Zakaj reform ni, čeprav vsi vemo, da jih potrebujemo?

Po objavi poročila Evropske komisije o državi Sloveniji sem zgroženo poslušal »pišmeuhovske« komentarje nekaterih izvoljencev ljudstva, ki so zamahovali z rokami in skoraj v en glas zatrjevali, da zaskrbljujoči kazalci, ki se odsevajo v ogledalu, postavljenem s strani najvišje evropske institucije »niso nič takega«. Govora je bilo celo o nekaterih metodoloških napakah ipd.

Če tile trendi ne skrbijo njih, pa skrbijo mene  in verjetno še kup ostalih davkoplačevalcev srednje in zlasti mlade generacije, ki šele dobro vstopamo na trg dela. Za skrb in celo strah, kaj bo jutri, so krivci predvsem tisti, ki vedo, kaj bi morali, a tega ne (z)morejo narediti.

S serijo poglobljenih člankov smo na Domovini ugotavljali, da v naših državnih bankah in podjetjih ponikajo milijarde našega denarja, javna uprava je čedalje slabše učinkovita, javno finančna slika pa zaradi odsotnosti reform čedalje bolj rdeča.

Delati vse, da se ne spremeni nič

Na nek način je logično, zakaj pravih reform v Sloveniji ni in ni na vidiku. Vzvodov odločanja že dolgo nimajo več vlade, zlasti pa ne sedanja.  Ko se ustvarjajo ali nakazujejo nove finančne luknje, ni nihče za nič odgovoren.

Izjemno moč imajo šefi sindikatov Štrukelj, Semolič ipd., ki preživijo (in po potrebi tudi odstavijo) vsako vlado, stolčke pa zasedajo že odkar spremljam politiko. Zadnje njihove zmage v zvezi z minimalno plačo in plačnimi pogajanji javnega sektorja so pravzaprav ogromni porazi za večjo zaposlenost Slovencev in javne finance Slovenije. Skozi medije jim vedno znova uspe ustvarjati vtis, da se borijo za delavce, v resnici gre zgolj in samo za ohranjanje starih privilegijev. Delajo vse, da se ne spremeni nič.

Skozi medije jim vedno znova uspe ustvarjati vtis, da se borijo za delavce, v resnici gre zgolj in samo za ohranjanje starih privilegijev. Delajo vse, da se ne spremeni nič.

Če to, da se nič ne spremeni, morda res ustreza nekaterim starejšim v javnem sektorju, ki so se zaradi sistema plač v obdobju pred krizo uspeli povzpeti do raznih položajnih in starostnih dodatkov, je situacija pri ostalih popolnoma obratna.

Tisti, ki so se slučajno v zadnjih letih uspeli zaposliti, so bili udarjeni s t.i. »varčevalnimi ukrepi« in visokimi davčnimi bremeni. Zaposlovanje je bilo upočasnjeno, nagrajevanje zaustavljeno, davki in trošarine pa vsako leto višji.

Drastično se spreminja demografska struktura Slovenije kot tudi njenih zaposlenih. Čedalje več ljudi je upokojenih, čedalje dlje živijo, za njih pa dela čedalje manj zaposlenih. V javnem sektorju je mlajših od 30 let samo 7%, medtem ko je že vsak tretji javni uslužbenec starejši od 50 let.

Zakaj bi delal bolje, če ni ustrezne nagrade?

Evropa ugotavlja, da je naš javni sektor neučinkovit. Toda neučinkovitost ni posledica lenobe, temveč pomanjkanja motivacije. Imamo sistem, v katerem dodatki in napredovanja na podlagi delovne dobe prevladujejo nad možnostjo nagrajevanja na podlagi dosežkov. Imamo sistem, v katerem država pobere večji del dohodkov, ki jih morda zaslužiš poleg redne službe. V takem sistemu se ti ne splača dodatno delati ali pa sploh kaj delati.

Toda neučinkovitost ni posledica lenobe, temveč pomanjkanja motivacije. Imamo sistem, v katerem dodatki in napredovanja na podlagi delovne dobe prevladujejo nad možnostjo nagrajevanja na podlagi dosežkov.

Če je logično, da je nekaterim v interesu, da se nič ne spremeni, pa ni logično, da se mlajši temu ne upremo in ne storimo ničesar. Zakaj energijo puščamo na družabnih omrežjih, namesto da bi se družbeno aktivirali kje drugje? Zakaj protestiramo za in proti namestitvi migrantov, namesto da bi skupaj protestirali proti bančnim krajam in proti politiki, ki ne želi izvajati reform? Zakaj se tako brezbrižno obnašamo do ustvarjanja boljše prihodnosti zase in za svoje otroke?

Samo od sebe se stanje ne bo izboljšalo

Upanje, da se bo situacija izboljšala sama od sebe ali da bodo za to poskrbeli politiki, je lažno. Pred leti je eden izmed sindikalistov poglobljeno analizo razmer v javni upravi, šolstvu, zdravstvu zavrnil z besedami: »Mi bomo odločali, kakšen bo naš javni sektor!«

Želim si, da bi bili tudi mi, ki si želimo sprememb in reform, kdaj tako odločni. Da bi o teh stvareh pisali, jih delili, vlagali pobude in po potrebi tudi protestirali. Da ne bi bili več pasivni in vdani v usodo.

Dokler pa bomo stali križem rok, si bodo za našimi hrbti razdeljevali naše milijone in zadolževali naše vnuke. Nam pa pri tem ne bo ostalo drugega, kot da polnimo čim bolj požrešno državo, v nedogled študiramo in živimo pri starših ali pa množično odhajamo v tujino ali na delo v sosednjo Avstrijo.