V času kislih kumaric, kot tudi imenujemo poletni čas, ko se država ustavi, politiki in tudi drugi državljani pa odpravijo na dopust, se uredništva včasih znajdejo v zadregi, saj je na voljo le malo aktualnega dogajanja in novic. A vsebino medija je treba napolniti in z obilo domišljije poskrbeti za drugačne zanimive teme.
Na Domovini s tem načeloma nimamo težav, saj nerealiziranih idej ostaja še od prejšnjih mesecev, pozornim pa ne uide tudi, da politika avgustovsko zatišje neredko izkoristi za priprave na jesenski čas, s potezami, glede katerih si ne želi dvigniti veliko prahu in pritegniti ljudske pozornosti.
Takšnih seveda na Domovini ne spregledamo. Ta članek pa je namenjen nečem drugem: poiskali smo nekaj bolj trivialnih medijskih naslovov časa kislih kumaric, ob katerih se lahko bodisi čudimo, kdaj nemara tudi zgražamo, povečini pa sladko nasmejimo.
Ko naslov naredi svoje
19. julija je tako Mladina objavila članek z naslovom, ki nas je zares osupnil. Pisalo je: “Prihajajo novi valovi, ignorirajmo jih.” Čeprav bi sredi vročega poletja kdo pomislil drugače, se naslov nanaša na covid epidemijo.
Treba je pojasniti, da avtor članka piše precej kritično o tem, da “smo se kot družba tiho odločili, da ignoriramo kovid in upamo, da bo ta slej kot prej tudi ignoriral nas.” Ter zapiše tudi ugotovitev, da “nova vlada namesto neumnih restrikcij, s katerimi je pandemijo “reševala” prejšnja, ponuja nič manj neumne sprostitve.”
A ne moremo se otresti občutka, da je avtor, oziroma urednik, z naslovom naredil več škode kot koristi in marsikoga, ki v poletnih mesecih, ali pa tudi sicer, medijske naslove preleti površinsko, utrdil v prepričanju, da je potrebno covid ignorirati.
Vsako življenje šteje: a včasih kravje več od človeškega
Nadalje je obrvi dvignila primerjava dveh naslovov, ki povedo mnogo o vrednotah v sodobni družbi.
“Vsako življenje šteje,” so z masnimi črkami napisali na portalu 24ur.com, in sporočili veselo novico, da so v slovenskih gorah poškodovano kravo gorski reševalci rešili tako, da jo je v dolino prepeljal helikopter Slovenske vojske.
Na Facebook strani Scutum Fidei so naslov primerjali z drugim naslovom na tej strani, ki vsebinsko zanika prejšnjega, češ, da “vsako življenje šteje”.
Pisali so o reakciji na odpravo sodbe Roe proti Vade, ki naj bi, kot napačno navaja 24ur, v ZDA odpravila splošno pravico do splava (v resnici so odločanje o tej zakonodaji zgolj ponovno prepustili v pristojnost zveznih držav).
Zaprepadene uporabnice omrežja TikTok so tako ustvarila gibanje za pomoč ženskam, ki želijo opraviti splav na varen način in jim v ta namen ponudile svoje hiše. Četudi je namen pomoči osebam v stiski lahko dober, da bi, če res “vsako življenje šteje”, morda lahko ustvarile gibanje za pomoč ženskam, ki se odločijo obdržati nezaželenega otroka.
Diskreditacijski posli tudi poleti
Konec julija se je na naslovnici Svet24 znašla fotografija Nataše Pirc Musar, ki je pred kratkim stopila v predsedniško tekmo in ji uredništvo očita Nemoralni kompas, ker v službi kapitala prekriža sablje z sindikati. Čeprav gre za precej čudno obtožbo, pa se na levi strani naslovnice sveti še en naslov.
Po treh mesecih službovanja v DZ so namreč na Svetu24 kot kaže že pripravili analizo, koliko časa v parlamentu preživijo poslanci. Tema, ki je glede na naslovnico pripravljena proti prvakoma opozicije Janši in Toninu.
Še en bizaren naslov se je poleti znašel na naslovnici Svet24, ki pa je tokrat namenjen promoviranju skupnosti LGBT. Naslov, ki enači različno izbiro nogavic in dve mamici, bi lahko brez težav dali v rubriko najbolj bizarnih naslovov celotnega leta.
Nova zarota: angleška kraljica ni več živa???
V rubriki bizarnih naslovov bi izpostavili tudi dva naslova iz revije Nova, ker se najprej zgražajo in izpostavljajo najbolj nečiste in smrdljive zvezdnike.
Na drugem pa se ukvarjajo z zaroto na britanskem dvoru in pravijo, da resnica o tem prihaja na dan. V naslovu pa se sprašujejo, če je kraljica Elizabeta sploh še živa. Človeku ob vseh teorijah zarote, ki pretresajo naš čas, sploh ne gre več na smeh.
Zadnji naslov, ki ga izpostavljamo v tem prispevku, pa smo našli na naslovnici revije Lady. Priznamo, da nas je naslov oziroma njegovo namigovanje dodobra nasmejal.
Ob sliki Maria Galuniča, voditelja, na RTV namreč piše: “Vse ženske njegove kariere”. Prvič, ker je Galuničeva homoseksualna spolna usmerjenost, o kateri se sicer nikoli ni javno izrekel, nekakšna javna skrivnost. Pred časom pa se je zgodilo tudi dvakratno sojenje zalezovalki, ki je Maria čustveno izsiljevala in mu grozila skorajda dvajset let.
Eh, Domovina, ni vredno prostora in omembe. Kdo pa sploh še prebira to Odlazkovo sranje?
Kraševka in šalotka?
Galunič in babe.
Grem kupit.
Mene res zanima kdo ta potiskan papir kupuje? Pa izgleda, da so intelektualci slovenskega tipa, ki žvečijo tovrstne vsebine. Ali je angleška kraljica še živa? Ne vem, ali sedaj princ Charles skriva truplo , da mu ne bi bilo treba prevzeti žezla, ker se je malo polenil. Zaskrbljujoče, ni kaj!
Tak tisk je zabaven, primeren za na plažo z možgani na off, zakaj pa ne? Poznam ljudi ki to prebirajo, pa so čisto v redu, ne čutim nobene potrebe, da bi bila do njih vzvišena. Sama tega ne kupujem odkar vem kdo stoji za temi tiskovinami in tega nočem podpirat, če mi slučajno pride v roke, recimo pri frizerju, pa pogledam. p.s. Meni se zdi Mario Galunič fejst fant in odličen voditelj. Njegova spolna usmeritev me ne zanima, tudi sam ni eden tistih, ki bi to obešali na veliki zvon, je pač stvar njegove intime in tako je prav.
Tisti, ki to prebira pa res ne more biti čisto v redu. Oziroma, potem je to pač njegova kulturna raven. Do tod mu je v življenju uspelo priplezati. Ok, priznam, tudi temu se reče branje, saj so natiskane črke. A kaj bolj zahtevnega bi bilo zanj preveč stresno.
Rumeni tisk ima podobno vlogo v sodobni družbi kot šport: odvrača pozornost ljudi od vsakodnevnih tegob in od razmišljanja o vzrokih in povzročiteljih njihovih tegob. Gre za ventil sproščanja domišljijske energije na organiziran način, ki ne škodi vladajoči eliti, predvsem tisti nezamenljivi eliti iz ozadja, ki krmili tudi navidezno elito – politične marionete – v ospredju.
Žal pa ves tisk oziroma vsi mediji so postali rumeni v smislu, da iščejo zgolj senzacije, zelo malo pa se ukvarjajo z refleksijo tega, o čemer pišejo. So v bistvu orodje vladajoče elite za načrtno poneumljanje in manipuliranje z ljudmi. Najbolj smešno je, ko najbolj opranoglave ovce skušajo s svojo opranoglavostjo prepričevati tiste, ki ne nasedajo prevladujoči propagandi.
Rasputin: Drži, z rumenim tiskom se je na špagi vedno držalo nižje sloje. Bralstvo je bilo žensko (to je ključno!) in preko teh revij si lahko med obrekljivo žensko populacijo lansiral razne tračarske zgodbice, ki so se nato valjale med preprostimi ljudmi in jih zaposlovale. To je bilo pri nas isto pred in po letu 91. Namesto, da bi se ljudje pogovarjali o denimo stanju v lokalnem okolju, problemih z razvojem/nerazvojem kraja/občine/regije, o stanju v morda lokalni fabriki, denarju, davkih, resnih ocenah politike na državnem nivoju – se ukvarjajo z “estrado” kdo je kaj/kdo je s kom itd.Mislim, da je urednica Lady Bernarda Jeklin (?) enkrat v intervjuju priznala, da je ona sicer menila, da je s tem preprostim ženskam dala smisel v njihovem življenju, možnost odklopa, miselnega oddiha. Ni pa za družbo to dobro, še posebej če preko teh revij v družbo pronicajo tudi slabe, progresivne družbene ideje.
Sem pa presenečen, koliko se tega tiska videva vsako poletje na plažah ….