Volitve, kjer so vsi zmagovalci in hkrati vsi poraženci

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Včeraj so bile oči vsega sveta uprte v ZDA, kjer so po volilnem torku začeli prihajati prvi izidi t. i. vmesnih volitev, torej tistih, ki potekajo skoraj točno na sredini 4-letnega mandata ameriškega predsednika. Na njih so volivci odločali o celotni sestavi predstavniškega ali spodnjega doma kongresa, tretjini senata oz. zgornjega doma, večini guvernerjev zveznih držav, županov in nekaterih drugih funkcionarjev ter o več kot 150 referendumskih pobudah.

Že (neobičajno) velika pozornost ameriške in svetovne javnosti pove veliko o trenutnih procesih v ameriški družbi, nič manj zanimivo ni niti medijsko dogajanje v zvezi z volitvami.

Od kod tolikšno zanimanje?


Čeprav bo na uradne podatke o letošnji volilni udeležbi treba počakati še kar nekaj časa, je bolj ali manj jasno, da je ta precej presegla tisto povprečno, ki se pri "mid-term" volitvah sicer giblje okoli 40 %. To je bilo jasno tako po obisku na predčasnem kot na rednem glasovanju.

Tudi v ameriških medijih je za volitve načeloma vladalo (še) večje zanimanje kot ponavadi. Zakaj? Odgovor se, vsaj delno, ponuja sam po sebi - vmesne volitve so pač med drugim tudi prvi resni preizkus priljubljenosti ameriškega predsednika. In Donald Trump je pač politična osebnost, ki razdvaja kot že dolgo nihče. Res je sicer, da je bila ameriška družba relativno močno polarizirana že pred njegovo volilno zmago jeseni 2016, a jo je njegovo predsednikovanje vidno okrepilo.

Preden se spustimo v nadaljnjo analizo tokratnih vmesnih volitev, je med drugim vredno povedati tudi, da jih je aktualni predsednik sicer zadnjič dobil daljnega leta 1962. "Kohabitacija" predsednikovega kabineta iz ene in kongresa iz druge stranke je torej v ZDA nekaj najbolj običajnega oz. se nanjo računa ter zato z določenimi ukrepi pogosto hiti v prvih 2 letih mandata.
V ZDA je politika velik šov - predvolilni boji so epske zgodbe o "larger than life" vprašanjih, o boju med dobrim in zlim oz. visoko krepostjo našega ter absolutno dekadenco nasprotnega kandidata.

Lahko določimo zmagovalce in poražence letošnjih volitev?


Zanimivo je, da sta včeraj zmago razglašala oba tabora - tako demokratski kot republikanski (druge stranke so v ZDA iz takih in drugačnih razlogov pač omejene na največ nekaj % na zvezni ravni ter nekaj uspešnih lokalnih politikov; ali je to dobro ali slabo, je seveda že novo vprašanje).

Za demokrate je zmago pomenilo dejstvo, da so trdno prevzeli večino v 435-članskem predstavniškem domu kongresa in bodo tako lahko republikanski predsedniški administraciji preprečevali sprejemanje zakonov - v predstavniškem domu, v nasprotju s senatom, večinska stranka prevzame praktično vse vodstvene položaje in vzvode odločanja.

Za republikance pa je zmago pomenilo dejstvo, da so ohranili in celo rahlo povečali prevlado v senatu ter se, po Trumpovih besedah, v predstavniškem domu "odrezali bolje od pričakovanj".

Morda se je najprej vredno ustaviti ob tej domnevni "win-win" situaciji: kaže namreč na to, kako se da skoraj vsako stvar v politiki predstaviti z več zornih kotov, ki so si celo povsem nasprotni - potrebno je biti le dovolj spreten v nastopanju in manipulaciji. In ja, v ZDA je, še precej bolj kot v Evropi, politika velik šov - predvolilni boji so epske zgodbe o "larger than life" vprašanjih, o boju med dobrim in zlim oz. visoko krepostjo našega ter absolutno dekadenco nasprotnega kandidata itd. Le kdo ne bi hotel biti del te epske pripovedi oz. želel odločati na podlagi česa drugega?

Skratka, če vprašamo glavne, izpostavljene voditelje obeh največjih strank (ki sta sicer obe globoko razdeljeni, poenostavljeno povedano na radikalnejše in zmernejše krilo), so včeraj zmagali tako demokrati kot republikanci oz. v obeh primerih dobro in morala nad zlom in dekadenco.

Res moramo politiko dojemati tako?


Če smo pošteni, lovljenje volivcev na visokoleteče ideale in parole samo po sebi seveda ni nič novega in je izjemno uspešna strategija, vse odkar obstaja demokracija; dogaja se tudi v državah s povprečno višje izobraženim in politično bolj razgledanim volilnim telesom kot v ZDA.

A kljub temu je nivo polarizacije, ki smo mu v ZDA priča v zadnjih letih, morda pa že kar dveh desetletjih vse od izvolitve Georga W. Busha dalje, vsaj po mojem mnenju, presegel mejo dobrega okusa in kakršnegakoli zdravega razuma, kaj šele koristi za družbo.

Res je sicer, da se v zahodnih družbah v 21. stoletju odloča o mnogih izredno občutljivih tematikah in vprašanjih, od istospolnih porok do množičnih migracij, ter da nam danes nihče ne more zares povedati, kako točno naj bi se v prihodnjih desetletjih razvijal svet.

A eno je gotovo: glede na to, da Zahodnjaki živimo v demokraciji, bi lahko zavrnili (umetno) razpihovanje delitev in ustvarjanje nerealnih razlik med nami, ki služijo v prvi vrsti političnemu preživetju tega ali onega kontroverznega politika. Povejmo pošteno - na volitvah se ne odloča med moralo in dekadenco, med obstankom in propadom zahodne civilizacije itd., ampak večinoma o določenih razlikah v pogledih na svet, ki za večino ljudi niti ne bodo pomenile vidnih sprememb v njihovem življenjskem slogu.

Zdi se mi, da vseeno nisem ravno edini "bedak", ki mu taka polarizacija ter navijaško dojemanje politike in družbenih vprašanja pač ne diši.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike