Vozite električni avto in mislite, da ste kul? Umazana plat električne revolucije, ki bremeni tretji svet

Uredništvo
12

Radi bi zeleno tehnologijo, a ne za ceno okolja. Vsaj ne našega. A pri tem radi pozabljamo, da želja po čisti mobilnosti pomeni otroško delo, onesnaževanje in kršenje človekovih pravic v državah tretjega sveta. Na ta način umazano delo le izvozimo v tretji svet.

Električno revolucijo poganjajo redke surovine, ki so ključne sestavine baterij. Poleg litija je na svetovnih trgih pretekla leta primanjkovalo tudi kobalta, zato so cene obema močno poskočile. A ker se je proizvodnja obeh kovin glede na potrebe močno povečala, so cene v začetku letošnjega leta padle za 30 %.

Povpraševanje po obeh se zaradi razvoja e-mobilnosti in vse večjem povpraševanju po električnih vozilih in elektronskih napravah močno povečuje. Glede na podatke Metal Bulletin naj bi se poraba litij-ionskih baterij od lani pa do leta 2025 povečala za sedemkrat, povpraševanje po litiju narašča skoraj eksponentno. Do leta 2030 pa naj bi se tržni delež električnih vozil povečal na 50 %.

Okoljsko obremenjujoče rudarjenje

Največ litija se proizvede v Avstraliji, sledita Čile in Argentina. Trije obrati v teh državah predstavljajo večino litijeve proizvodnje za ves svet. Proizvodnja litija v Južni Ameriki prinaša mnogo delovnih mest, a zaradi načina proizvodnje močno škoduje okolju. Kobalta največ, okrog 60 % svetovne proizvodnje proizvede Kongo, ki mu po količini sledijo Kitajska, Kanada in Avstralija.

Kongo je kobalt konec lanskega leta označil za strateško surovino, zaradi česar so v državi nanj dvignili licenčnino. V zemeljski skorji je po vsem svetu še precej te kovine, tako na kopnem kot v morju. A le malo držav je pripravljenih rudariti kobalt, saj je ta večinoma stranski proizvod proizvodnje niklja in bakra. Ker je njegova koncentracija v skalah nizka, rudarjenje zahteva velik napor in ima velik vpliv na okolje.

Za vaše baterije rudarijo otroci

V Kongu je tako otroško delo v rudarstvu nekaj povsem običajnega. Otroci tam dnevno ogrožajo svoje življenje in zdravje, delajo brez zaščitnih sredstev in za dolar do dva na dan počasi prejmejo trajne poškodbe pljuč, je poročal Amnesty International. Samo v rudnikih kobalta dela okrog 40.000 otrok. V nečloveških razmerah, kjer so zaradi pogostih nesreč rudarji pogosto zakopani živi ali pa umrejo ob tem, ko zataji dovajanje kisika v jaške pod zemljo, pa delajo tudi ženske. Kobalt kupujejo vodilni proizvajalci elektronike kot so Apple, Samsung in Sony, pa tudi nemške avtomobilske družbe, denimo BMW, Daimler in Volkswagen.

Ker se podjetja nočejo izpasti neetična, večinoma zanikajo, da je z njihovo proizvodnjo povezano otroško delo. V tej smeri je skoraj največ naredil BMW, ki je prejšnji mesec domnevno prav zaradi otroškega dela nehal uvažati kobalt iz Konga. A na zadevo lahko gledamo tudi iz vidika, da je država za skoraj trikrat povečala licenčnine za to kovino in jo je tako ceneje uvažati od drugod.

Ker se litij-ionske baterije lahko pregrevajo in celo eksplodirajo, raziskovalci iščejo možne alternative redkim kovinam. Ena izmed njih je nikelj-cinkova baterija, ki ima enako moč, a je precej lažja. Kljub vsemu bodo proizvajalci vsaj v bližnji prihodnosti kobalt še naprej uporabljali, saj zagotavlja stabilnost baterij. Brez kobalta tako še še vedno ni iPhona, računalnika ali električnega avtomobila.

12 KOMENTARJI

  1. Dober članek, ki obelodanja trpljenje otrok. Je pa prezrta še ena “umazanija” elektromobilnosti. Odličen članek na to temo je bil v eni revij Življenje in tehnika. Vložek v elektroenergetsko omrežje bo gromozanski, prav tako v nove vire električne energije. Vse skupaj v desetinah milijard.
    Tu bo prej ali slej prišla na plan ideja o novi nuklearki. In zdi se, da se že dolgo časa napeljuje na to, da porabimo vedno več elektrike za ogrevanje in je ta vir favoriziran in podcenjen, glede na biomaso.

  2. ******* po cestah že vozijo Quantum VOLT48 e-vozila, ki namesto baterij uporabljajo bi-ION elektrolit, tekočino, ki je bio razgradljiva in popolnoma nestrupena. Hkrati pa na naslovni fotograiji pokažejo Nissan Leaf, edini serijsko e-vozilo, izdelano na Japonskem po znatno višjih okoljevarstvenih standardih, kot jih bo kadarkoli premogla Slovenija. Nissan Leaf je poleg tega 35% izdelan iz recikliranega materiala, kar nobeno drugo serijsko vozilo ni.

    Rudarjenje kovin in mineralov za baterije japonskih električnih vozil ne obremenjuje okolja, samo južnoameriško puščavo brez življenja. Če bi novinar kaj prebral o Nissan Leaf modelu, ki si ga je sposodil z grafično opremo, ne bi klatil takšnih neumnosti.

    Hkrati pa Nissan že ponuja “kit komplet” sončne elektrarne, ki jo lahko vsak z minimalnim orodjem sam pričvrsti na streho, ter shranjevalnik energije, ki poskrbi, da ima uporabnik energijo tudi takrat, ko ni sonca. To je pa tudi razlog, da tako Mladina kot Domovina (skrajno levo in skrajno desno) tako agitirata zoper e-vozila. Za državni monopol nad energijo gre – ni jim všeč, da državljani postajamo energetsko samozadostni. Tehnologije baterij in celice za pretvarjanje sončne energije v električno pa se iz meseca v mesec, ne več iz leta v leto, rapidno izboljšujejo, cene pa se vsakih dve leti dobesedno prepolovijo.

    Tole vam piše srečni lastnik Nissan Leaf vozila: že peto leto nimam stroškov ne z gorivom, ne z vdrževanjem. Moji mesečni stroški, da lahko brez izpusta emisij in škodovanja okolju prevozim poljubno število kilometrov, so natanko 0 (z besedo NIČ) evrov.

    Pa vi, uredništvo? Koliko CO2 in stupenih kemikalij, ki jih dodajajo bencinu in nafto, ste spustili v okolje samo danes…? Pa včeraj, pa lani… pa celo življenje? Kdo torej uničuje okolje: tisti, ki investiramo v nove tehnologije, ali vi, ki se branite neizbežne prihodnosti, še naprej svinjate po okolju in se vam cedijo sline po energetskem monopolu?

  3. Nissan Leaf: Res je, kar ste napisali. Je pa tudi res, da slovenska električna infrastruktura še zdaleč ni pripravljena za neko masovno število evozil. Povprečna slovenska hiša nima dovolj močnega priklopa, za napajanje hitrih polnilnic, ki so nekako mus. Prav tako trenutno nimamo dovolj močne proizvodnje energije za taka požrešna električna bremena. Torej to bo trajalo še nekaj let.

    Prav tako bi vas spounil, da se morate zavedat da številni na tej strani sploh ne vrjamejo, da je manmade Co2 vzrok segrevanja, kljub miljavžnt študijam, ki so prišle do tega zaključka.

    • Potho: spremeniti je potrebno življenski slog, nič drugega. Namesto hitre polnilnice (45 min. polnjenja) pač uporabiš vtičnico doma; na borih 16A, kjer sta na isti parici priklopljena še hladilnik, klima in črpalka plinske peči, se napolni v osmih urah, to je preko noči, ko ponavadi spim.

      Električna vozila imajo tudi kratek domet v primerjavi z bencinarji – to pomeni pač samo to, da malo razmisliš o destinaciji, ko se kam pelješ. Se pa lahko strinjam, da Slovenija nima infrastrukture za polnjenje e-avtomobilov. Ampak to je druga zgodba, zgodba o tem, kako so mali elektro fevdi počrpali EU sredstva, zagonili investicijska sredstva preko obvodov v privatna podjetja (beri: v lastne žepe), danes pa so slovenske polnilnice ponavadi nedelujoče ali pa jih mimoidoči uporabljajo namesto koša za smeti (Elektro Celje). Avstrija premore samo na Dunaju 1500+ vedno delujočih in brezplačnih polnilnic – v skoraj vsaki garažni hiši ali parkirišču supermarketa. Enotna kartica mreže Smatrics pa ti omogoča polnjenje kjerkoli v Avstriji. Vse polnilnice delujejo, zasedenost lahko preveriš kar preko interneta. Medtem ko je potovati z električnim vozilom po Sloveniji prava logistična muka, je v Avstriji to lahkotno jadranje od ene do druge brezplačne polnilnice. In na vsaki polnilnici piše “green energy” – Avstrija, četudi ima pomanjkanje, ne odjema elekrike iz nukleark, zgolj iz samo obnovljivih virov. Tako pade tudi mit o tem, da bi potrebovali še eno nuklearko, če bi se vsi vozili na elektriko.

      Omenil bi še nizko energetsko porabo e-vozil: potrebujem namreč le 20 KWH za 150km – kuhanje kave ali špagetov potrebuje 6KW moči, da voda vre. 20KWH porabim za psa vsako soboto , ko mu 6 ur kuham kostno juho. Ergo: zaradi električnih avtomobilo se pač ne bo zrušilo električno omrežje, tudi to je mit, ki se ga da ovreči s preprosto matematiko. Še predvsem, če bi jih polnili ponoči, ko je električno omrežje praktično neobremenjeno. Le zakaj je “nočni tok” polovico cenejši? Ker ponoči nimajo kam z elektriko, izgublja se v daljnovodih in jo raje dajo za pol cene. Torej? Polniš e-vozilo ponoči in ne čez dan – nižja cena elektrike in neobremenjeno omrežje.

      Pomisli še na to, da vsak, ki si nabavi e-vozilo, slej kot prej pride do ideje samooskrbe, da bi si torej elektriko delal sam in se odklopil od ponorelega sveta. Zgoraj omenjene sončne elektrarne od Nissan-a so samo primer. Elektriko lahko delaš z mikro-mikro elektrarnami, za katerih ne rabiš prav nobenega dovoljenja (naprimer turbina v 2m plastični cevi s premerom 25cm, ki jo položiš v potok, ne potrebuje niti montaže, stane okoli 1200€ in ob maksimalnem padcu proizvaja 3KWh). Če imaš hišo in se ogrevaš z biomaso (s pečjo na trdo gorivo), lahko kupiš poleg peči tudi generator elektrike. Če so moji izračuni pravilni, bi moralo 1 osebi (meni) zadostovati cca. 3 are konoplje za celoletno energetsko oskrbo. Gozda je škoda, raste prepočasi – konoplja je odlična rešitev za biomaso. In še in še bi lahko našteval. Svet je namreč prepoln inovacij in samooskrba z elektriko je zadnjih nekaj let pravi hit.

      Ampak dokler bodo ljudje razmišljali o tem, da elektrika pride le iz vtičnice na zidu in da za to skrbi neka vsemogočna država, tako dolgo bodo plačevali elektriko, katere proizvodna vrednost (Dravske elektrarne) je okoli 0,5 eurocenta, končni kupec pa zanjo plača v povprečju 12 eurocentov. Vsak z malo gospodinjske logike si res ne želi, da bi 24x dražje kupoval od države nekaj, kar si lahko naredi sam zastonj.

      Vsak naj poišče svojo tehnološko rešitev, glede na to, kje je: kmetija, hiša, blokovsko stanovanje. Ni res, da se ne bi dalo z malo truda znebiti mafijskega primeža države, ki nam vsiljuje drago elektriko – da se, le malo je treba pogledati preko plota.

      Sploh pa se ne bi čudil, da bi se država v primeru množične samooskrbe z energijo, obdavčila še to. Saj samo za denar gre, ne za okolje.

      • Navdušenje nad elektriko je veliko. A priporočam branje člankov v ŽIT. Vložek v omrežje in nove vire je potreben v desetinah milijard (samo v transport!). Predvidevam, da ni več daleč čas, ko bodo najavili novo nuklearko. Industrija gre v to, ker predvsem pričakuje nove investicije. Za Slovenijo bi bil primeren konservativni pristop, saj bo to za nas naj boljše in poceni.
        Največja izgubljena priložnost ostaja srednji vek javne infrastrukture.
        In ne pozabite: ob letni porabi družine cca 4000 kwh proizvedete približno 4 kg jedrskih odpadkov. Še vedno je ogromen delež iz termoelektraren, ki končnega uporabnika doseže z izkoristkom manjšim od 40%. Sončna energija je bolj potuha lobijev kot je dejansko koristi od nje, saj jo dejansko financiramo ti, ki panelov nimamo!

  4. Osnovni problem električnih avtomobilov so še vedno baterije in vir električne energije. To, da so današnje baterije ekološko neproblematične, seveda ni res. Jasno je, da se testira tudi novejše inovacije, ki so okoljsko bolj sprejemljive. Ni pa res, da se za baterije ne potrebuje določenih elementov, ki jih je na svetu v omejeni količini. To, da v rudnikih nekatere surovine kopljejo otroci, je drug problem. Namreč otroci tudi šivajo oblačila, sestavljajo razne izdelke ipd. To je stvar tiste države, kako te stvari ureja. V primeru velikih korporacije je pa tudi njihova odgovornost, saj lahko z zahtevami doseže, kako se nekatere stvari izkoriščajo in proizvajajo. Velikokrat pa v teh primerih prevlada človeški pohlep in zato je stanje kakršno je.
    Nissan Leaf, vaši predlogi so sicer koristni vendar pa se hitrih preskokov na drugo tehnologijo nikdar ne dela, ker ne poznamo dovolj stranskih vplivov. Vsak razvoj zahteva čas in nikjer ne piše, da bo na koncu neka tehnologija uspešna. Običajno je tako, da izmed 10 inovacije v praksi uspeta le 1 ali 2.
    Država bo pa vedno obdavčila nove primere pridobivanja energije, ker od tega živi. Iluzorno je pričakovati, da boste lahko pridobivali energijo brez plačevanja davkov.
    Bi pa predlagal, da si pogledate primer Nemčije, ki je na vrat na nos prešla na obnovljive vire energije. Danes iz njih pridobi cca. 30% vse energije, proizvede pa več CO2 kot pred tem. Ne bi šel v podrobnosti, ker to zahteva preveč časa, ampak razlog je ravno v tem, da politiki niso poslušali strokovnjakov in izračunov ampak so želeli biti všečni ljudem oz. volivcem.

    • Prihodnost, ki je zate daleč, je zame tukaj in sedaj, na dosegu roke. Premisli: še malo več kot 10 let nazaj so ljudje, ki so napovedovali ravne ekrane pametnih telefonov občutljive na dotik, veljali za fantaste, ki sanjajo pri belem dnevu. Še 20 let nazaj, ko sem okolici razlagal, da bomo v kratkem vsi imeli e-maile, so se mi smejali.

      Zgornji članek je smešnica, primer, kako novinar na blef v petih minutah prebere in prevede prvi članek iz googla. Vidi pa se tudi, kako je cepljen na slovensko omejenost. Namreč: poraba kovin in mineralov za baterije e-avtomobilov ne more predstavljati grožnje svetu. Tako malo jih je namreč, da ne predstavljajo niti enega promila porabljenih resursov za izdelavo baterij. Ne moj Nissan Leaf, ampak vaši mobilniki, tablice, slušalke, ipodi, droni, daljinci… vse to predstavlja daleč največjo porabo baterij, ne pa e-vozila. Zdaj ste si našli grešnega kozla – e-vozila – za v resnici vaš grešni vsakdan.

      Nikogar še namreč nisem slišal, da bi dvomil o uporabi pametnih telefonov, ker proizvodnja baterij uničuje okolje. Ne, ta argument pride na plano le takrat, ko se pogovarjamo o e-vozilih. Da to seveda ni argument, ampak le prazna floskula, ki jo številke postavljajo na laž – oh, kaj bi z argumenti v debati s slovenci.

      Nenazadnje: ali avtor članka ali kdo drug od kritikov predlaga alternativo? Ne, nihče ne predlaga alternative, samo kritizirajo e-vozila za argumenti, ki to niso.

      Pa poglejva zakaj ne, kje vsa ta slovenska “logika” pade v praksi: slovenija (pišem z malo, ker ni država, ampak pojem za korupcijo), premore okoli 60 polnilnih postaj (to je moj podatek iz 2017, zdaj najbrž kakšna več), medtem ko samo Dunaj premore 1500+ brezplačnih polnilnih postaj. Za brezplačno dobavo zelene energije ne skrbi Božiček, ampak kar Wien Energie, državno podjetje. Samo njihov odjemalec moraš biti (gospodinjstvo naprimer), pa ti zraven še podarijo ID kartico za polnjenje e-vozil, brezplačno. V sloveniji so se polnilnice, prav tako kot v Avstriji, enako zgradile iz nepovratnih EU sredstev. Polnilnice v sloveniji so bolj ali manj nedelujoče, saj leta in leta niso bile niti vzdrževane. Lahko poskusiš: na sistemu dravskih elektrarn od petih registiranih polnilnic deluje samo ena. Avstrijska infrastruktura pa deluje tip-top. V sloveniji pa državni Petrol postavlja hitre polnilnice, kjer te 1KW polnjenja stane 4x več, kot pa da bi polnil doma iz vtičnice.

      Seveda ima slovenija ogromen infrastrukturni problem za e-vozila, ampak to ni električna infrastruktura, ampak v delovanje elektrogospodarstva vgrajeni mehanizmi korupcije, ki preprečujejo, da bi podobna infrastruktura za polnjenje e-vozil lahko – tako kot v Avstriji – nastala tudi v sloveniji.

      Čudno: vedno sem namreč mislil, da je elektrika stvar fizike, da je enaka v sloveniji ali Avstriji. Po branju takih člankov in komentarjev pa ugotavljam, da je za slovence elektrika le stvar politike, ne pa matematike in logike.

      Vprašanje pa je, kako se boste slovenci vozili po EU čez deset let. Malo poglejte preko plota, koliko severnih EU držav je že sprejelo ustrezno zakonodajo, s katero bodo počasi, v prihodnjih desetih letih iz prometa izločili motorje z notranjim izgorevanjem in bodo prešli na e-vozila. Medtem, ko bodo v Avstriji e-vozila z “green energy” vsakdan, bo slovenija financirala 68x več nevladnih okoljevarstvenih organizacij, kot jih ima Avstrija, kateri edina zadolžitev bo, da bodo državljane prepričevali, kako ekološko škodljiva so e-vozila. Vmes pa bodo vsi pridno tiščali na plin svojega bencinarja in uporabljali mobilni telefon brez slabe vesti – saj veste, mi slovenci smo kao “eko”. Majapajade…

      • Ja, Teo… pa najboljši razvojniki na svetu, najboljši medicinci na svetu, najboljši fiziki… z najbolj naprednim političnim sistemom: samupravnim, pardon, demokratičnim socializmom. Jasno, tudi na področju e-vozil so slovenci sama svetovna špica. Spomni me na Severno Korejo, tudi tam so “najboljši na svetu”.
        Saj po pisanju Dela, Dnevnika, Večera in ostalih režimskih trobil, so slovenci tudi izdelali najboljši električni avto na svetu, sam Tesla se baje lahko skrije pred slovensko inovacijo…. samo kaj, ko po svetu poznajo Hrvate in Rimaca, za Pečjaka pa še pač niso slišali.
        Hitre polnilnice: ja, Petrolove. Z isto Smatrics ID kartico, s katero lahko brezplačno in neomejeno polnim e-vozilo kjerkoli v Avstriji, bom v sloveniji plačal 0,5 EUR za en samcat KW…. halo? 50 eurocentov za kilowatt umazane energije iz nuklearke?
        Nissan sploh ne prodaja in ne podpira modela Leaf v Sloveniji. Pravzaprav prav nobenega e-vozila Nissan ne prodaja in ne podpira v sloveniji. Leafa moraš kupiti v Avstriji in ga uvoziti sam. Leafov potovalni računalnik je v sloveniji tiho, oživi šele, ko prestopiš mejo z Avstrijo, Itaijo ali Madžarsko. Šele na drugi strani meje mi začne sporočati zastoje na cesti, realen zemlevid delujočih polnilnic in vse ostalo, kar bi kot voznik rabil.
        To je realna slika: slovenci, ki si domišljajo, da so v sami svetovni špici, v resnici pa so črna luknja na zemljevidu e-vozil. “Država”, kjer prav vsi, od Mladine do Domovine, od Repovža do Grimsa poskušajo državljam dopovedati, da so e-vozila nekaj slabega in da nimajo prihodnosti. Pa res ne?
        Moje mnenje je ravno obratno: slovenija nima prihodnosti, e-vozila jo imajo.

  5. Prosim poglejmo še malo domet raziskovalnega novinarstva in pometimo pred domačim pragom. Maribor je prvo mesto v sloveniji, ki je uvedlo brezplačna parkirna mesta za e-vozila. Mariborski Nigrad je praktično vsak teden narisal novo zeleno parkirno mesto, opremil parkirni prostor s talnimi prometnimi oznakami in postavil prometni znak, kjer jasno piše, da je tukaj dovoljeno brezplačno parkiranje za e-vozila. Kako lepo in pravljično, mar ne? Še župan se je rad hvalil in prirejal foto seanse, kako zeleno, napredno in moderno mesto je Maribor.

    Potem pa pride trenutek resnice: talne in prometne oznake si je občina Maribor preprosto namislila, sploh jih ni bilo v Pravilniku o prometni signalizaciji. Gre torej za pravljične in namišljene prometne znake, ki jih zakonodaja do lani sploh ni predvidevala. Pa še sedaj se ta prometna signalizacija uporablja le za bližino polnilne postaje, ne pa za parkirno mesto. Vse te poteze občine Maribor so preprosto nezakonite, ker nimajo podlage prav v nobenem zakonu ali pravilniku.

    Rezultat takega nezakonitega kaosa je preprost: če parkiraš e-vozilo na mestu, kjer stoji prometni znak, da je tukaj dovoljeno brezplačno parkiranje za e-vozila, te bodo v Mariboru redarji oglobili za napačno parkiranje, ker nimaš parkirnega listka. Če si mislite, da je to šala, ni: okoli 10x so me kaznovali za napačno parkiranje, okoli 10x so tudi izgubili pravdno na Okrožnem sodišču. Pa še kar naprej ponavljajo vajo.

    Zato pa v Mariboru ne bote videli tujcev z e-vozili. Ta mariborska sramota namreč kar dobro odmeva v sosednjem Grazu in tuji vozniki e-vozil se Mariboru izognejo. No, toliko o turizmu v Mariboru – vsak “route planner” za e-vozila ti bo odsvetoval Maribor enako kot Prištino.

    Je potrebno res posebej poudariti, da je obljubljanje brezplačnega parkirnega mesta brez podlage v zakonu, za katerega potem prejmeš sklep redarja o napačnem parkiranju, čisto navadna goljufija? Da to ni več nezakonito postavljanje prometne signalizacije, ampak protizakonito dejanje poslovne goljufije? Če bi to počelo podjetje, bi direktor pristal v zaporu. Ko to počne celo mesto Maribor na veliki magnitudi, pa je o tem tišina. Pa kaj so novinarji slepi? Ja, funkcionalno so slepi – zavajajo s takšnimi tendencioznimi meglenimi članki, v katerim mrgoli neresnic, za raziskovanje pa preprosto nimajo jajc.

    Dodatno pa še to, da je občina Maribor od lani ta parkirna mesta preprosto oddala pojetju AvantCar pod neznanimi pogoji – tako je sedaj polovica od javnih parkirnih zelenih površin dobesedno privatizirana, namenjena zasebnemu podjetju in njihovi privatni storitvi “car sharing”. AvantCar je tudi edino podjetje, ki sploh dobiva subvencije za e-vozila – po nekem čudnem in javnosti neznanem ključu, vsako leto poberejo vseh 100% državnih subvencij za električna vozila za pravne osebe. Pa se taka domačnost v poslovanju med privatnim podjetjem in občino ter državo, ali sum korupcije pri podeljevanju subvencij le enemu podjetju, prav nikomur od novinarjev ne zdi sporno dejanje ali zanimiva novica za objavo.

    No, pa smo prišli do pojma “raziskovalno novinarstvo”. Tako kot lahko berem urednika Mladine, da so e-vozila “privilegij bogatih, ki lahko izbirajo med subvencionirami modeli e-vozil” tako lahko berem uredništvo Domovine, kako naj bi proizvodnja e-vozil pomenila ekološko katastrofo za svet. Rdeča zvezda ali križ – “raziskovalno novinarstvo” je v obeh primerih le ceneno politično natolcevanje brez prave vsebine. Medtem ko se srečujemo z realnimi problemi in kriminalom na veliki magnitudi, se uredništvo Domovina.je ukvarja s tem, da naj bi proizvodnja e-vozil predstavljala ekološko katastrofo.

    Če bi uredništvo Domovina.je res mislilo resno z opisano problematiko, potem bi morali za začetek prenehati uporabljati mobilno telefonijo in internet. Za web strežnik pri podjetju Neoserv, kjer domuje domovina.je, nedvomno skrbi baterijski backup za napajenje, itd…. Ergo: uredništvo Domovina.je je nedvomno bolj škodljivo za okolje, je večji porabnik baterij, kot moj Nissan Leaf.

    Zamislite se nad tako uborno novinarsko pametjo in drugič, ko boste brali prispevke na tem portali, kritično premislite o avtorijh in njihovih pravih, resničnih namenih takega pisanja.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime