strateških interesov na Pacifiku. Tudi če bi jih imela, je britanska mornarica daleč od svoje nekdanje slave. Sooča se s pomanjkanjem mornarjev in letal, precejšen del flote je že zastarel, število ladij pa že od konca hladne vojne počasi upada.

Kaj je torej resnični namen Aukusa? Po eni strani gre za iztegovanje sredinca proti Franciji zaradi njenega trdega stališča do Brexita, po drugi strani pa je sporazum izraz prizadevanja za tesnejše sodelovanje z ZDA.

Johnsonova ambicija povrnitve statusa pomorske in diplomatske velesile se počasi drobi v prah. Milijarde funtov, ki so bile obljubljene mornarici, so se porabile za ohranjanje delovnih mest med epidemijo. Javni zdravstveni sistem, ki so ga vladajoči konservativci zadnjih 15 let zapostavljali, se je začel tako šibiti pot težo epidemije, da je bil Johnson prisiljen požreti svoje predvolilne obljube in zvišati davke, kar je med konservativci zelo nepriljubljena poteza.

Prvotni optimizem o hitrem okrevanju gospodarstva je pokopalo pomanjkanje voznikov tovornjakov. Na to so poleti že opozarjali kmetje in trgovci z živili, v preteklih tednih pa so to občutili milijoni po vsem Otoku, ko so zaradi pomanjkanja voznikov cistern bencinske črpalke ostajale brez goriva. Na koncu je na pomoč priskočila vojska.

Za nameček je tu še sporazum o Severni Irski, ki onemogoča prost pretok blaga med Britanijo in Severno Irsko in je že od samega začetka vzrok nelagodja za britansko vlado. Ker Evropska zveza sporazuma noče spreminjati, Johnson grozi z enostranskim odstopom od pogodbe. Če bo grožnjo uresničil, tvega ohladitev odnosov z ZDA, saj ta pričakuje vzdrževanje miru na Irskem. Če je ne bo, postavlja na kocko ugled v očeh svoje volilne baze. Če Johnson ne doseže zunanjepolitične zmage, ga bodo pokopale domače napake.

S francosko-bruseljskim antagonizmom do brexita si je Evropska zveza pred lastnim pragom pridobila strateškega tekmeca in skrajni čas je, da se začne obnašati temu primerno

Britanski Odisej

In vendar se zdi, da je Johnson našel učinkovito strategijo. Podpis Aukusa je pritegnil ogromno pozornosti, še toliko bolj zaradi ogorčene reakcije Francozov. Združeno kraljestvo je dobilo svoj trenutek slave v družbi ZDA, Evropska zveza pa se je – nesposobna enotnega nastopa – znova znašla v vlogi postranskega igralca.

Po drugi strani je srečanje s predsednikom Sveta EU potekalo kar se da potiho. Zelo verjetno ne zato, ker gre za Janeza Janšo, ali zaradi slovenske neprepoznavnosti. Nedavna lekcija afganistanske begunske krize je pokazala, kako razdeljena je Evropa, celo v vprašanjih zunanje politike. Takšno Evropo Johnson lahko izigrava in nedvomno bo to poskušal. Od uspeha zunanje politike pa je odvisna njegova nadaljnja kariera na Downing streetu.

S francosko-bruseljskem antagonizmom do brexita si je Evropska zveza pred lastnim pragom pridobila strateškega tekmeca in skrajni čas je, da se začne obnašati temu primerno. Zato ni slabo, da je bil Janšev obisk v Londonu spregledan. Dokler Evropa ni sposobna enotnega nastopa, bodo vsakršna pogajanja le njej v škodo.