Z golim biološkim obstojem se ne moremo pomiriti. Transcendiramo se ali v nebo ali v pekel.

Milan Knep
8

Čudežev, ki bi bili primerljivi s tem iz današnjega evangelija, ki pripoveduje, da je Jezus ozdravil deset gobavih mož, danes ne poznamo, vsaj v Sloveniji ne. Eden od razlogov, zakaj Friderik Baraga (1797–1868) še ni proglašen za blaženega, naj bi bil, da se doslej na njegovo priprošnjo še ne zgodil noben znani čudež.

Možje, oboleli z gobavostjo, so klicali Jezusa, naj se jih usmili. Jezus je videl njihovo zaupanje vanj in jih je ozdravil. Samarijana, ki se mu je zahvalil za ozdravitev, je pohvalil z besedami: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila,« (Lk 17,19). Ali lahko tudi mi upamo, da bi Jezus na podoben način, kot je ozdravil gobavce, ozdravil tudi nas?

Da ne bom o tako težkem vprašanju le teoretiziral, mi dovolite, da o drami upanja na ozdravitev spregovorim iz svoje izkušnje. Aprila leta 2012 je bila zaradi raka operirana moja sestra. Z boleznijo se je borila do junija 2018, ko je umrla. Šest let smo za njeno ozdravitev nenehno molili in darovali sv. maše. Vsa ta leta sem pri vsaki sv. maši pri povzdigovanju Svete Rešnje Krvi izrekal besede: »Gospod, daj zdravja moji sestri. Usmili se je. Olajšaj ji trpljenje. Stoj ob strani njenemu možu, njenim otrokom in njihovim družinam, ki skrbijo zanjo in z njo prenašajo njeno trpljenje.«

Ali je Jezus uslišal moje klice, ali je uslišal klice njenega moža, njenih otrok, vnukov in vsega njenega sorodstva, ki je s strahom in trepetom vsakodnevno spremljalo informacije o izboljšanju in novem poslabšanju, o mučnih učinkih kemoterapije itd? Splošen, za vse enak, nekakšen objektiven odgovor na takšno vprašanje ne obstaja, in ni obstajal niti v našem primeru. Uslišanja ali neuslišanja naših prošenj nikoli ni mogoče empirično preveriti. Vse je odvisno od posameznika, ali bo ozdravitev pripisal molitvi ali neznanemu naključju. S čudežem ni mogoče izsiliti vere; doživetje čudeža samo po sebi ne vodi v vero. Nihče ni postal veren, ker je videl čudež. Ampak obratno: vera je pogoj, da kdo v ozdravitvi vidi Božje delo, da ima ozdravitev za izraz Božjega usmiljenja. In prav o tem govori današnji evangelij: Samarijan je imel vero, zato je po ozdravitvi med njim in Jezusom nastal nov odnos. Drugim devetim očitno ni šlo za nov odnos. Njim je sprememba na telesu zadostovala. Ali res? Morda, tako je bilo vsaj videti; kako je bilo pozneje, ne vemo. A eno je gotovo: golo biološko življenje nikomur ne zadostuje. Ali drugače: zdravje je velika vrednota, a ni več kot nekakšna pozitivna ničla, saj hočemo zdravje telesa vedno dopolniti z estetskimi, socialnimi, etičnimi in duhovnimi vrednotami. Vsak človek se nenehno presega. Eni na pravi način, tako da razvijajo psihološko in duhovno življenje, drugi z avtodestrukcijo, z uničevanjem sebe. Z golim biološkim obstojem se ne moremo pomiriti. Transcendiramo se ali v nebo ali v pekel.

Vsak od nas domačih, ki je na sebi občutil trpljenje moje sestre, je odgovor na vprašanje, ali je bil uslišan ali ne, doživljal na svoj način. Za vsakega izmed nas je imelo njeno trpljenje drugačen pomen, kajti različni so bili načini, kako je kdo od nas veroval, kako globoko je bilo njegovo zaupanje v Boga, predvsem pa, kaj je komu od nas po sestrinem trpljenju želel Gospod sporočiti prav glede na njegovo življenjsko situacijo. Gospod je po molitvi ob sestrini bolezni vsakemu od njenih najbližjih dajal takšen odgovor, kot ga je kdo potreboval. To poudarjam zato, ker ob bolezni bližnjih veliko modrujemo in iščemo splošne resnice in za vse veljavne odgovore. In če nič oprijemljivega ne domislimo, pravimo, da je tako, kot je, za nekaj vendarle dobro. Nobenega »nekaj« ni, vedno  gre za nekoga, za konkretno osebo, ki ji Gospod naklanja usmiljenje in spoznanje. Gospod je namreč človekov odrešenik, je poudarjal sv. Janez Pavel II. Ne torej odrešenik človeštva, kar je abstrakcija. Kajti vsak od nas je na enkraten način Jezusov prijatelj, njegov brat ali sestra.

Tudi gobavci so ozdravljenju svoje bolezni pripisovali različne pomene, čeprav so bile zunanje okoliščine ozdravljenja vsaj na zunaj za vse enake. Nekatere ozdravljence so očitno zanimali samo zunanji učinki ozdravljenja, kot na primer ponovna vključenost v skupnost, zmožnost za delo in neodvisnost od drugih. O vsem tem današnji evangelij ne govori; pač pa opisuje samo reakcijo ozdravljenega Samarijana. Po ozdravljenju se zanj niso spremenile le zunanje okoliščine, ampak je ozdravljenje v njem sprožilo globoko notranje dogajanje, ki ga je na zunaj izrazil tako, da je padel na obraz pred Jezusove noge in se mu zahvaljeval.

Ozdravljeni Samarijan je postal drugačna osebnost; od tega dogodka dalje je vse motril pod vidikom Božjega usmiljenja. Za tiste, ki se Jezusu niso zahvalili, je svet ostal takšen kot prej: krut, nesrečen in izgubljen; spremenila se je le njihova konkretna situacija. Samarijan pa je občutil spremembo najprej zase, še bolj bistveno zanj pa je bilo odkritje, da je svet ne glede na razsežnost trpljenje, v rokah Božjega usmiljenja, zato bo imela Božja ljubezen zadnjo besedo. To je vera, ki rešuje. Tista vera, ki motri celoto, človekovo sedanjost in večnost in ne le trenutne bivanjske razmere.

V  kontekstu tega, kar smo povedali, je pogojevanje razglasitve Barage za blaženega s telesnim čudežem sporno. Vzročna povezava med molitvijo k Baragi za ozdravitev in dejansko ozdravitvijo ni nikoli evidentna. Kajti na vzročno povezavo med molitvijo in ozdravljenjem ni mogoče pogledati od zunaj, kot lahko pogledamo na dva predmeta in nepristransko ugotovimo, kakšna je relacija med njima. Rešuje vera, pravi Jezus, ne empirično preverjanje, ki obravnava le našo biološko raven. Človek pa je, kdo smo že povedali, tudi psihično in duhovno bitje, zato išče celoto, v tej celoti pa je bistven odnos; ki pa je skrivnost, ker se v njem srečujeta Bog in človek, dve – drugim nedostopni individualnosti. Samo tisti, ki prosi za ozdravljenje, lahko ve, seveda v veri, ali je Gospod z ozdravljenjem odgovoril na njegovo molitev. Vsaka druga presoja vzročne povezave je zgolj zunanja.

Naj se sedaj zopet vrnem k moji pokojni sestri. Trajnega telesnega ozdravljenja ni bilo. Ne vemo, kakšno bi bilo življenje v družini, če bi, denimo, po dveh ciklusih kemoterapije, ozdravela. Ali bi potem še tako goreče molili? Ali bi potem še dan na dan klicali Boga? Ali ne bi obstajala realna nevarnost, da bi se po ozdravitvi obnašali zelo človeško, podobno kot devet ozdravljencev, ki jih ni več zanimal odnos s tistim, ki jih je ozdravil? In če Gospoda ne bi več klicali, ker za to po ozdravljenju ne bilo več potrebe, ali se ne bi odnos z njim ohladil, namesto da bi se krepil in prerasel v polnost, ki nas čaka v večnosti, za katero smo ustvarjeni, ki edina zares osmišlja to, kar počnemo sedaj. Primer nehvaležnih ozdravljencev jasno kaže, da goli biološki čudež ne prinese spremembe ne v odnosih ne v veri, ne glede vrednot in še manj na celokupno umevanje življenja. Bolj ko to premlevamo, bolj je očitno, kako prav je imel Jezus, ko je dejal: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Pogled nazaj, na šestletno trpljenje moje sestre nedvoumno kaže, da je bilo to milostno obdobje. Vedela je, zakaj trpi, zato se ni pritoževala. Razumela je, da s svojim trpljenjem rešuje prihodnost svojih otrok in vnukov, da je njeno trpljenje duhovni kapital neprecenljive vrednosti. Seveda si je želela ozdravljenja, a je ni strlo, ker ga ni bilo. Eno leto pred smrtjo je še zbrala moči, da je šla s svojo družino na Mali Lošinj. Za vse je bilo nepozabno. Globoko v dušah je bilo vsem jasno, da so to zadnje skupne počitnice, da se poslavlja od morja in drugih lepot zemlje. To so bili dnevi milosti in slovesa. Bivanje v svetu se je zanjo nepreklicno zaključevalo. V duhu je bila vse bolj onstran, zato v vseh teh občutkih ni bilo resignacije, tragičnosti minljivosti, temveč upanja polna priprava na skrivnostni prehod, na prihodnje srečanje v poveličanem stanju. Med tema svetovoma ni bilo več časovnega in prostorskega prepada, mračne groze, da je tisto novo, večno, zelo daleč in časovno oddaljeno v nedoločeni prihodnosti. V tistih urah ob morju sta se oba svetova zbližala; v dušah, ki jih je napolnjevala ljubezen, sta postala ena resničnost, večni sedaj. Čas in prostor sta zares nekaj relativnega, pogojena z dogajanjem v duši, v kateri se brez razlikovanja prežemata sedanje in prihodnje.

Preden je sestra izbojevala zmago nad trpljenjem, je vedela, da svojim izroča vero, največje bogastvo, ki jim ga more dati. Pri vsakem obisku jo je obhajala notranja gotovost, da njeno trpljenje daje otipljive duhovne sadove. V veliko tolažbo in zadoščenje ji je bilo dano občutiti, kako njeni najdražji izbirajo Boga za zadnji temelj svojega življenja. Globoko sem prepričan, da bi moja sestra, če bi mogla izbirati med čudežem telesnega ozdravljenja in tem, kar je doživela in spoznala v šestih letih trpljenja, izbrala slednje. Rada je živela, a s svojim hrepenenjem je vedno želela poleteti prek biološke resničnosti. Vera jo je rešila, upam, da bo rešila tudi vse druge, za katere je darovala svoje trpljenje.

8 KOMENTARJI

  1. Vaseslovensko srečanje kmetov se bo pričelo v cerkvi Sv. Martina na Ponikvi, kjer bo ob 12. uri ob somaševanju duhovnikov mašo daroval ljubljanski nadškof in metropolit mons. Stanislav Zore. Sodeloval bo tudi evangeličanski škof Geza Filo. S petjem bodo mašo obogatili člani moškega pevskega zbora Lipovc iz Prekmurja.

    Ob 14. uri se bo druženje nadaljevalo s slavnostno akademijo pred Slomškovo rojstno hišo na Slomu. Osrednji gost na akademiji bo slovenski pisatelj, publicist in popotnik Ivan Sivec. Druženje se bo zaključilo s pogostitvijo. Tradicionalni golaž in dobrote s kmetij bodo pripravili člani prostovoljnega gasilskega društva Ponikva in članice okoliških društev kmečkih žena ob sodelovanju učencev Srednje kmetijske šole Šentjur.

    Na Slomu bo možen ogled hiše, kjer se je leta 1800 rodil Anton Martin Slomšek. V njej je prikazana življenjska pot velikega duhovnika, vzgojitelja in narodnega buditelja. Tokrat bo na ogled tudi razstava o življenjski poti Franca Lombergarja, pionirja sadjarjenja v Sloveniji ter misijonarja sadjarskega znanja.

    Če ste potrebni božje besede, če si želite dobre družbe in če še niste jedli resnično dobrega golaža, pridite na Ponikvo in Slom!

    Slovenec kremenit bo tam.

  2. ” Nihče ni postal veren, ker je videl čudež”
    Močno dvomim, da je temu tako. Se pa strinjam, da so tako primeri v manjšini. Sicer pa pustimo Svetemu duhu, da piha, koder hoče.

    Trpljenje je lahko posledica neupoštevanja Stvarnikovih priporočil, lahko pa odrešuje svet. In VELIKA HVALA vsem, ki se pridružujejo trpljenju Jezusa Kristusa na križu!

  3. “da s svojim trpljenjem rešuje prihodnost svojih otrok in vnukov, da je njeno trpljenje duhovni kapital neprecenljive vrednosti.”

    se enkrat počas preberte tole neumnost. Kako katoličani obožujejo trpljenje, in ga potem poveličujejo v bedaste konce.

    cisti nesmisel. Ce ma kdo raka in ima bolecine, pol rešuje prihodnost svojih otrok. Le kako lahko kdo pride do takega zaključka. to je popolni nesmisel in bedarija.

  4. Domovina, Domovina, brisali ste mi komentar samo zato, ker sem vas rahlo okaral, ker niste posvetili nikakršne pozornost vseslovenskemu srečanju kmetov na Slomškovi Ponikvi, sloju slovenskega naroda, ki najhitreje izumira, čeprav se ga je udeležila tudi Kučanova pooblaščenka Ljudmila Novak, Nevidnemu in dzi nu nje ja – pa omogočate možnost neomejenega ustvarjanja.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime