Z bremenom epidemije se bo prvič soočila tudi nova koalicija, ki vlaga svoj Zakon o nalezljivih boleznih

V strankah vladajoče koalicije so ob podpisu koalicijske pogodbe napovedovali, da bo ena od njihovih prioritet priprava države na jesenski val epidemije novega koronavirusa.

V ta namen je 48 njihovih poslancev v Državni zbor vložilo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nalezljivih boleznih. Ta na skoraj osmih A4 straneh nadomešča na ustavnem sodišču večkrat problematizirani 39. člen obstoječega zakona o nalezljivih boleznih.

Zakonski predlog skoraj popolnoma sledi predlogu, ki so ga že pred meseci pripravili v Pravni mreži za varstvo demokracije in nad morebitnimi strokovnimi oziroma vladnimi ukrepi uvaja tudi parlamentarni nadzor. Prav tako pa zakon pomeni neke vrste abolicijo za vse tiste, ki so pravila morebiti kršili po prej veljavnem zakonu.


S tem so koalicijski poslanci prvič zagrizli v težavno tematiko, nad katero je pod bremenom groženj z referendumom na neki točki obupala pretekla vlada. Brez sporov med poslanci sicer ni šlo niti tokrat. Pod zakonski predlog se namreč niso podpisali trije poslanci stranke SD: Meira Hot, Bojana Muršič in Damijan Zrim. V stranki SD so namreč želeli, da bi predlagane spremembe vložilo Ministrstvo za zdravje, obenem pa bi sprejemanje zakonskega predloga po njihovem mnenju moralo potekati po rednem in ne hitrem postopku.

Javna obravnava zakona je bila sicer opravljena že v prejšnjem mandatu, a so nadaljevanje postopka za tem prekinile volitve.

Spremembe so nujne. Bodo tudi učinkovite?

Da so spremembe dosedanjega Zakona o nalezljivih boleznih nujne, se strinjajo tako v poslanskih skupinah opozicije kot koalicije, saj je ustavno sodišče že v več odločbah jasno povedalo, da je dosedanji 39. člen napisan preohlapno in vladi daje preširoka pooblastila. Problematičnost predlaganih sprememb pa je takratna koalicija videla predvsem v vprašanju, ali bi predlagana novela zakona sploh omogočila učinkovito upravljanje epidemije.

Kot je v takratni razpravi pojasnil poslanec SDS Jožef Lenart, se namreč zaradi razdrobljenosti odločanja ne da spopadati z nobeno epidemijo, "ker bi trajalo tedne in mesece, preden bi se vsa v zakonu omenjena stroka in strokovne skupine uskladile glede odprtih vprašanj".

Že poznani ukrepi s strokovnim in parlamentarnim nadzorom

Če se je pri dosedanjem zakonu o nalezljivih boleznih jasno vedelo, da nad vsemi ukrepi, ki so bili določeni z omenjenim zakonom, bedi vlada, bo odgovornost za sprejete ukrepe sedaj bistveno bolj razdeljena.

Ob tem vladne pristojnosti na papirju sicer ne bodo nič manjše. Vlada bo tako tudi po spremenjenem 39. členu ZNB lahko omejila nekatere državljanske pravice in svoboščine, kot je na primer omejitev gibanja, ter uvedla dovoljenje za gibanje na podlagi dokazil o imunosti ali neokuženosti.

Prav tako bo lahko vlada začasno prepovedala javne shode ter zbiranja zaradi kolektivnega uresničevanja verske svobode.

Vendar pa spremenjeni zakon v vladno odločanje dodaja tudi nekatere varovalke. Tako bo vlada dolžna (kar določa 39. a člen), da ob razglasitvi epidemije oziroma ob nevarnosti hitrega širjenja nalezljivih bolezni ustanovi strokovno skupino, ki jo bo vodil predstavnik epidemiološke znanosti, sestavljati pa jo bodo morali še predstavniki imunološke, sociološke, psihološke in pravne znanosti, strokovnjak za bolezen, ki se določi glede na predvidljive zaplete nalezljive bolezni ter mikrobiolog.

Za 39. a členom, ki podrobno določa naloge strokovne skupine, pa se v ZNB dodaja tudi 39. b člen, ki določa obseg parlamentarnega nadzora. Če bi namreč vlada želela podaljšati epidemiološke ukrepe iz 39. člena zakona prek obdobja 30 dni oziroma 60 dni, bi morala o tem najprej odločati strokovna skupina, nato pa bi o ukrepih glasoval še državni zbor.

Na papirju se spreminja tudi kaznovalna politika

Poleg omejevalnih ukrepov pa zakonski predlog Pravne mreže za varstvo demokracije degradira verske shode in jih potiska na raven protestnih shodov, saj določa, da morajo za oboje veljati enake omejitve in da favoriziranje enih ali drugih ni dovoljeno. Prav tako se črta del, ki določa kazni za nedovoljeno zbiranje. Ukinjajo se tudi kazni za kršenje obstoječega 39. člena zakona, s čimer bodo vsi postopki o prekrških, ki so bili na podlagi tega člena izrečeni v zadnjih dveh letih, tudi uradno ustavljeni.

Medtem kazni za kršenje preostalih členov zakona, tudi določb o karanteni, ostajajo enake.

Kazni za kršenje morebitnih novih navodil, podanih na podlagi spremenjenega 39. člena, pa se po besedah predlagateljev lahko določijo tudi z uredbo vlade RS, ki bo njihovo višino torej lahko določila naknadno.