Vroč kostanj različnih moralnih temeljev: pravijo nam "fašisti", a zgolj želimo dialog

POSLUŠAJ ČLANEK
Vidite! Res so barbari!" so ob reportažah iz Pakistana zatrjevali glasovi desnega pljučnega krila slovenske tvitosfere, ko so k nam prihajala poročila in posnetki besnih islamskih množic iz Pakistana, ki so po oprostilni sodbi za kristjanko Asio ponovno zahtevali smrtno kazen. Te so zahtevale smrtne kazni tudi za vrhovne sodnike, saj da so podlegli pritiskom sekularne, zahodne ideologije. Oblasti so pred besnimi islamskimi protestniki popustile ter se z njimi dogovorile, da bo Asii onemogočen izhod iz države, vse dokler sodišče ne zaključi z obravnavo pritožbe na odločitev o njeni oprostitvi.

Kaj je na stvari? Seveda ne moremo drugače, kot da se veselimo z Asio in njeno družino, in upamo na vse najboljše. Pa vendar - kam naj damo ta občutek, ki se je v nas prebudil ob gledanju posnetka besnega islamista, ki vpijoč zahteva smrtno obsodbo Asie in sodnikov ter se zgraža nad udinjanjem oblasti Zahodu? Ta občutek je občutek soočenja z nekom, ki ga radikalno ne razumeš. In čeprav je stopnja nestrinjanja najbrž neprimerljivo manjša, bi morda ne bilo napak, če skušamo ta občutek brezperspektivnosti razprave prenesti tudi na naš domač teren - na polje t.i. kulturnega boja:

Smo drug za drugega nemoralni barbari? Kako preseči sovraštvo zbujajoče medsebojno nerazumevanje?
Konservativci de facto prevprašujemo zadostnost in ustreznost liberalno-demokratične paradigme s poudarkom na doktrini človekovih pravic in z duhom vrednotnega liberalizma

Različni moralni temelji


Začnimo s tem, da v Pakistanu, in malodane v vseh družbah, ki niso "čudne" - torej WEIRD (west - zahodne, educated - izobražene, industrializirane in demokratične), ljudje svoje moralne sodbe večinoma gradijo na (vseh) petih moralnih temeljih (skrb za sočloveka, pravičnost, zvestoba skupnosti, priznavanje avtoritete, spoštovanje svetega), kakor jih je opredelil ameriški moralni psiholog Jonathan Haidt, dočim etika "WEIRD" družb temelji predvsem na prvih dveh.

Etična utemeljitev liberalnih demokracij se naslanja na specifičen pogled na človeka in njegovo družbeno vpetost. Haidt pravi, da gre za "etiko avtonomije", saj je njen osrednji fokus in cilj avtonomni, samostojni posameznik, temeljna skrb družbe pa mora biti varstvo njegovih pravic in svoboščin. A tak pogled je redukcionističen, saj zanemarja odnosno, skupinsko in numinozno naravo človeka. Psiholog v družbah tako opaža še vsaj dva načina etičnega utemeljevanja in ju poimenuje "etika skupnosti" in "etika svetosti". V tem je glavni razkorak med Zahodom in tradicionalnimi družbami.

Izračunajmo torej zgoraj omenjeno razliko v moralnih temeljih: V liberalnem diskurzu izpadejo moralni temelji zvestobe skupnosti, priznavanja avtoritete/hierarhije in spoštovanja do svetega.

Tu pridemo do zanimive ambivalentne pozicije sodobnih kristjanov. Ker je liberalni diskurz tipično zahodnjaški pojav, ima tako tudi tipično zahodnjaške, tj. krščanske korenine, zaradi česar je možno jasno razlikovati med islamsko in krščansko etiko. In zato se tudi kristjanom (smrtno) kaznovanje v imenu nekega dozdevno banalnega prekrška, kakor v primeru Asie Bibi, kaže kot popolnoma nedopustno, kontraintuitivno in nepravično, celo ne-božje. A to še ne pomeni, da a priori zavračamo omenjeno trojico moralnih temeljev - skupnosti, avtoritete in svetosti. Ne, v kulturnem boju se načeloma postavljamo v bran vsaj delnemu priznavanju legitimnosti utemeljitev, ki se naslanjajo na omenjene tri temelje.

A smo barbari?


In ja, če in ker konservativni branimo tudi omenjene tri temelje, s tem neizogibno dregnemo v nevralgično točko kulturnega boja - v avtonomijo posameznika. Da, prevprašujemo nič več in nič manj kot temeljne liberalne predpostavke in njihove etične utemeljitve! In tisto, česar se v javni razpravi med desnimi in levimi ne izgovarja naglas, je ravno to: konservativci de facto prevprašujemo zadostnost in ustreznost liberalno-demokratične paradigme s poudarkom na doktrini človekovih pravic in z duhom vrednotnega liberalizma (na tem mestu že čutim, kako se nekaterim bralcem na ustnicah nabira beseda "fašist").

Desnica se z vso možno intelektualno zavzetostjo, moralno občutljivostjo in povsem benevolentno sprašuje, ali zgoraj opisana liberalna politično-duhovna podlaga lahko vodi v družbo srečnih, osmišljenih, medsebojno solidarnih in povezanih ljudi. Za to gre. Na tej točki nam rečejo: Fašisti. Na tej točki odgovorimo: Pogovarjamo se.

S kratkim ekskurzom v moralno psihologijo smo morda vendarle za trenutek razumeli tudi motive za stališča besnega muslimana, ki je zahteval smrtno kazen. S krščanskega in humanističnega gledišča se nam zdi takšna kazen brezumna, neetična. A zakaj smo opustili upanje, da bi se nam kot neetične izkazale tudi katere izmed ureditev v naših lastnih družbah; denimo tiste, ki vodijo v življenje brez smisla, brez močnih medosebnih vezi, brez vrednih idealov, brez občutka možnosti moralnega napredovanja?

Dialog se ne konča pri naših temeljnih predpostavkah in vrednotah. Tam se začne.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike