Vsi smo na Zemlji tujci in priseljenci. Naša domovina je v nebesih!

Matej Dečman
2

Begunci, pribežniki, migranti, … kakorkoli jih že imenujemo, ti ljudje so v preteklih dneh in kot kaže, bodo tudi v prihodnosti polnili časopisne naslovnice in zavzemali prva mesta v televizijskih poročilih. Tudi sam ne morem mimo aktualnih dogodkov, še toliko bolj zaradi tega, ker sem bil tri leta župnik v župniji Dobova, v katero spadajo tudi Rigonce in okoliške vasi.

Če sem se do sedaj spominjal teh vasi in ljudi, ki so tam živeli, bo odslej v mojem spominu tudi množica ljudi, ki si skozi te kraje utira pot proti obljubljeni deželi, Nemčiji.

Toda ali ti ljudje res poznajo realno situacijo? Čeravno se zdi, tudi Nemčija ni dežela, kjer bi se cedila mleko in med. Tudi tam se je potrebno truditi za vsakdanji kos kruha. In po napovedih koliko ljudi bo tja prišlo, se bo ta kos kruha moral porazdeliti med vedno več ljudi.

 Zaslepljenost beguncev in migrantov

Zanimivo, da današnji evangeljski odlomek govori o slepem Bartimaju, ki prosi Jezusa za ozdravljenje. S svojo vztrajnostjo in vero pride do Jezusa, ki ga ozdravi.

Vsi ti ljudje, ki so na poti morda že več mesecev in so bili pripravljeni zapustiti prav vse, so tako zelo podobni slepemu beraču Bartimaju. Resda so njihove oči zdrave, a so zaslepljeni, ko mislijo da se bodo z njihovim prihodom v Nemčijo rešile vse težave in jim bo od tedaj naprej vse postlano z rožicami. Tudi Nemčija z vso svojo gospodarsko močjo verjetno ne bo zmogla sprejeti nepregledne množice beguncev in vseh tistih, ki si v to državo želijo zgolj zaradi ekonomskih koristi.

Kakšen je moj odnos do teh ljudi?

Slovenija zaenkrat še ni druga Švica in zato ni končna destinacija vseh teh ljudi. Smo pa država, ki je na poti vse te nepregledne množice, ki si želi v eno najbolj razvitih držav Evrope. Neizbežno se zato tudi nam postavljajo vprašanja: kaj storiti, kakšen odnos zavzeti do njih, kako jim pomagati? Tako in podobno smo se verjetno pogovarjali v zadnjih dneh. Veliko je teh vprašanj in še več mnenj in odgovorov nanje.

Na eni strani se oglaša naša vest in temeljna krščanska poklicanost, da je potrebno tem ljudem pomagati, na drugi strani pa se pojavlja strah pred neznanim, pred tem kaj vse ti ljudje prinašajo s seboj in kakšne posledice bo to imelo za našo državo, našo družbo in vso evropsko kulturo.

Dokončnega pravega odgovora sami gotovo ne bomo našli, kajti naša zaslepljenost je morda večja, kot si mislimo. Bodimo torej podobni slepemu Bartimaju, ki se je zavedal, da si sam ne more pomagati, temveč mu lahko pomaga le Jezus.

Tudi mi svoje zaslepljenosti ne moremo vedno odpraviti sami. Lahko pa kot slepi berač tudi mi pristopimo k Jezusu in ga prosimo, da bi nam pomagal najti pravo pot. Če bomo vztrajali, imeli vero in se pustili voditi Jezusu, bomo zagotovo našli pravo pot tudi v dani situaciji.

Zaupajmo, da ima Bog načrt z vsakim človekom, tudi z ljudmi, ki prihajajo k nam. Vodilo so nam lahko Jezusove besede, da s tem ko sprejmemo tujce sprejmemo Njega samega (prim. Mt 25,35b).

Vera v Jezusa Kristusa je bila in je tudi danes tista, ki nam v najbolj kritičnih situacijah pomaga k pravim odločitvam. Ravnajmo se po Njegovih besedah in živimo po Njegovem zgledu, pa bomo v življenju vedno imeli pravo smer!

Matej Dečman je župnik v župniji Velenje – bl. Anton Martin Slomšek

2 KOMENTARJI

  1. Kdo pa pravi, da želi Jezus sprejeti te barbare? Kolikšno ceno pa naj plačamo, da bo vse po volji vseh in kako se to sploh doseže?
    Jezus je v nas, v naši duši, ali pa ga ni. Oni imajo svojega Alaha, ki jim je naročil naj uničijo vse, kar ni muslimansko – tudi ubijajo naj. To jim je zapovedal.
    Jezus želi, da ubranimo to kar imamo – troedinega Boga!

  2. daresi in avtor clanka,

    V zadnjem poglavju “Kakšen je moj odnos do teh ljudi?” se skriva veliko odgovorov zakaj kristjani velikokrat nismo zmožni samoreflektirati pojavov okoli sebe.
    “kaj storiti, kakšen odnos zavzeti do njih, kako jim pomagati?” je vprašanje na mestu in vsakdo, ki je seznanjen z dejstvom kaj se za trenutek dogaja na meji z Hrvaško, ter v zbirnih centrih po Sloveniji (ali si je dejansko upal in šel na lastno pest pogledati situacijo na teren) si odgovor najverjetneje prikliče kar takoj. Ta odgovor je jasen. Moj odnos do teh ljudi je sočuten, poskušam jih razumeti. Vsakega posebej in kot celoto. Ne domišljam si da jih razumem. Ne bom sklepal na podlagi nepreverjenih informacij ali palete medijev ampak bom poskušal kritično ovrednotiti situacijo, se vsakič znova vprašal ali zaradi svoje nesigurnost, nezaverovanosti kratim pravico do spoštovanja vrednega obnašanja do ostalih. Odgovor je tudi, da jim bom pomagal – največ kot lahko oz. kot mislim da je prav.

    “Na eni strani se oglaša naša vest in temeljna krščanska poklicanost, da je potrebno tem ljudem pomagati na drugi strani pa se pojavlja strah pred neznanim, pred tem kaj vse ti ljudje prinašajo s seboj in kakšne posledice bo to imelo za našo državo, našo družbo in vso evropsko kulturo.” krščanska poklicanosti ali temeljno sočutje do sočloveka, vsakega človeškega bitja na tem planetu nam veli da zavzamemo izrazito humanitarni odnost do ljudi v stiski, ne glede na to ali so se podali zavestno na to pot (in kasneje ugotovili da so v zmoti), ali so bili prisiljeni ali karkoli drugega. V tej situaciji ni na nas da se s temi dejstvi ukvarjamo oz. da bi nam preprečila našo akcijo. Ljudje so tu in potrebujejo našo pomoč. Nismo mi ki kaznujemo, če si zalužijo kazen ji bo sojeno kje drugje.
    Proti strahu pred neznanim se borimo kako? Z širjenjem obzorij, učenjem, branjem, spraševanjem, povezovanjem informacij, razumevanjem, dovoljevanjem obstoja različnosti (tudi religij). Strah je največji faktor za vzpostavitev okolja kjer vladajo druga moralna merila. Ko je strah osnovan na neznanem (kar takšna kompleksna situacija prav gotovo je) je rezultat nekrščanska in nehumana akcija, brez prave osnove in zmotna.

    “Dokončnega pravega odgovora sami gotovo ne bomo našli, kajti naša zaslepljenost je morda večja, kot si mislimo.”
    Da le ni to izgovor, da lahko ostanemo v svojem gnezdu zaslepljeni, brez volje odkrivanja novih dejstev in spoznanj? Naj ne bo tako. Ne iščemo dokončnega odgovora in ne izgovarjamo se na našo zaslepljenost. Moramo pa iskati vedno nove odgovore in razlage ter pojasnila in iskati DOBRO v vsaki situaciji. Ali ni tudi to krščanstvo?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime