Vsak razvoj, tudi tisti o pravem razumevanju Boga in njegove volje, se začenja na začetku

vir: freepik.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Dragi bratje in sestre!

Knjigi Makabejcev sta kot nalašč primerni za potešitev okusa današnjega povprečnega bralca. Vsebujeta namreč ogromno bojev in krvi, smrti in smrtnih krikov. Opisujeta judovski kulturni in ne-tako-kulturni boj za ohranitev lastne vere in kulture. Do leta 323 je na področju Izraela vladal Aleksander Veliki; po njegovi smrti pa sta se za prevlado spopadli egiptovsko in sirsko kraljestvo. Zmagali so slednji in takoj pričeli z vsiljevanjem grške kulture. Še posebno nasilen je bil kralj Antioh IV. Epifan, ki je zelo omejil judovsko vero, kulturo in tradicijo. Prepovedano je bilo obrezovanje, praznovanje sobote in druga bogoslužja. Knjigi nista zgolj idejno izražanje nasprotujočih si argumentov dveh različnih strani, knjigi zelo realno opisujeta boj v konkretni, krvavi in umazani judovski politični zgodovini.

Tukaj se nam lahko postavi vprašanje, kakšen smisel ima imeti takšni knjigi v svetopisemskem kanonu. Ali ne gre zgolj za opisovanje spopada dveh narodov, dveh kultur, dveh narodov in dveh različnih načinov izpovedovanja vere, kot smo jih videli že tolikokrat v zgodovini, tudi na naših slovenskih tleh. Z zmagovalcem, ki je močnejši, na koncu. Na eni strani Sveta Trojica, ki se razodeva kot darovanjska, ponižna Ljubezen, in na drugi strani kot bi vstopili v kakšen zgodovinski kultni film Mela Gibsona, kjer masaker daje kuliso in ton celemu filmu. Marsikdo se tudi drugod v Svetem Pismu ne more načuditi krvavim prizorom in pogostemu nasilju, ki spremlja izvoljeno ljudstvo. Marsikdaj slišimo s strani kritikov religije, da Bog dopušča, če ne celo spodbuja vojne, osmišljuje nasilje, dovoljuje tisoče mrtvih. In to je knjiga, na katero postavljamo zahodno civilizacijo? In to je naš Bog?
Človek je opolnomočen za odločitve za dobro, vendar je duhovno ranjen in se večkrat odloči drugače.

Ko stopamo v skrivnost Svetega Pisma, je znotraj različnih zgodovinskih okoliščin, avtorstev, žanrov in naslovnikov, treba biti izjemno previden, ko določamo, kaj je resnično delo Svetega Duha? Gibljemo se namreč znotraj teksta, ki je vedno zelo konkreten in realen. Drugače povedno, razlikovati moramo med tem, kar je v Svetem Pismu, in tem, kar nas Sveto Pismo uči. Imamo na eni strani življenje izvoljenega ljudstva in na drugi strani nauk Boga, ki ga lahko zasledujemo od prve do zadnje knjige Svetega Pisma. In ta nauk, kakor lepo uči sv. Irenej, Bog počasi izroča človeku; ga uči tam, kjer je, na vzgojnem nivoju, kjer se nahaja. Nekoga v železni dobi uči v njegovi konkretnosti, v njegovem načinu življenja in bojih, in nekoga danes uči v njegovi konkretnosti, načinu življenja in trenutnih bojih. Če Bog s svojo vzgojo vstopi v krvavo človeško zgodovino, vstopi seveda zato, ker je človek že tam in ker v svojih najbolj temnih lisah zgodovine najbolj potrebuje alternativo, to je Boga. Bog počasi pripravlja konkretnega Juda, znotraj vseh njegovih težav, in vse človeštvo na polnost razodetja, ki je Jezus. Tako lahko razumemo najbolj krvoločna prikazovanja Boga v stari zavezi kot poizkus primitivnega opisa Boga v prispodobah, ki so bila takrat cenjena. Če je v času sodnikov največji heroj pobil tisoč ljudi na bitko, jih je Bog pobil 20 tisoč ali vse in ga ta številka delala junaka med junaki. Če so močni narodi z bitko dokazali svojo prevlado, potem je Bog vsaj tako močan, da lahko to naredi brez bitke. Tako so se utemljevale prve razprave o tem, kako drugačen je Bog.  Vsak razvoj, tudi tisti o pravem razumevanju Boga in njegove volje, se začenja na začetku.

Če se vrnemo nazaj na knjigo Makabejcev. Pripoved nas uči, da je najbolj banalna in krvava zgodovina vedno utemeljena na oholosti in napuhu, ki deli, ponižuje in razčlovečuje. Človek je opolnomočen za odločitve za dobro, vendar je duhovno ranjen in se večkrat odloči drugače. Bog ne želi odnosa, ki bi človeka oropal svobode; da bi bil kot nek policaj, ki bi preprečeval, kar se je človek namenil storiti. Pušča svobodo, vendar ne zmore biti daleč. Prihaja kot zdravnik, kot alternativa, kot pomoč, da z drugo, tretjo ali četrto priložnostjo vstanemo in odrinemo naprej.

Današnja zahvalna nedelja odmeva velik »hvala« Bogu in njegovi neverjetni skrbi za nas. Tudi takrat, ko se ovijemo v temo samozadostnosti On trka in trka in trka in vabi nazaj na pot v nebesa. Naj bo vse današnje bogoslužje izraz hvaležnosti, da je Oče vedno blizu, tudi takrat, ko se motimo in potrebujemo novo priložnost. Amen.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike