Vračajo se časi cenzure za "neizobraženo drhal"

Milena Miklavčič
Vedno bolj ugotavljam, da je samocenzura, ki smo jo nehote prinesli v novo državo iz stare, pravo prekletstvo. Bo odnos do svobode razmišljanja in govora sploh kdaj takšen, kot bi v demokratični deželi moral biti? Nikoli si ne bi mislila, da bo po tridesetih letih življenja v samostojni Sloveniji spet treba paziti, kaj rečemo in zapišemo.

Nekaj kratkih let po osamosvojitvi se je zdelo, da so ljudje kar zacveteli: iz njih so vrele zgodbe, ki so jih pred tem leta in leta nosili v srcu in skrivali pred svetom. Tega ne govorim na pamet, govorim iz lastnih izkušenj, saj sem ob pripovedovalcih presedela ure in ure, pa še ni bilo zadosti za vse, kar so mi želeli povedati. Še dobro, da sem že po naravi takšne sorte, da zagrabim bika za roge takoj, ko ga zagledam pred seboj in zlepa ne prenašam na jutri, kar lahko storim že danes!

Kdaj točno se je ponovno vrnil strah pred izražanjem lastnega mnenja, ne bi vedela. Ljudje se bojijo za službe, pa so raje tiho. Tisti, ki verjamejo v teorije zarote, trdijo, da seznami čvekačev, ki razmišljajo drugače, kot je zaželeno, že obstajajo …
Ne bi bila rada v koži tistih, ki so morali molčati vse do leta 1991. Lahko zapišem, kar sem tisočkrat slišala iz njihovih ust: bili smo ujeti v temi, a smo ves čas upali, da bo vanjo nekoč posijalo sonce!

Je začelo iti z resnično svobodo govora in izražanja krepko navzdol takrat, ko je bivši predsednik države razdelil državljane na prvorazredne in drugorazredne? Ali morda takrat, ko je Ivan Godnič zagrozil, da je po tem, ko so Sv. Barbaro izpraznili, v njem kar naenkrat precej prostora, se ve, za koga? Pa ga nihče ni niti za ušesa, kaj šele, da bi se množično in v en glas obsodilo sovražni govor.

Je postalo ljudi ponovno strah zaradi klerotalibanskih pičk, nenehnega zmerjanja, da so fašisti ne da bi uradne inštitucije vključno z državljani obsodile takšno vulgarno besedičenje?

Ne bi bila rada v koži tistih, ki so morali molčati vse do leta 1991. Lahko zapišem, kar sem tisočkrat slišala iz njihovih ust: bili smo ujeti v temi, a smo ves čas upali, da bo vanjo nekoč posijalo sonce! Lahko si predstavljate, kakšen šok so doživeli, ko so spoznali, da je bila svoboda govora le utvara, fatamorgana, muha enodnevnica?

Si lahko predstavljate, pa ne glede na to, je vaše politično prepričanje črno, belo, rdeče, zeleno, modro ali marsovsko, kako so se počutili državljani, ko se jih je z jebo vam pas mater na simbolični ravni ponovno nagnalo tja - v temo, kjer so pred osamosvojitvijo bili?

Mislite, da so neumni, da niso vedeli, da tudi Slovenci so zaplankane živali in sfukat ga je treba ne letijo nanje?

Spomini in strahovi neizobražene drhali


Recimo, da mu je ime Valentin. Prijateljujeva že več kot štirideset let. Ko sem prvič prišla k njemu, sem vstopila skozi zadnja vrata, da me ni nihče videl. Predtem je zagrnil zavese in njegova žena je šla dvakrat okoli hiše, da se je prepričala, da ni nikogar, ki bi nam prisluškoval. V omari, ki jo je podedoval od svoje pratete, baronice, se je skrival bogat arhiv polpreteklega časa. Tam niso bili le dokumenti, bilo je tudi ogromno fotografij, s pomočjo katerih mi je povedal marsikatero zgodbo. Nekatere so bile strašljive, druge krute, spet tretje zabavne, saj so govorile o čisto običajnih človeških napakah. Z osamosvojitvijo je postal čisto drug človek! Od sreče bi najraje objel ves svet. Začel se je celo dogovarjati z nekaterimi muzealci, da bi jim zapustil svojo bogato dediščino. Za nekaj kratkih trenutkov je verjel v svobodo, v enakost!

Potem pa se je zgodilo tisto znano politično robkanje zaradi preimenovanja letališča Brnik v Letališče Jožeta Pučnika. Ko me je poklical po telefonu, se mu je glas tresel od jeze, žalosti, malo pa tudi od strahu. »Se je že začelo!« je dejal, »spet nam bodo vzeli pravico izražati misli!«

Nisem mu verjela, pa bi mu morala. Žal nisem doživela tega, kar je doživel on. Prav zaradi pomanjkanja lastnih izkušenj sem bila takrat prepričana, da se moti.

»Ne bodi tako lahkoverna!« me je karal.

Včeraj, pod noč sem ga po dolgem času spet obiskala. Bil je že zelo slab, komaj je govoril. Starostne težave mu niso prizanašale. Prijel me je za roko in me gledal v oči.

»Si slišala, kaj smo, ker razmišljamo drugače, ker iščemo do kolikor toliko solidnih informacij lastne poti?« me je vprašal.

Neizobražena drhal mu ni in ni šla iz glave. Leta in leta se je na vso moč trudil, da bi verjel in zaupal tudi novinarjem. A kaj, ko so ga zmeraj znova peljali žejnega čez vodo.

Ne le, da je v življenju dosegel vse možne titule, da je študiral doma in v tujini, da se je družil s številnimi krščanskimi misleci iz vse Evrope, ker ne tuli v isti rog, kot brezimneži, ki so ugrabili Slovenijo, je frdaman.
Mislila sem mu že reči, da je še huje, kot si predstavlja, pa sem se premislila. Resnico zatirajo tudi na socialnih omrežjih. Brišejo vse, kar se zdi tistim, ki držijo monopol nad javno spregovorjeno besedo v svojih rokah, neprimerno.

Še huje: ob izteku svojega dolgega življenja je doživel še zadnji udarec: da ga je ozmerjal nek petelinast mulc, sit belega kruha, ki ne ve, kaj govori.

»Tako zelo boli, ko vidim, da imajo tisti, ki so krojili resnico nekoč, to ponovno v lasti. Moji prijatelji so se zaprli vase, ne upajo se komentirati niti najbolj v nebo vpijočih težav, v katerih smo se znašli. Si tudi ti opazila, da niti v devetdesetih letih ni bilo takšnega masovnega objokovanja Titove smrti kot danes? Upam, da ne bom dočakal, da bodo na račun tega krvnika dobili Slovenci nov dela prost dan. Zmeraj, ko slišim, da moramo brez ugovarjanja verjeti, da bodo tuje kulture uspešno presadili med nas, staroselce, zatrepetam ob misli, kakšna bo slovenska prihodnost. Kdo se bo tej norosti uprl? Mi, ki se bomo vsak čas poslovili od tega sveta s strahom v srcu verjetno ne. Mladi, ki se jih danes polni glave s socialističnimi idejami žal tudi ne.«

Zadnji pogled, ki mi ga je namenil, je bil poln bolečine. In razočaranja. Pa tako je upal, da bo dočakal lepše, svobodnejše čase.

Mislila sem mu že reči, da je še huje, kot si predstavlja, pa sem se premislila. Resnico zatirajo tudi na socialnih omrežjih. Brišejo vse, kar se zdi tistim, ki držijo monopol nad javno spregovorjeno besedo v svojih rokah, neprimerno. Cenzura postaja kraljica! Vedno več jih je, ki se apatično vdajajo v usodo. Namesto kritičnih misli, raje objavljajo fotografije kužkov in muckov.

Virtualni Grigorij Aleksandrovič Potemkin s cenzuro pustoši med uporabniki interneta ter postavlja všečne kulise za tiste, ki bi najraje videli, da se neizobražena drhal izbriše iz njihovega vsakdana. Je čas, ko bo drhal v ječah, globoko pod zemljo, Potemkinove vasi pa polne kičastih kimavcev - blizu?





Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ko pisanje o štirih valovih feminizma doživlja pogrom uradnih predstavnikov oblasti, bi morali zazvoniti vsi alarmi
  • 05. 02. 2024
Orwellovski Novorek v Bruslju je postal del standardnega repertoarja: seznamu kaznivih dejanj se pridružuje sovražni govor
  • 24. 01. 2024
Ministrstvo za kulturo s predlogom Zakona o medijih omejuje uredniško avtonomijo, gospodarsko pobudo in versko svobodo
  • 29. 01. 2024

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja