Vse se začne in konča z družino

Fotografija z živih jaslic v Šmarju pri Jelšah 2019. Foto: Kozjansko.info

Mislim, da je bil slavni irski pisatelj in dramatik Bernard Shaw tisti, ki je nekoč dejal, da je mladost tako čudovit čas, da je škoda, da ga potem mladi zapravljajo. In prav res je, da običajno ne znamo ceniti tega, kar imamo. Mladost se v svojih zelo minljivih dneh pritožuje in misli na vse mogoče stvari, ki niso vedno pozitivne, a kljub temu ob vsem tem, ko se ozremo nazaj, pomislimo: “To je bil zelo lep čas.”

Menim, da lahko nekaj podobnega rečemo tudi za družine. Le kdo od nas si ni ni nikoli želel, da bi ušel od doma. Vedno znova sem si govoril: “Moram oditi od tu. Nihče me ne razume.” Toda obljubil sem si, da ne bom pobegnil od doma, dokler ne dobim vseh božičnih daril. In potem je bilo v božičnih darilih dovolj, da sem doma ostal še nekaj časa.

Očitno je tudi Jezus imel nekaj takšnih izkušenj, ko je ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši za to vedeli, in so odšli domov ter so se morali vrniti in iskati tri dni, preden so ga našli v templju.

Družina je zelo posebna. Družina v današnjem svetu ni ravno visoko cenjena. A na družino verjetno v času Božiča mislimo bolj z nostalgičnimi občutki.

Nekateri spomini so lahko zelo veseli: ko sem še bil majhen otrok in me je Božič vedno znova osupnil s svojo čarobnostjo.

Nekateri pa so lahko zelo žalostni: če so vam prezgodaj umrli starši ali če je nekdo, ki ga imate radi in je v družini zelo drag, odšel domov k Bogu ali pa je družino prizadela kakšna druga kriza, zaradi katere je vaša družina morala iti skozi težke preizkušnje.

Ko pa ti dnevi minejo in se postaramo, se spomnim vrača nazaj in rečem: “No, bili so zelo dobri časi,” čeprav je bilo veliko problemov, vojne in govorice o vojnah, krize in zdelo se je, da se svet vsak drugi torek sesuje.

Ko se ozreš nazaj, pa vseeno rečeš svoji družini, ne glede na to, kako skromna je bila, kako daleč je bila, “bili so zelo dobri časi”.

Zakaj je to tako?

No, ker je skrivnost v tem, da se je Bog, ko se je odločil postati človek, odločil, da bo prišel kot član družine. Ko gledamo Božič, gledamo majhnega otroka v jaslih, majhnega, nemočnega otroka, ki potrebuje mamo in očeta in potrebuje še vse mogoče stvari.

A vendar, to je Bog. To je Bog sam. To je Bog, stvarnik sveta. To je Bog, ki bi lahko v hipu spremenil ves svet, če bi tako hotel.

Toda namesto tega se je odločil, da bo postal majhen nemočen otrok in živel kot navaden človek, odraščal, opravljal potovanja v Jeruzalem in domov, star dvanajst let, se čudil templju in se tam dovolj dobro počutil, da je tam ostal, saj je vedel, da je njegov Oče na tem mestu zelo poseben.

In pravimo si, zakaj je Bog to storil?

In potem mislim, da ljudje razumejo, da je temelj družine ljubezen. In Bog je prišel, da bi nam pokazal, da se na ta način naučimo ljubiti. Naučite se zaupati sebe v roke drugim. Naučite se spoznati svojo potrebo po Bogu, spoznati svojo potrebo po drug drugem, spoznati svojo potrebo po ljudeh, ki živijo v vaši soseski, po ljudeh, ki so povsod okoli vas. Potrebujete jih in velika lakota je v vašem srcu in da bi občutili ljubezen, boste prišli sami od njih.

Bog ljubezni ne bo izbruhnil z neba kot pada dež. Vendar ga boste našli v družini, saj rojstvo Odrešenika v družini posveti družino. Družina postane zelo pomembna.

Mogoče pravite: “Ne, skupnost je pomembnejša od družine.”

Ne, skupnost je zelo pomembna za organizacijo stvari, kot so šole in podobno. Toda skupnost nima srca, skupnost nima duše.

Toda če iščete ljubezen, se ta začne v družini. In vsaka ljubezen, ki bi jo lahko imela skupnost, se je rodila v vaših srcih, ko ste prišli na svet kot majhen otrok, ko so vas zelo tesno, z veliko skrbjo držali vaša mati in vaš oče ter ljudje okoli vas.

In to je srce Božiča.

Ena družina

Jezus želi, da bi vedeli, da ko mislimo, da smo v resnici neuporabni, da nismo tako nadarjeni, kot bi si želeli biti, da morda nikoli ne bomo slavni kot zvezdniki, da morda nikoli ne bomo niti bogati, kot se zdi, da so bogati vsi drugi, vemo, da smo globoko v sebi to, kar smo, da smo sveti in posvečeni.

Bog sam nam je podaril življenje in to je storil na edini možen način. Dal nam je življenje v družini, da bi lahko razumeli, da če hočemo najti Boga, ne smemo gledati v oblake, ampak moramo pogledati v družino.

Bog sam nam je podaril življenje in to je storil na edini možni način. Dal nam je življenje v družini, da bi lahko razumeli, da če hočemo najti Boga, ne smemo gledati v oblake, ampak moramo pogledati v družino.

Tega nas uči Jezus. Vi ste moji bratje in sestre. Mi smo ena družina, ena družina pod Bogom. In tako na ta način postanemo skupnost. Toda s seboj morate prinesti šibkost in potrebo po drugih, potrebo po deljenju in potrebo po skrbi.

Kje boste to našli? V vseh drugih, ki na svetu iščejo razlog, namen, smisel, pomen, nekaj, kar nas naredi same, ne zato, ker si to zaslužimo, ne zato, ker to moramo imeti, ne zato, ampak ker je Bog tako srečen, da nam to daje.

To je njegova svobodna ljubezen, ker si jo zaslužimo. Bog namreč ne dela nepotrebnih stvari-smeti. Bog ustvarja le čudovita ljubeča človeška bitja. Ko jih ustvari, jih nikoli ne zapusti. In ko jih nikoli ne zapusti, je z njimi. Je z njimi v težavah, bolečinah in žalosti, je z njimi tudi v času praznovanja, v času veličine, v času, ko se svet zdi čudovit, lep in čudovit.

Vendar ga boste nazadnje našli na križu. In križ je Bog, ki pravi: “Moraš ljubiti in se naučiti ljubiti. In ko ti ne uspe, ponovno vstani in poskusi znova ljubiti.” Kajti na samem koncu, ko je Jezus na križu, mu je vse odvzeto. Očetu reče: “V tvoje roke izročam svojega duha.” In samemu Bogu reče: “Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”

Nenadoma je tu končno zmagoslavje ljubezni, dojenček v Betlehemu, ki zdaj prihaja kot Odrešenik sveta.

Zato se na to nedeljo Svete družine veselimo in ponovno poglejmo na vse člane naše družine. Družina je edini kraj, kjer te lahko sprejmejo nazaj, ne glede na to, kam si odšel in kaj si naredil. Zato, ker je Bog izbral najbolj sveto ustanovo, ki je družina.

Spoštovati jo moramo, podpirati jo moramo, v njej se moramo naučiti odpuščati, v njej se moramo naučiti ljubiti. Naučiti se moramo, kako skrbeti za stvari, ki so zares pomembne.

In to nam je dal Jezus. Mali otrok, nemočen otrok, skoraj brezupen otrok iz Betlehema, nam ponuja ves svet.

Vesele božične praznike in srečno novo leto.

1 komentar

  1. Tako avtorju tega prispevka, kot vsem ustvarjalcem in bralcem DOMOVINE, želim Blagoslovljene praznike in Srečo v letu 2022!

    Res je, družina je najpomembnejša celica naše družbe.
    Vse drugo so le skupnosti, ki nastajajo in izginjajo, družina pa je večna in se nadaljuje iz roda v rod. In s tem se ohranja NAROD.

Komentiraj