Vsi smo za mir, pitno vodo in proti revščini: kako je v Sloveniji uokvirjena politična debata

POSLUŠAJ ČLANEK
Pri medijskem poročanju, debatah, soočenjih ter nenazadnje pri mišljenju samem je uokvirjanje tematike oziroma problema izjemno pomembno. Kot pove že samo ime, z uokvirjanjem postavimo tematiki oziroma debati okvir, torej meje, obliko, posredno pa tudi vsebino. To nadalje vpliva na naše dojemanje, razumevanje in mišljenje ter končno na naše odločitve. 

V političnem kontekstu je v Sloveniji to dokaj problematično, saj levi politični spekter pri nas skoraj popolnoma obvladuje narativo oziroma pripoved o splošnem stanju v državi ter perečih družbenih problemih. S pomočjo medijev jo v večini primerov uokvirijo tako, da jim ustreza. 

Učinke uokvirjanja lahko dokaj enostavno opazimo v novinarstvu: "okvir", ki obdaja zadevo, lahko spremeni bralčevo dojemanje, ne da bi bilo treba spremeniti dejanska dejstva, saj se iste informacije uporabljajo kot osnova. To se naredi tako, da se izbere določene besede in slike za pokrivanje zgodbe (npr. z uporabo besede fetus v primerjavi z besedo dojenček). Učinek v tem primeru je očiten: ali gre za predmet ali živo bitje; ju obravnavamo in dojemamo enako; imamo do predmeta oziroma bitja enak odnos?  

Malce bolj strokovno, uokvirjanje »pomeni izbiro določenih aspektov zaznane realnosti, ki jih v komunikaciji naredimo bolj izstopajoče, tako da promovirajo določeno definicijo problema, vzročno razlago, moralno vrednotenje ter/ali priporočeno obravnavo opisanega elementa«. Medijski okvirji so struktura informacij. Dajejo pomen, poudarjajo pomembna področja in organizirajo pripoved vsake zgodbe. Medijski okvirji bralcu sporočajo, kaj je pomembno in kaj ni. 

Uokvirjanje z namenom popačenja realnosti


Začnimo s sloganom stranke Levica: “Blaginja za vse, ne le za peščico!” Kaj nam to sporoča? Da v Sloveniji večina prebivalstva ne uživa blaginje, da je to privilegij maloštevilne elite. Kljub dejstvu, da je glede na Ginijev koeficient Slovenija svetovno gledano ena izmed držav z najmanjšo neenakostjo. 


Podobno, a malce bolj subjektivno stanje prikaže raziskava Slovensko javno mnenje 2022/1. Na vprašanje “Kako ocenjujete materialne razmere, v katerih živite vi in vaša družina?” je s podpovprečno oceno odgovorilo manj kot deset odstotkov anketirancev. Približno deset odstotkov jih je odgovorilo nevtralno, vsi ostali pa so svoje materialne razmere ocenili nadpovprečno. 



Podobno je z ocenami pragu tveganja revščine. Te ocene temeljijo na dohodkih. Ne upoštevajo obstoječega premoženja oziroma drugih okoliščin (življenje več generacij pod eno streho, podpora družine ...). Zelo enostavno je trditi, da ogromno ljudi živi v nedopustnih razmerah, a v veliko primerih to enostavno ne drži, če upoštevamo celoten kontekst (morda malce anekdote: prepričan sem, da po uradnih kazalnikih sam živim v revščini, a to enostavno ni res). 

Seveda ni tu namen trditi, da revščina ne obstaja, da nekateri lažejo oziroma da nam za druge ni treba skrbeti. Treba pa je biti pazljiv pri prejemanju takšnih informacij. 

Uokvirjanje kot politična taktika 


V Sloveniji so politične teme ponavadi uokvirjene tako, da ustrezajo levemu političnemu polu. Kar je zlasti pomembno za slovensko desno sredino, je ne sodelovati v tako uokvirjenih debatah. Ne pristajati na določene okvirje, ampak jih izpodbijati ter skušati ustvariti svoje. Zelo enostaven primer: če je določena stranka oziroma politična opcija proti revščini, proti korupciji, to avtomatično določa, da so njihovi nasprotniki za te stvari. V tako uokvirjeni pripovedi je desnica pogosto zlikovec, ki ne samo omogoča, ampak aktivno promovira revščino in korupcijo. V takšnem okviru se desnico avtomatsko postavi v obrambni položaj, kjer morajo svoja stališča upravičevati in razlagati bolj, kot je to potrebno levici.  

To je bilo zelo očitno pri lanskem referendumu o "pitni vodi" (v resnici je bil referendum o Zakonu o vodah in ni imel zveze s pitno vodo). Kdo pri zdravi pameti je proti pitni vodi? Kampanja je bila v tem pogledu odlično zastavljena, saj so bili nasprotniki zakona očitno normalni ljudje z zdravim razumom in čutom za sočloveka, podpornikom pa očitno pitna voda ni bila vrednota. A to je samo prikrilo dejansko dogajanje: da je bil referendum glasovanje o vladi, in ne to, za kar se je pretvarjal, da je. 

Podobne stvari lahko opazimo z nastajanjem novih obrazov pred vsakimi parlamentarnimi volitvami; prišlo je nekaj novega, svežega in neomadeževanega. Kar pa je prikrito, je, da gre za samo novo embalažo že dokaj starega izdelka.  

Uokvirjanje kot manipulacija 


Zadnji izpostavljeni primer bo nedavno javno pismo levih intelektualcev”, ki je pozivalo k miru v Ukrajini. Pismo je skušalo drugače uokviriti konflikt v Ukrajini. Celotno dogajanje je skušalo predstaviti v drugačnem kontekstu, kjer sta vlogi agresorja in žrtve izenačeni in zrelativizirani. Na tem primeru lahko enostavno vidimo, kako celoten proces določanja okvirjev poteka.  


Določene teme so izpostavljene – nevarnost eskalacije, posledice konflikta, sodelovanje vojaških velesil. Druge teme so ignorirane oziroma minimalizirane – vloga Rusije v konfliktu, državna suverenost, nedotakljivost mej.    


Seveda ni nič narobe, če skušamo razumeti obe strani, če priznamo, da tudi Nato v celotni situaciji ni le nedolžen opazovalec. A pri tem pismu ne gre za to; gre za prikazovanje konflikta, v katerem ni agresorja; kjer je obramba izenačena z napadom; kjer so EU, ZDA, Nato in Rusija predstavljeni kot popolnoma enakovredni in enako odgovorni ter enako zmožni ustaviti ta konflikt. 

Skratka, pismo ustvarja zgodbo, kjer sta Rusija in Ukrajina le udeleženki v škodljivem konfliktu. Ustavitev konflikta pa je v interesu vseh, mar ne? 


KOMENTAR: Teo Petrovič Presetnik
Jezik kot orožje
Morda bi bilo dobro poudariti, da uokvirjanje ni nujno slabo samo po sebi. Pričakovati je, da bo Domovina nekatere zadeve uokvirila z vidika konservativnosti in krščanskih vrednot. In da bo Mladina situacijo predstavila v kontekstu razrednega boja in socialističnih vrednot. Konec koncev gre za odkrito profilirana medija. Problem nastane, ko se takšnih taktik poslužuje nacionalni medij, ki naj bi bil nevtralno, objektivno območje med obema poloma. In tako pomembno vpliva na demokratični proces. Po mojem prepričanju je ravno aktivno sodelovanje pri takšnem uokvirjanju eden bolj očitnih problemov delovanja javne RTV. Pri zadnjem primeru, pismu intelektualcev, pa imam še nekatere dodatne, bolj subjektivne pomisleke, ki bi jih tu rad izpostavil. Menim namreč, da gre za moralno izredno sporno delovanje – prikazovanje manipulacije kot nekaj dobrega, saj gre konec koncev za poziv k miru. Tu bi se naslonil na Georga Orwella, ki je dobro razumel, kako pomemben je jezik ter kako ga je možno spremeniti v orožje. Da pri uporabi jezika kot orožja in sredstva manipuliranja sodelujejo številni kulturniki, ki naj bi konec koncev bili skrbniki jezika, je po mojem mnenju sporno iz mnogoštevilnih vidikov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike