Vsakokratna sezona političnih pisem, ki je vsakič znova bolj uravnotežena in manj pomembna

Vsakokratni demokratični proces tvorjenja vlade spremljajo različni zvoki, ki se raztezajo vse od besnih udarcev po tipkovnicah strankarskih vojakov, ki puščajo ure svojega življenja razcepljeni na več komentatorskih osebnosti pod istim člankom pa vse do povzdignjenih glasov visokoletečih osebnosti iz različnih sfer družbe, ki želijo sporočiti svojo modrost, mnenje oziroma pogled na situacijo. Vmes pa imamo mnoštvo različnih stopenj sproščanja frustracij: nesmiselni twitter dueli, razvlečene FB objave prejšnje vladne ekipe, komentatorski intervjuji vedno manj aktualnih politikov in tako dalje.

Obenem smo navajeni, da je večina podpisnikov teh raznih pisem visoko izobražena ter na tak ali drug način vpeta v slovensko akademsko sceno. Seveda potem strankarsko obteženi mediji priznavajo samo svojim pismopisalcem vrednost naziva akademikov ter strokovnjakov. Leva in desna zapadeta v takojšno osebno karakterizacijo podpisnikov. Nič novega.

Toda tokratna sezona tega političnega komuniciranja je ena najbolj brezkompromisnih ter vseobsegajočih, kar smo jih videli vse od slavnega "Zaustavite desnico" pamfleta, ki je naredil nepopravljivo škodo. Na levi strani političnega pola tokrat vse skupaj meji na paniko in paranojo. Jezik pa spominja na komunikacijo, ki smo se ji menda odrekli z osamosvojitvijo.

Na levi strani političnega pola tokrat vse skupaj meji na paniko in paranojo. Jezik pa spominja na komunikacijo, ki smo se ji menda odrekli z osamosvojitvijo.

Stara garda brez roka trajanja

Pri tokratni sezoni političnih pisem je najbolj očitno, da volk menja kožo, narave nikoli. To najbolj potrjuje pismo 75 akademikov, ki svarijo pred kataklizmo imenovano Janez Janša. Če preletimo seznam, vidimo, da gre za večinoma akademsko izobražene osebe, ki so (bile) zasidrane v našem visokošolskem sistemu. Osebe, ki že desetletja izkazujejo zvestobo eni miselnosti, enemu sistemu in enim omrežjem.

Nič kaj nepričakovanega. Smo mlada demokracija, ki še ni doživela menjave generacij na veliko področjih. Akademski svet z neomejenim rokom trajanja njenih akterjev pa je še toliko bolj trdovraten teren.

Pri vsem skupaj me, kot (nekdanjega) študenta pri nekaterih podpisnikih tega pisma  preseneča le, kako je lahko človek take ravni izobraženosti, akademske in profesorske poštenosti ter objektivnosti, sposoben podpisati se pod takšen politični pamflet, ki ne zdrži resne kritike. To dejstvo je najbolj boleče za naš akademski svet. Ne to, da imajo akademiki svoje politično prepričanje; ne to, da ga izražajo in niti ne to, da je to prepričanje v preživet sistem. Vse to bomo prebrodili. Ampak kar najbolj boli, je argumentacijska neresnicoljubnost in neprofesionalnost.

V tem pismu namreč lahko preberemo, da bi vlada, ki bi jo tvorila SDS, zanikala podnebne spremembe, izpeljala brezglavo privatizacijo šolstva in zdravstva, neposredno pritiskala na sodstvo in ga lustrirala, rehabilitirala domobranstvo ter ogrozila suverenost Slovenije s strankarskim financiranjem iz tujine.

Če seštejemo vse to, potem je jasno, da smo v 30. letih prejšnjega stoletja in da bomo na oblast dobili zmerno malega človeka s še manjšimi brki. Če pa stopimo korak nazaj, ugotovimo, da nam stara garda še vedno prodaja iste pamflete kot že desetletja in pri tem nikakor ne želi videti lastnega praga.

Izključevalna politika je opis delovanja celotne levice pred zadnjimi volitvami in sedaj premierja v odstopu Šarca. Takrat so se leve stranke zaklinjale na televiziji, da z Janšo ne bodo šle v vlado. Ne zaradi vsebine, ne zaradi projektnih razlik, ampak zaradi Janeza Janše in domnevnega "ekstremnega desničarstva". Premier Šarec pa bi rad od svojih potencialnih partnerjev sedaj izsilil podobno krvno zaobljubo. Pravi duh inkluzivnosti, kajneda? Klasična slepota do lastnega, čeprav se modus operandi bistveno ne razlikuje.

Kako lahko govorijo o brezglavi privatizaciji šolstva in zdravstva pri tem, da se v Sloveniji v zasebnih šolah šola 0,84 odstotka vseh učencev, ki so vpisani v osnovne šole? Po podatkih zdravniške zbornice pa dela v zasebnih ambulantah družinske in splošne medicine približno 300 zdravnikov, ki skrbijo za manj kot tretjino Slovencev. O kakšni brezglavi privatizaciji je torej govora? Sploh, ko se spomnimo na izjavo zdravniške zbornice pred nekaj leti, ko so dejali, da je koncesionarjev premalo in da bi jih na primarni ravni moralo biti vsaj 50 odstotkov.

O pritisku na sodstvo z desne, če upoštevamo afere okrog Janše, ki so sodno padle v vodo; ali pa norih postopkov proti Kanglerju, ki so se tudi vsi končali z razveljavitvami oz. oprostitvami, sploh nima smisla govoriti. Na drugi strani pa se lahko spomnimo na kakšen sodni postopek o porabi državnih sredstev v akademski sferi, ki je čudežno ostal v predalu. Edino, kar je morda res iz navedbe je to, da bi SDS želela lustrirati stare sodnike, kar pa samo pomeni, da bi bil pritisk z leve strani malo zavrt. Če pomislimo na Jankovičeve primere, morda to niti ne bi bilo tako slabo.

Rehabilitacija domobranstva pa je podoben konceptualni nesmisel in pojmovno zavajanje. Če si kot družba enkrat priznamo, kaj je bil vzrok in kaj posledica ter smo sposobni priznati, da nihče nima pravice umoriti sočloveka zaradi njegovega političnega prepričanja, etničnosti ali verske pripadnosti, bomo postavili šele minimalne standarde človekovih pravic. Je pa res, da bo potem zazevala velika luknja v mitu raznih "očetov naroda", "osvoboditeljev" ter vseh drugih magičnih bitjih, ki bi po 75 letih že lahko prišli iz gozdov. Tako, kot bi lahko bilo drugim dopuščeno, da pridejo do mrliškega lista in pravice do pogreba.

Zato vsa čast in ves priklon slovenski akademski sferi, ki dnevno ustvarja intelektualno ter razvojno dodano vrednost naši družbi in državi na različnih področjih. Zato smo kot družba lahko hvaležni tudi za analize, komentarje in prispevke v politično zahtevnih časih. Toda, ko se akademska sfera spusti na nivo strankarskih vojakov, takrat je tudi priložnost, da jih na to opomnimo.

Akademskih 75 se verjetno te distinkcije zaveda, ampak jo načrtno krši. Zato nam je v tolažbo samo to, da je njihovo mnenje pri vsakih naslednjem tvorjenju vlade manj vplivno in manj relevantno ter le vsakič močneje osvetljuje slepe pege v naši družbi, za katere ostaja jasno, da jih še nismo osvobodili.