Vseevropski strah pred desnim populizmom ustoličil levo sredino, prevlade EPP je konec

Rajko Podgoršek
9

Dr. Žiga Turk je v predvolilni kampanji v nizu svojih razmišljanj in kolumn poudaril, da smo v preteklih desetletjih Evropo prepogosto videli kot projekt, ki naj bi vodil k vedno večji povezanosti, skupnosti, združenosti Evropejcev, in v tem pogosto pozabili na organsko življenje ljudi in inštitucij, ki jih sami ustvarjajo. Napetost pred evropskimi volitvami in zadnje evropske volitve so to jasno pokazale.

Vse napovedi, debate ter pričakovanja pred volitvami so bila usmerjena v strah pred populističnim valom iz desne in leve ter pred iztirjenjem evropskega »projekta«. Projekta, ki ga je poosebljala velika sredinska koalicija levice in desnice, širok sredinski blok.

V simboličnem smislu bi lahko zadnje evropske volitve primerjali z obleganjem in rešitvijo Dunaja pred Turki leta 1683.

Volitve so prinesle pričakovani populistični cunami, toda center je vzdržal. V simboličnem smislu bi lahko zadnje evropske volitve primerjali z obleganjem in rešitvijo Dunaja pred Turki leta 1683. Evropski politični center igra vlogo Dunaja; sredinski stranki EPP in PES pa sta v zadnjih dveh letih pod stalnim napadom. Vlogo zlobnih Otomanov lahko mirno pripišemo populizmom vseh barv; od prvega vala, ki so ga predstavljali Podemos ter Siriza, do drugega močnejšega vala, ki je prišel v obliki Brexita, Trumpa ter samoniklih desnih medijskih alternativcev v podobi Bannona.co.

Toda pozor; vemo, da je Dunajčane takrat v sedemnajstem stoletju rešil princ na belem konju, poljsko-litovski kralj Jan III. Sobieski. Kot je bil Poljak davno pred leti nepričakovani rešitelj, imamo tudi v naši volilni zgodbi tokrat nepričakovane rešitelje evropskega centra.

Kaj dogaja

Ob poslavljanju stare strukture dvostrankarske vladavine v evropskem parlamentu je jasno, da bodo nepričakovano pomembno vlogo igrali liberalci (ALDE) ter zeleni (Greens/EFA). Populistom je sicer uspel veliki met z zmago Salvinija v Italiji, simbolično zmago Le Penove v Franciji ter zmago Brexitovske stranke v Britaniji, toda sredina je zdržala.

Legitimnost volitvam je nepričakovano dala tudi najvišja volilna udeležba v zadnjih 25 letih, ki je po nekaj sušnih volitvah zopet presegla 50 %.

Obenem so volitve pokazale precejšnjo politično fragmentiranost Evrope. EPP je daleč od slave nekdanje velike EPP-ED in je postala stranka Srednje in dela Vzhodne Evrope. Slednjo predstavlja tudi vedno bolj vzhodno obarvan blok konservativcev. Zahodna Evropa ter Skandinavija sta se odločno obrnili v levo, konservativne glasove na tem delu celine so dokončno pobrali desni populisti. Liberalci in zeleni so dejansko edini, ki so ostali enakomerno »razmazani« po evropskem volilnem zemljevidu in delujejo kot nujno potrebno vezivo.

Volitve so mimo, vseevropska EPP pa se mora dokončno vprašati, kako naj postane bolj ljudska ter stranka od ljudi za ljudi.

Reševanje centra bo tokrat nedvomno padlo s pleč EPP-ja in v prihodnje se tu upravičeno pričakuje večjo vlogo ALDE, Zelenih ter tudi še vedno relevantnih evropskih social-demokratov. V obratu ironije je vseevropski strah pred valom desnega populizma kot odločujoči faktor znova ustoličil levo sredino t.j. socialiste + zelene + liberalce. Evropska komisija tako verjetno ne bo niti Webrova niti Salvinijeva in Le Penova, ampak morda Timmermansova, morda celo Macronova ali bolj po notah ge. Verstaegerjeve.

Zastavimo si morda še zadnje vprašanje; kam z evropsko desno sredino? Suverene prevlade EPP-ja je bolj ali manj konec. Na prejšnjih volitvah je izgubila britanske torijce, ki jih je označevala oznaka ED v kratici EPP-ED, sedaj pa se je še bolj ošibila. Orbánova veličastna zmaga na Madžarskem je v širšem kontekstu namreč bolj pirova. Pravkar omenjeno poglejmo na primeru Italije: država je Evropi najprej dala DeGasperija in Democrazio Christiano. Nato je prišel Silvio Berlusconi in njegova ‘bunga-bunga’. Sedaj ima Italija Mattea Salvinija, ki razkazuje rožne venčke in narod zaobljublja Devici Mariji.  Branko Cestnik je v nedavnem pogovoru za Radio Ognjišče hudomušno pripomnil, da bolj kot italijanski škofje udrihajo po Salviniju in njegovem izkazovanju verskih senzibilnosti, bolj odločno ga italijanski katoliki volijo.

Volitve so mimo, vseevropska EPP pa se mora dokončno vprašati, kako naj postane bolj ljudska, stranka od ljudi za ljudi. Malo manj samovšečnosti tudi ne bi škodilo in tako se EPP marsikaj koristnega lahko nauči tako od Salvinija kot tudi od vzhodnoevropskih konservativcev.  Tako volivci ne bodo iskali nadomestka v populistih, ampak se bodo vrnili k pravi izvorni demokratični, ljudski, demokrščanski opciji evropskih očetov.

9 KOMENTARJI

  1. Če je Žiga Turk res tako pameten, kot bi se rad predstavil in kot ga predstavljajo nekateri nepomembni mediji, zakaj ni prepričal volivcev, saj je bil vendar kandidat na listi zmerno leve stranke?

  2. Volitve so v Sloveniji dokazale, da imamo spomin zlate ribice. Vseskozi se nič ne naučimo. Res je, da mogoče ne moremo s samo z 8 poslanci doseči velikih sprememb, lahko pa vplivamo na dogajanje.
    Škoda, da RTV SLO ni dala enakih možnosti vsem kandidatom, predvsem mislim tistim novim strankam, izven parlamenta, da bi se lahko enakovredno predstavile. Tukaj mislim, da se je stranki DOM zgodila krivica, tako kot lani stranki Bojana Požarja.
    RTV prispevek pa plačujemo vsi. In to ne malo. Si zamislite na mesec 12,75 € za vsako gospodinjstvo? Kdo poseduje ta znesek – ima vpliv na vse v Sloveniji! Pa še povišali bi ga radi! Halo! S takim denarjem sploh ne bi smelo biti v programu reklam! Pa so! Razumem, da so reklame na FAKTORJU in NOVA TV, ker se financirajo na taki način. Na TV SLO 1, 2 in 3, pa tega ne razumem. In ne zmorejo boljšega programa. Da o novicah ne govorim, saj so formirane v prikrivanje dejanskega stanja in naklojene levici. Le kam gre ta denar?

  3. Prej občutek izdaje krščanstva s strani EPP in Webra. Weber je eden tistih, ki bodo katolike za denar prodali Mabusu. Jaz bolj zaupam njegovemu nasprotniku Orbanu. Webrov nagib v levo je dal v Evropski parlament nove zmagovalce, ki iskreno želijo braniti krščanstvo. Marine Lepenn, Nigela Farage, Mateja Salvinija in Viktorja Orbana. Ti bi morali voditi EU in takrat bi vahabiti (al Nusra, al Kaida,
    ISIS, Boko Haram, itd) iz Idliba in Afrike bili odpeljani na drugo stran morja in raztovorjeni magari v Afriki ali Bosporski ožini. V glavnem odvoz nazaj od koder so se pripeljali. Pa naj si v Sahari ali Maroku postavijo svoje enklave.

  4. Zmaga t. i. politične sredine v EU je pravzaprav zmaga tistih, ki si želijo za vsako ceno ohraniti “status quo”. Je “pirova zmaga” tistih, ki se krčevito držijo znanih “obrazov” in znanih političnih paril ter floskul in ki se nadvse bojijo vsakršnih političnih, gospodarskih in socialnih premikov ali celo otipljivih družbenih sprememb.
    Toliko bolj to velja zmagoslavje sil “statusa quo” za Slovenijo, kjer se je volitev udeležilo manj od tretjine volilnih upravičencev ter slovensko demokracijo postavilo na sramotno predzadnje mesto med državami članicami EU. Slovensko odposlanstvo v parlamentu EU so si razdelili predstavniki ELS (SDS, SLS, NSi), socialistov (SD) in liberalne skupine Alde (LMŠ), in volivcem je pri tem uspelo s preferenčnimi glasovi doseči celo idealno spolno (moško-žensko) in politično levo-desno simetrijo. “Status quo” in politična “stabilnost” za učbenike!
    Pri tem se nihče na Slovenskem posebej ne ukvarja z razlogi za več kot dvetretjinsko volilno abstinenco volilnih upravičencev, ki postavlja pod kritično osvetlitev nizke stopnje demokratične kulture tudi načelno legalnost in legitimnost s tako nizko volilno udeležbo izvoljenih evroposlancev iz RS.
    Zdi se, da so prav osrednje in tradicionalne politične sile “statusa quo” v RS, ki so si nazadnje tudi sorazmerno razdelile osem poslanskih mest v evropskem parlamentu (SDS, SLS, NSI, SD, LMŠ), najbolj zainteresirane za čim nižjo volilno udeležbo, saj tedaj pridejo na volišča le najbolj zvesti “verniki” posameznih strank in posameznih političnih prvakov ter je njihova “delitev povolilnega plena” v takih razmerah najbolj predvidljiva in obvladljiva.
    Ni pa nujno, da bi bile očitnemu utrjevanju “politične stabilnosti” in političnega “statusa quo” v RS zavezani tudi množični mediji, ki bi morali videti in strateško seči preko pristranskih interesov posameznih strank in političnih prvakov ter preko mandatov izvoljenih funkcionarjev. Žal pa je takih medijev in medijskih vplivnežev, ki bi avtonomno in mimo pristran(kar)skih političnih interesov posameznih strank ter političnih prvakov v RS služili zainteresirani javnosti v najširšem pomenu besede, premalo – in vse manj.

  5. Te volitve so pokazale, da velik del Evropejcev in tudi pisec tega članka, še vedno ne dojema, da obstaja, poleg desnega in levega, tudi zeleni populizem. Vzrok temu sta predvsem nevednost in iz nje izhajajoča vodljivost, ki jo levičarsko naravnana znanost pridno izkorišča.

  6. Primerjava situacije po EU volitvah z obrambo Dunaja pred Turki je obrnjena na glavo.
    Kaj je Evropa?
    Evropa je: evropski narodi in krscanstvo.
    Pred Dunajem so branili tocno to: krscanske evropske narode pred islamom.
    Kdo danes brani evropske narode in krscanstvo pred razdejanjem (islamom in pogubnim kulturnim marksizmom)?
    “Sredina” in skofje prav gotovo ne.
    Pac pa Poljaki, Orban, Salvini ….

  7. V članku povzeta vsebina kolumne dr. Žige Turka je bolj dokaz,da se nam ne dogaja “obramba Evrope pred zlobnimi Otomani iz tistega 17.stoletja”,ampak situacija iz tistega norega desetletja prve polovice dvajsetega stoletja.To je bolj čas tam nekje med 1930 in 1940 bi rekel.
    Rezultati volitev v EU parlament bolj potrjujejo , da se nam dogaja zmatrana-naveličena in omehčana ljudska stranka, zmedeni socialisti, euforični liberalci, nevarni zeleni v svoji nevedni vednosti, krivično obtoževani in nepravično zmerjani populisti,ki opozarjajo ter v zasedi čakajoči levičarji.In to je prava “godlja”,ki jo čakajo veliki bankirji in bogate arabske daržave.Ko bo vse lepo “pripravljeno” bodo začeli “vihteti svoje kuhalnice” .Čaka nas “sredina dvajsetega stoletja”.Ne čisto tako in v isti obliki,ampak zelo podobno v namenih in ciljih in posledicah.Naša Evropa bo gotovo “premešana”.In to temeljito.
    Dr.Žiga Turk dela “račun brez krčmarja”.Rešitev niso ne socialisti,ne ALDE,ne zeleni. Rešitev je v EPP (ki jo je potrebno šokirati) in v braniteljih evropske tradicije,demokracije in krščanskih vrednot.Zelo nevarni levičarji v zasedi in frustrirani socialisti ne bodo čakali “križem rok”. Dr.Žiga Turk,mi je vse bolj podoben,no,no enemu iz zgodovine znanih krščanskih socialistov..Zanimivo,kar nekaj politikov z blage desnice se je “okužilo”.Nič kaj dobro znamenje.

  8. Če se desničarstvo presoja po tem, ali se boriš proti temu, da bi Slovenci do leta 2050 postali narodna manjšina na sveti slovenski zemlji, da bi do konca tega stoletja izumrli in da Slovenija ne bi postala plen islamskih okupatorjev, potem s ponosom izjavim, da sem rad tudi skrajni desničar in da zaničujem slovenske levičarje ter anarhokvazi liberalce.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime