Vse bolezni slovenske družbe se vedno odražajo v založništvu – tudi na vsakoletnem knjižnem sejmu

Milena Miklavčič
6

Za nami je 35. Knjižni sejem, ki je zabeležil kar 35.000 obiskovalcev. Le-teh se je trlo tudi na različnih forumih, kjer so se, med drugim, predstavljali pišoči in tudi tisti, ki so razmišljali o bralnih navadah in usodi slovenske knjige. Ob kavi smo se srečevali prijatelji, z nekaterimi od njih se nisem videla tudi več kot dvajset let.

&nbsp

Podcast komentarja Milene Miklavčič najdete na dnu članka.

Pogosto je bilo slišati:”Samo tebi povem, kako težko je pisatelju. Če ne pluješ s tokom- te ni.” Redkokdo je pomislil, kako težko je v borbi za ljubi kruhek tudi založnikom. Kljub temu da je malodane v vseh nadstropjih Cankarjevega doma, kjer so razstavljali, pogosto zmanjkovalo zraka za normalno dihanje, so bili prijazni, nasmejani in rade volje so odgovarjali na vprašanja in želje mimoidočih.

Razstavljavci so imeli tudi letos na voljo tri nadstropja Cankarjevega doma. Brane Mozetič je pred leti zapisal, da se na vrhu nahaja bogata smetana, sledi srednji razred in v kleti nižji razred. Temu razporedu so prilagojene tudi cene najema. Vse bolezni slovenske družbe so se in se še vedno odražajo tudi v založništvu – tudi na vsakoletnem knjižnem sejmu.

Kaj vse se je tokrat dogajalo za kulisami, stran od ”nepooblaščenih” oči, ne vem. Mi je pa padel v oči pogovor na FB strani Marijana Zlobca.

Neka Luna K. je med komentarji zapisala:”Spoštovani, imam malo bolj provokativno vprašanje, a mi ga, kot zelo razgledan človek, ne boste zamerili, kajne? Z možem sva bila na sejmu dvakrat. Obiskala sva več forumov, brala sva tudi vaše in tudi druge zapise o Knjižnem sejmu. Zanima naju, kaj boste rekli na najino ugotovitev: tisti, ki so bili na KS deležni največ pozornosti in priznanj, izhajajo iz levega ideološkega bloka. Podprti tudi z LGBT. Zdelo se je nama, da so iz literarnega okolja izrinjeni vsi ostali, ki so mogoče tudi bolj nevtralnega odnosa do sveta? Je to samo najin občutek ali je kaj resnice na tem?”

Brali in videli v živo smo številne nastope, ki najmanj izključujejo nekoga drugega, in to na agresiven način.

Marijan Zlobec pa ji je odgovoril:”Stvar je seveda veliko bolj žalostna. Založbe in avtorji se žrejo med sabo. Toliko nestrpnosti, kot je je bilo na SKS letos, je ni bilo nikoli doslej. Splošna nekultura v državi se prenaša še v kulturniške kroge in umetniško sfero. Brali in videli v živo smo številne nastope, ki najmanj izključujejo nekoga drugega, in to na agresiven način. Tega prej ni bilo.”

Ob njegovem odgovoru se človek rahlo zamisli. Kaj neki se je na sejmu v resnici dogajalo, pa tega nismo videli? Ali je prišlo do hudega rivalstva tudi zato, ker vedno manj Slovencev bere knjige? Kje v tem kaosu za ”biti in nebiti” so se znašli samozaložniki, ki jih prav tako ni bilo malo?

Knjiga leta 2019, ki si je prislužila tudi Veliko nagrado 35. Slovenskega knjižnega sejma, je postalo skupno delo pisateljice Eve Mahkovic in ilustratorke Eve Mlinar Vinjete straholjubca, ki jo je izdal Zavod VigeVageKnjige, ki ga vodi pesnica Anja Golob.

A nagrada ni dovolj, knjigo je treba spraviti tudi med bralce! Kako in na kakšen način pa je vprašanje, s katerim bi se morali ubadati ne le v času sejma, tudi pred in po njem. O nagrajeni knjigi bi morali govoriti toliko časa in na takšen način, da bi se usedla v srce slehernega, pa ni pomembno, je strasten bralec ali kupuje knjige, če sploh, na metre.

V času sejma so se obiskovalci in stroka neštetokrat vprašali, kako obuditi od mrtvih bralne navade. S knjigami, ki bodo všečne le aktualnim ”ideološkim strujam” verjetno ne. Z nagrajenimi knjigami? Teoretično lahko. A če o njih ne bo nihče govoril (jih tržil), se bo na njih začel nabirati prah. Bodo bralne navade spremenile sivolase glave, ki držijo v rokah škarje in platno, kar pomnim? Morda. Čudeži se dogajajo!

Danes te ne uničijo le kritiki, smrtni udarec v srce ti zadajejo čisto navadni posamezniki, ki v zavetju anonimnosti gospodarijo na družabnih omrežjih.

Bilo mi je hudo, ko sem slišala, da se nekateri pisoči ”srednjih let” vedno bolj neradi izpostavljajo. Bojijo se. Danes te ne uničijo le kritiki, smrtni udarec v srce ti zadajejo čisto navadni posamezniki, ki v zavetju anonimnosti gospodarijo na družabnih omrežjih.

Janko (izmišljeno ime) že več let ne piše več. ”Zakaj bi le?! Da bi me vlačili po zobeh, pljuvali po meni, ker bi pisal o vrednotah in bil kritičen do družbe, v kateri živim?! Ne, hvala za rože!”

Zelo ga razumem. Dotolči tistega, ki ni po volji večini, je že zdavnaj postal nacionalni šport tudi v literaturi. Tistih, ki tudi na napisano gledajo skozi ideološke oči, je vedno več. Tako je ”desna” T.J. o mojih knjigah twitnila:”Nimam proti, če kdo to prebira, ampak da se iz tega učiš življenja?! Glih tolk kot iz deklarirane pornografije. Za vsakega, ki bi se z njenim prebiranjem hvalil, bi vedela zagotovo vsaj to, da je moten.

N., ki kroji javno mnenje na levem polu, pa je bila prav tako neizprosna:”Eno knjigo o kačah sem imela namen kupit in prebrat. Zdaj, ko pisateljico berem na tviterju, mi ni žal, da je nisem.

Janko, avtor prečudovitih pesmi, se v volčjem brlogu ne bi znašel. Njegovo srce je preveč ranljivo in preveč mehko, da bi si ga upal dati na tnalo.

6 KOMENTARJI

  1. Občudujem vse dogajanje okrog dela Prvi spol, ki ga je v kleti (najnižji sloj) predstavil Roman Vodeb. Slovenska sposobnost za resnico, pluralnost je bila razgaljena do samega bistva Enoumja, prav tako medijim, ki o tem niso poročali.
    Pomembno je pa predvsem, da smo dobili tako delo v slovenščini, ki lahko da nek nov pogled na uničujoče delovanje feminizma in LGBT+ ideologije in je knjiga tudi nekakšen zgodovinski pregled teh idej in prevzemanja političnega prostora.

    • Milena, danes sem malo razočarana nad tvojo kolumno, ki je sicer zelo upravičena, pričakovala sem, da boš kaj komentirala tudi Vodebovo knjigo PRVI SPOL in kolobocije okrog njene predstavitve.
      Pozdrav.

  2. Malo je dobrih knjigo piscev, malo je Jancarjev pri nas..na prste ene roke bi jih lahko presteli..Veliko pa je njih, ki kulturno bluzijo za prezivetje in se naprej ustvarjajo mit is prejsnjih casov, da je vse dobro in hvale vredno za rajo…tore, naj raja ustvarja dusevno hrano..!

    • Popolnoma se z vami strinjam, gospod steff.

      Res bi potrebovali veliko Jančarjev. Poleg njega mi je zelo všeč tudi Ivan Sivec, ki v njegovih ZGODBAH krasno opiše SLOVENSKEGA človeka, pa s pravo miro humorja in istočasno pokaže na BORBO za vsakdanji kruh. To se pravi, v njegovih delih živi SLOVENSKI ČLOVEK, in se prikazuje delo in običaji naših prednikov. Kajti mladini se v šolah premalo podaja prav to snov.

      Žalostno je, da ga naši SAMOOKLICANI KULTURNIKI, Sivca ne kaj dosti omenjajo. Za SEDANJI PEN, so primerni Vojnoviči, Saksida…
      Saksida, ki s svojo vulgarnostjo prodira s knjigami celo v šolske klopi, je zelo prepotenten.
      Tu mislim, da bi lahko zaznali korupcijo, kajti Saksida je v raznih šolskih komisijah. Včasih je imel celo svojo založbo, da je svoje knjige vključeval, kot obvezno UČENJE in branje po šolah. Z njegovimi knjigami se ne vzgaja, ampak KVARI vzgojo mladoletnikov.

      Ta zadnji knjižni sejem v Ljubljani, je razgalil nestrpnost LGBT. S svojo AGRESIVNOSTJO, so me aktivisti LGBT in feministke, celo spominjale na FAŠIZEM.
      Kot so mi pripovedovali moji starši, so tudi Fašisti divjali in onemogočali vsakega, ki se z njimi ni strinjal.

      Taki nestrpneži, kot LGBT, bi morali biti obravnavani, kot RAZGRAJAČI, ki igrajo HULIGANE, kot navijači na športnih prireditvah. Toda tisti navijači, ki preveč razgrajajo dobijo prepoved udeležbe na tekmah,

      Tudi aktivistom LGBT, bi morali prepovedati udeležbo, če s svojo prisotnostjo motijo DELOVANJE KNJIŽNEGA SEJMA.

      Nekulturniki, nimajo kaj iskati na KULTURNIH PRIREDITVAH.

      Sama Vodeba rada poslušam, ker, čeprav na “neotesan način”, jasno pove, kaj je prav in kaj NAROBE.
      Tisti ljudje pa, ki imajo v glavah vse obrnjeno “na glavo”, Vodeba ne PRENESEJO. Če bi ga s PAMETJO POSLUŠALI, bi spoznali, da živijo v “oblakih” in ne v realnem Svetu.

  3. V osrednjem hramu slovenske kulture (CD) in v okviru 35. knjižnega sejma so morali najeti varnostniki in policija ubraniti ustavno zagotovljeno pravico do javne besede ter do umetniškega in intelektualnega ustvarjanja pred nasilnimi in samooklicanimi skrajnimi anarhisti, levičarji ter aktivisti feminističnih in LGBTQ+ gibanj.
    Z nasilnim poskusom vdora in na srečo neuspešne brutalne prekinitve javne sejemske predstavitve knjige mag. Romana Vodeba Prvi spol so samooklicani aktivisti in vojščaki omenjenih agresivnih družbenih gibanj in organizacij otipljivo pokazali in demonstrirali svoje sprevrženo enostran(kar)sko pojmovanje svobode javne besede, svobode umetniškega in vsakega intelektualnega ustvarjanja ter dokumentirano izrazili svoje protiustavno in nezakonito nasilno poseganje v eminentno kulturno prireditev ter dogajanje in v univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine drugih državljanov RS.

    • Res imajo nekateri sprevrženo pojmovanje svobode.

      Čas je, da tem HULIGANOM povemo, da nimajo pravice delati neredov, pa če tudi so homoseksualci, feministke, LGBT.
      Toda – nimajo neomejenih pravic, ampak jih ji imajo le toliko, kolikor vsak ČLOVEK.
      Problem je, ker aktivisti LGBT se imajo za NADLJUDI. Takemu NESTRPNEMU nastopu – je potrebno reči NE.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime