Ob slovenskem kulturnem prazniku se moramo vprašati, kaj nam ta državni praznik pomeni. Nimajo vsi narodi oz. države po svetu takega dne. Drugi slavijo politične, vojaške, združitvene dogodke, pa spet nekatere velike zgodovinske vzpone najrazličnejše narave. Mi imamo poseben dan, ko slavimo (svojo) kulturo, saj je kultura močan dejavnik našega samozavedanja in ponosa.

Posnetek komentarja dr. Andreja Finka je na voljo na koncu prispevka.

Kultura je bil vedno težko razložljiv pojem. Začeli so ga uporabljati v Baconovi dobi, a šele v XVIII. stoletju je s Herderjem dobila bolj določen pomen. Takoj je treba razlikovati med kulturo v širšem in v ožjem pomenu besede. V ožjem pomenu je izraz kulture simfonija, pesnitev, leposlovni spis, slika. V širšem pomenu pa je kultura področje vrednot. Oba se seveda prepletata.

Ne moremo govoriti o kulturi, če ne govorimo o vrednotah.

Ne moremo govoriti o kulturi, če ne govorimo o vrednotah. Tu se nujno srečamo s tem pojmom. Besedo vrednota pri nas zelo pogosto uporabljamo, a z zelo različno vsebino. Ena najkrajših a dobrih opredelitev pojma pravi, da je vrednota privlačno dobro oz. dobro, ki samo po sebi privlači. Kar ni dobro, mnogokrat zelo privlači, a ker ni dobro, ne more biti vrednota. Drugače povedano, kar je slábo ni in ne more biti vrednota. Slábo je sicer mnogokrat predstavljeno na zelo prikupen način, kot če bi se znašli z odpadkom na krožniku najfinejšega porcelana. Kvaliteta in privlačnost porcelana ne spremeni bistva substance, ki je na njem.

Prav to je lahko reči o laži, ki je mnogokrat predstavljena na najlepši način, a ne neha biti laž. Laž (neresnico) omenjam zato, ker je ta najhujše zlo med ljudmi, saj iz nje izvirajo vse druge grozote, ki jih v zgodovini človeštva poznamo. Z lažjo posegamo v zgodovino, v družbeno življenje, v leposlovje, v filozofijo, lahko celo v teologijo. Z lažjo spreminjamo oz. na glavo postavljamo célo naše preteklo in sedanje življenje, s tem pa se podajamo v prihodnost, za katero ne vemo, ali jo bomo na ta način sploh dosegli. Vsak izmed nas odgovarja zase, če nekritično sprejema, kar nam nekateri mediji servirajo na, mnogokrat niti ne najfinejšem porcelanu. Izkušnje iz preteklosti so dovolj zgovorne. Skoraj pol stoletja, od leta 1945 pa do vzpostavitve praznika kulture leta 1991, so nam sistematično lagali. In nekateri to poskušajo še danes.

Praznik kulture prihaja iz naše globoke notranjosti in iz našega duha in nima pravega rojstnega dne

Kultura, ki zagotavlja prihodnost

Slovenci smo lahko srečni, da je eden naših najvažnejših državnih praznikov (z dnevoma spomina na plebiscit in osamosvojitev) prav dan slovenske kulture. Ta nas spominja na vse tisto, kar je v naši tisočpetstoletni zgodovini vrednota, ki se je moramo držati in kar to ni, in se je moramo varovati. Omenjena državna praznika spominjata na dogodka, ki smo ju nekoč smelo priklicali na dan. Praznik kulture pa prihaja iz naše globoke notranjosti in iz našega duha in nima pravega rojstnega dne. Pooseblja pa ga pesnik France Prešeren.

Prešeren je lahko vsem zgled. Ja, napisal sem besedo zgled. Nisem se zmotil. Dobro vem za njegove napake. Bil je človek, kot je vsakdo izmed nas. Bil pa je tudi v zadostni meri plemenit in o tem pričajo njegove objavljene pesnitve. Če je kdaj, v kdove kakšnih okoliščinah, napisal kak verz, na katerega sam potem ni bil ponosen in ga zato ni dal v objavo, moramo to imeti kot njegovo zasebnost, posebno danes, ko smo na take zadeve tako občutljivi.

Potem kak tak njegov verz ne bi bil vrednota in tudi ne kultura. Danes bi slovensko kulturo siromašili, če bi jo istovetili z Metelkovo ulico, tovarno Rog ali drugimi nerazumnimi izbruhi. Prešeren pa ni samo povzdignil slovenskega jezika na raven evropskih kulturnih jezikov, v katerih so pisali Goethe, Schiller in podobni v njegovi dobi. Pesnil je tudi v jeziku univerzalnih vrednot resnice (odsev večne Resnice), lepote in dobrote, kar se je kazalo predvsem v liku Bogomile, ki je oznanjala, »da pravi Bog se kliče Bog ljubezni«, pa v bodrilnih besedah Črtomira, ki nas še danes vabi, da naj si zagotovimo deželo, v kateri »nje sinovi si prosti vol’jo vero in postave«.

Verjetno mnogi ne pomislijo, da tudi področje splošne politike spada pod kulturo in vrednotenje. Prav zato je politika bistveni posel (krovni posel, bi dejal Janez Ev. Krek), ker skrbi za javni blagor in skupno dobro. Za osvetlitev trditve si lahko vzamemo zgovoren primer teh dni: Če predsednik države povabi stranke na razgovor o skupnih perečih zadevah, je to kultura, ker vsebuje vrednote dialoga, medsebojnega razumevanja, spravljivosti in spoštovanja do različnosti v pogledih in prepričanjih. Če stranke na to gesto odgovorijo pozitivno, je tudi to kultura. Če pa katera to zavrne s pritlehnimi in otročjimi izgovori, pa je to nasprotno, pomanjkanje kulture. Taka in podobna obnašanja so tista, ki kot bumerang, padajo nazaj na očitke vseh tistih, ki v zadnjih dneh, govoričijo o domnevni izgubi kulture v naši državi.

Prešeren je željo po vrednotah dobrega, resničnega in lepega v našem javnem življenju izrazil na domoljuben, preprost in vseobsegajoč način, ko je rekel: »…Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. Brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!«. S temi vrednotami, s tako kulturo, nam je prihodnost zagotovljena!

dr. Andrej Fink je zaslužni profesor, pravnik za področje teorije o državi, ustavnega in mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov na Fakulteti za pravo in poslovne vede Katoliškega inštituta.

34 KOMENTARJI

  1. Najbolj žalosten sem, ko opažam, da sami slavisti ne varujejo in ne negujejo slovenski jezik, saj so na stališču, da se le ravnajo po stihijski rabi tujih besed v javnosti namesto slovenskih ter te tujke potem ekspresno uvrščajo v slovenski knjižni jezik in slovenski knjižni slovar. Primer: beseda ful itn.

    • Ne negujejo “slovenskega jezika”, in ne “slovenski jezik”. Zanikanje v rodilniku!

      Glede tujk pa si tudi preberite lasten komentar in se zadržite ob besedi “ekspresno”!

      Skratka, preden se pritožujete nad slavisti, poskrbite za to, da bo vsaj vaša slovenščina lepa. Paradoksalno (ups, spet tujka) je, če nekdo s precej slabo slovenščino kritizira slaviste …

  2. Berem, da so v počastitev slovenskega praznika kulture za primer, da bi uspela destruktivna brezupnica, v KUL-u evidentirali Violeto Tomić za edino kandidatko za ministrico za kulturo.

    In tako se uresničuje prisega iz prvih dni komunistične svobode v letu 1945:

    Kultura in prosveta
    naša bo osveta!

    • Ko so taki vladali, so nam spremenili KULTURO v NE-kulturo.
      Nagrajevali so tiste, ki so trgali slovenske zastave in si ovijali z njimi trebuhe, enako so nagrajevali žensko, ki je dojila PSA in ne otroka….
      To je obup.

      Hvala Bogu, da imamo sedaj vlado, ki loči kulturo od NE-kulture!

  3. Kot je videti, je bila letošnja osrednja proslava slovenskega kulturnega praznika, predvajana in spletno dostopna na spletišču MMC javnega zavoda RTVS, zaradi proti-epidemijskih začasnih preventivnih ukrepov osvežilno razbremenjena standardnega kulturno-političnega protokola in elitističnega družabnega balasta, zaradi česar je v središče pozornosti po dolgem času neposredno aktualna stopila umetnost, modrost, trajna kakovost in trajna sporočilnost umetnosti in kulture, razbremenjena dnevne politike in medijskega populizma, dnevne razcepljenosti in vztrajno podpihovane sovražnosti ter brezplodnega verbalnega spopadanja, četudi “za oslovo senco”.
    Seveda se bodo našli tudi zadrti aktivistični medijski dlakocepci, k bodo letošnji slovesnosti, letošnjemu slavnostnemu govorcu in letošnjim skrbno izbranim lavreatom očitali domnevno odmaknjenost od kot da dinamične družbene vsakdanjosti, ali celo ujetost v statični in odmaknjeni “slonokoščeni stolp” lastne filozofije, teorije, estetske in umetniške šole ali slogovne usmeritve.
    A bodo ti mrhovinarski iskalci lažnih senzacij ter lažnih “viharjev v kozarcu vode” tisti hip pozabili, ali pa zamolčali, da se tudi po večini prejšnjih osrednjih slovesnosti, ko je aktualistično, aktivistično in subverzivno dobesedno politično grmelo ter spektakularno in kvazi-revolucionarno “bruhalo ogenj in žveplo” s slavnostnega odra, ni v “gluhi lozi” sočasne slovenske politike in prevladujoče medijsko-potrošniške omike spremenilo/zgodilo nič.
    Vse hude, težke in popadljive kritične besede ter misli, včasih tudi sposojene in povzete po literarnih izročilih ključnih slovenskih klasikov (Prešerna, Cankarja, Milčinskega), so varno ostale na strani moralističnega, pridigarskega in aktivističnega govornika, ki je doživel za svoje jedke in črno-glede besede celo nepričakovano ne-solidarne medijske kritike in obsodbe s strani svojih pisateljskih, cehovskih in statusnih kolegov.
    Izkazalo se je, da umetnost in umetnik, kadar prestopita meje umetnosti in prevzameta metode, cilje in sredstva dnevne politike, tudi doživita družbeno obravnavanost in usodo minljive ter zmotljive dnevne politike. Politike, ki se mora v demokratičnem in pluralnem okolju nenehoma boriti za večinsko premoč in podporo in ki je vselej odvisna od trenutne podpore članstva, volilnega telesa.
    Umetnost pa po svojem družbenem položaju in po svoji temeljni družbeni usmerjenosti/naravnanosti sega drugam in višje ter ni povezana z nikakršnim glasovanjem,z nikakršnim kvantitativnim merjenjem trajne kakovosti. Pa čeprav bi jo nekateri radi izkazovali in potrjevali zgolj in samo z merljivim številom prodanih knjig, vstopnic, prodanih in sposojenih premičnih umetnin, odkupljenih in izvršenih arhitekturnih naročil itd., ipd.
    Mimo začasno merljive tržne uspešnosti ima vsako umetniško delo neomejeno širše vplivno območje po času in prostoru, kadar preseže začasno vrednost “tržne uspešnice” in doseže status trajne in mednarodno prepoznavne umetnine kot dela svetovne umetniške in kulturne dediščine univerzalnega ustvarjalnega človekovega duha.

  4. Spoštovani profesor dr. Andrej Fink, iskrene ČESTITKE za tako dober članek o KULTURI.

    S tem, ko so Leve vlade podpirale le “svoje”, v bistvu in predvsem Ne-kulturnike z Roga in Metelkove, se je med Slovenci izgubil občutek, kaj je res PRAVA KULTURA.

    Hvala vam, da ste na tako jasen način povedali, da ko govorimo o kulturi, moramo imeti v mislih tudi VREDNOTE. In prav vrednote so v današnjem času zelo poteptane.

    Poglejmo USTAJNIKE, ki se imajo za kulturnike, kaj so zganjali v središču Ljubljane:
    – Prekinjali so DRŽAVNO PROSTAVO
    – Zmerjali so GARDO Slovenske vojske
    _ Napadali so POLICIJO
    – Mazali so PROČELJA hiš, cerkve, Zavoda Iskreni……
    – Mazali so stavbo KULTURNEGA ministrstva
    – Z rdečo batvo so pomazali pred ministrstvom napeljane mize in stole.
    – Nekateri “kulturniki so se v središču Ljubljane celo slačili in pokazali svojo r.t

    To res niso VREDNOTE, ki bi jim lahko rekli KULTURA.

    Hvala DOMOVINA, da privabite na vaš spletni portal take ljudi, kot je dr. Fink. Take ljudi rabimo – PRAVE KULTURNIKE, ki jasno povedo in ločijo PRAV od NAROBE.

    Med Slovenci take ljudi, kot je dr. Fink imamo, le škoda, da naša Nacionalka – RTV, take premalokrat, ali nikoli, ne vabi pred TV ekran.
    So pa tam pogosto – gostje taki, alla Zlatko, Ličina…….. Bog pomagaj!

  5. Nekomu, ki še na ta praznični dan kulture neutemeljeno in zelo subjektivno provocira (o sistemskih lažeh od ’45 do ’91 in o (vsaj nekoč, že več let ne spremljam) izvrstnem koncertnem prizorišču Metelkova), ne morem reči kulturen in omikan človek… ‘Gospod doktor’ z nekega nepoznanega inštitua me je zelo razočaral.

    • Mar od leta 1945, bolj pravilno od leta 1941, do leta 1991ni bilo vse grajeno na laži in zločinu?

      In tega smo se še posebej dolžni spomniti na praznik kulture.

      Si ti morda živel v kaki drugi pošteni nekomunistični državi?

      • Lagalo se je tudi prej, potem, in laže se tudi sedaj.

        Tiste nekaj malo Jugoslavije, ki sem jo doživel, je zgolj spomin. Nekega blaznega vpliva na nadaljnje življenjske dogodke ni imela, pa tudi nobene škode ali nepravične in zakonsko sporne reči nisem doživel.

        Ti si pa lolek, ker ne znaš uživati življenja in se vsak dan ženeš z nekimi stvarmi, ki so že davno za nami. Mi veseli in nasmejani ljudje nismo tako polni jeze. Jeza je hud smrtni greh!

  6. Vesela bi bila, če bi vsaj četrtina Slovencev obesila ob kulturnem prazniku zastavo.
    Živim v manjšem kraju in samo na moji hiši visi zastava.
    SRAMOTA.

    Bojim se, da je za mnoge ta praznik samo dela prosti dan. Res je, da ne velja za vse, vendar so le-ti v manjšini. Žal.

    • Tako je bilo tudi v naši vasi. Sicer je bila več kot ena zastava. Toda ta, ki je občinska svetnica iz Leve kvote, je ni imela, in tudi KS ni poskrbela da bi na vaškem drogu visela zastava. Le enih pet privat hiš jo je imelo.

      Prav žalostno, kako Levica zasramuje svojo državo in SLOVENSKO KULTURO!

      • Kraševka, točno tako.
        Levica se postavlja ob mikrofon večno hvaležne RTV in uporablja sovražni govor za prav vsak nastop, samo da pljuva po desnici!
        Violeta Tomič je govorila o g. Simonitiju, kot da je vrhovna poveljnica inkvizicije. Kriv je, kriv je, kriv je – za bruhat. In ta ženska se ima za kulturnico in se vidi v novi kul spregi zagotovo za ministrico za kulturo. Bruhaš! Saj Matjaž Nemec ni nič boljši!

        Levici se kolca po Golem otoku!

      • ČESTITAM! Tako se dela.

        Nekoč smo bili pri neki družini na Danskem. Tam imajo navado dati na mizo (kot pri nas rože), kar zastavico, ko pričakujejo kak obisk.
        Rekli, da obesijo nad vhod zastavo tudi ob praznikih, pa naj bodo cerkveni ali državni. Tudi ko imajo slavje birme obesijo zastavo.
        “Naj tudi drugi vidijo, da praznujemo”, so dejali.

  7. Slovenisti so tudi spregledali slovensko duhovno kulturno dediščino ( slovenski jezik, pesem, glasba, muzika,noša, ples, običaji, navade, tradicija, reki, pregovori) v slovarju slovenskega knjižnega jezika, saj jo opredeljujejo le kot materialno za potrebe urbanizma.
    V to se lahko prepričate, če v spletni slovar slovenskega knjižnega jezika vpišete iskalni izraz – kulturna dediščina.

  8. Mladi sploh ne govorijo več slovenske besede – dobro, v redu, odlično, veliko- ampak le angleško – ful.
    Podobno nadomeščajo kopico slovenskih besed z balkanskimi besedami.
    Da ne omenjamo negativnega odnosa mnogih do sloevnske pesmi in glasbe.

    Alarmantno za ohranitev slovenske kulture.

  9. Ko tujci v svojem domačem slovenskem domu se tudi počutimo, ko gremo v trgovine kupovat, pa nam trgovine marsikje ne privoščijo niti ene slovenske pesmi in glasbe, ampak le tujo.
    Kako je to mogoče, saj smo ja slovenski kupci.
    Kaj to pomeni, da se norčujejo iz nas v zahvalo za nakupe?!

  10. POP TV je še mnogo slabša od nacionalne TV.
    Sinoči na Prešernov dan, so se proti koncu poročil oziroma takoj po dnevniku, norčevali iz Prešerna, da bi sigurno danes štrajkal in da bi bil influencar.

    Očitno niso nikoli prebrali Prešernovih pesmi, ki so izrazito vrednotne, ljubeznive, spravljive, vzgojno ter poučne.

  11. Alarmantno je tudi, da nima Filozofska fakulteta Maribor oddelek za slovenski jezik, ima pa oddelke za:
    – madžarski jezik
    – anglistiko in amerikanistiko
    – germanistiko
    – slovanske jezike.

    Do lani so imeli oddelke za ruski jezik in slovanske jezike. Ko pa sem jim poslal protest, kje imajo oddelek za slovenski jezik, so pa črtali v besedilu naziva oddelka ruski jezik.
    Življenjsko logično je, da bi morali imeti poseben oddelke za slovenski jezik, tako kot imajo posebne oddelke za madžarski jezik.
    Zakaj se sramujejo oddelka za slovenski jezik?!
    Prepričajte se na spletu, da je res temu tako.
    Kaj vse se dogaja šele znotraj, če je že fasada takšna.

  12. Zakaj se nekateri izogibajo izrazu slovenski?
    Npr: slovenski jezik, slovenska kultura, slovenska pesem, slovenska glasba, slovenska duša, slovenska kulturna bit, slovenska narava, slovenska pozitivna zavest, slovenski zdrav ponos, slovenska pozitivna zgodovina, slovenska ustvarjalnost, slovenska izvirnost, slovensko duhovno in materialno bogastvo…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime