Ob vse večji politizaciji vladavine prava v Evropski uniji so na Novi univerzi pripravili akademski forum, na katerem je bilo ključno vprašanje, kako depolitizirati vladavino prava. Sama vladavina prava bi namreč morala biti pravno in ne politično vprašanje, postaja pa vse pogosteje uporabljen instrument v političnih debatah.
Evropska unija se je po seriji kriz znašla še pred razliko v ponotranjanju ustavne demokracije, razlike se kažejo tudi v različni izkušnji totalitarnih režimov v Zahodni in Vzhodni Evropi. Čeprav sogovorniki upajo, da temelji Evropske unije vendarle niso ogroženi, ugotavljajo, da smo na začetku velike študije primera, ki postavlja pod vprašaj pravni fundament EU.
Forum je vodil dr. Matej Avbelj, razpravljali pa so dr. Peter Jambrek, dr. Jan Zobec, dr. Maja Cigoj in dr. Katja Triller Vrtovec.
Če se pogovarjamo o depolitizaciji vladavine prava, je moralo najprej priti do politizacije, ugotavlja dr. Katja Triller Vrtovec, ki tako kot nekateri drugi sogovorniki meni, da vladavina prava nima enoznačnega odgovora niti na vprašanje, kaj to je. Vendarle pa je splošno uveljavljeno, da sem spadajo prepoved diskriminacije in arbitrarnosti, enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, zakoniti sodniki, učinkovita pravna sredstva, načelo legalitete in prepoved retroaktivnosti.
A danes se pod to krilatico pogovarjamo tudi o zakonitosti ukrepov, programskih elementih in celo funkciji predsedovanja Svetu EU, ugotavlja dr. Peter Jambrek, diskurz o tem pa vodijo politiki, ki pogosto niso pripravljeni na pravno logiko.
Ker je za kakovosten pogovor o tem, kaj je vladavina prava, potrebno pravno znanje, so se zato politiki obrnili v smer, kaj vladavina prava ni, kjer govorimo o iracionalnem vidiku. Dodaten problem pa se pojavi, ko v imenu depolitizacije uvajamo navidezno strokovnost, ki kombinira oba vidika. Posledična dvojna merila pa ogrožajo celo države, kjer je sistem zavor in ravnovesij dobro vzpostavljen.
Primer kombinacije racionalnega in iracionalnega vidika je evropska uredba o pogojevanju dodeljevanja finančnih sredstev z izpolnjevanjem vladavine prava. Ta denimo ne predvideva vključevanja sodišča v presojo o kršitvah vladavine prava, ampak zgolj odpira vprašanje, koliko sredstev državi odrežemo, glede na sklep Evropske komisije, ki lahko temelji zgolj na podlagi podatkov nekaterih mednarodnih organizacij, brez eksaktne analize stanja na terenu. Uredba se zato trenutno izpodbija na Sodišču Evropske unije in zanimivo bo videti, v katero smer se bo nagnilo sodišče.
Politizacija pa prihaja na trenje, ki je v Evropi nastalo že zaradi dveh različnih zgodovinskih izkušenj in dveh različnih pravnih tradicij. Države na vzhodni strani železne zavese so namreč prestale petdeset let totalitarizma, večino tega časa pod komunizmom. Države na zahodni strani kažejo šibko senzibilnost za dojemanje podaljšane izkušnje totalitarizma ter tudi lustracije, ki je bila delno tako ali drugače izvedena po padcu komunizma. Še več, evropska levica je preoblikovala nekdanje komunistične stranke in oprala njihovo komunistično preteklost, da tako zdaj krepijo blok social-demokratov v Evropi.
Vladavina prava ni enaka pravni državi
Že prej pa sta v Evropskem pravu tekmovali dve pravni načeli, ki ju pogosto zamenjujemo kot sopomenki. In sicer vladavina prava in pravna država. Razlike med njima je opredelil dr. Jan Zobec. Vladavina prava temelji na britanskem običajnem pravu, ki se je razvijalo počasi skozi zgodovino. Nastalo je evolucijsko, organsko. Moderno pravo, ki je temelj pravne države, pa je nastalo sekularno, racionalno in premišljeno. Gre za politiko prava, kjer so temelj zakoni.
Vladavina prava predvideva, da je ustava nad zakonodajalcem, nihče pa ni nad ustavo. V pravni državi je pravo plod državne volje, in ne zunanji omejevalec le te. Zakoni se uporabljajo črkobralsko, v veljavi je upravno tehničen perfekcionizem. Okvir predpisov je samoreferenčen in ne omejuje zakonodajalca. Vladavina prava na drugi strani temelji pretežno na precedensih in nakopičenem znanju sodnikov. Poudarek je na sodniku in na neodvisnem sodstvu, ne na hierarhičnem birokratskem sistemu sodstva, ki bolj spominja na javno uslužbenstvo.
Zobec tudi opozarja, da vedno prihaja do trenja med pravom in izvršno oblastjo, pri čemer izvršna oblast vedno išče kreativne načine, kako uveljaviti svoje ideje, pravo pa ji natika uzde, da ne pobegne iz ustavnih okvirov. Uravnotežen odnos med enim in drugim pomeni optimalen razvoj za družbo. Hkrati pa je jurisdikcija enega in drugega jasno razmejena in niti pravo ne sme posegati na polje vlade, niti obratno.
Pravo potrebujemo, ker nismo popolni
Iztočnica za pogovor je bila napoved poljskega ustavnega sodišča, da ne bo spoštovalo odločbe Sodišča EU. A poljski primer ni precedenčen. Že pred leti je Nemčija sprejela sklep, da dokler ne bo Evropa enako varovala človekovih pravic kot Nemčija, si bo Nemčija pridržala pravico odločanja o transferju svojih pravic na EU. Kasneje pa so si pridržali pristojnost, da lahko nastopi proti predaji pravice razsojanja na Evropsko sodišče, kadar gre za občutljiva politična področja, kot so denimo migracije, spolne identitete in podobno. Na podobne razloge se zdaj opira tudi Poljska.
In kot ugotavlja dr. Jambrek, če nekaj velja za Nemčijo, velja tudi za druge, vključno s Slovenijo. Ustavna identiteta bi tako morala biti neodtujljiva pravica vsake članice. V ta namen so v času prejšnjega predsedovanja Svetu EU pripravili ljubljansko pobudo, s katero bi v tem duhu prenovili evropske pogodbe.
Dr. Matej Avbelj je v zaključku ocenil, da smo se znašli na začetku velike študije primera. Čeprav opaža, da se pod vprašaj postavlja celo pravni fundament EU, upa, da temeljev vendarle ne bomo zamajali. Pravo namreč obstaja, ker smo ljudje nepopolni, zato je pomembno, da vladavine prava nobena skupina ne zlorabi za svoj boj na oblast. Čeprav nekatere danes kažejo jasno tendenco v to smer.
Vladavina prava oz. vladavina izbranih pravnikov. Če se ne motim, zakone pišejo izbrani pravniki, torej je formulacija odvisna od njihove strokovnosti, politične opredeljenosti ter od dolga interesnim skupinam, ki so jim dale možnost pisanja teh zakonov. Da imajo naši zakoni tako imenovane luknje, je lahko posledica, da so interesne skupine namenoma izbrale neznalce področja, ali pa so bili izbrani taki, ki so znali umestiti luknje v zakone skladno z interesi. Je pa “vladavina prava” eno od PR parol lutkarjev ozadju, tako kot “človekove pravice”, “evropske vrednote” itd. , ki jih uporabijo za spuščanje megle, da lahko še naprej udejanjajo svoje interese.
miro
Odlično ste razložili “vkladavino prava” in tako imenovane “človekove pravice”.
Vse je tako “porihtano”, da omogoča uporabljati DVOJNA MERILA.
Dvojna merila, pa nikakor niso vrednota, niti pravica……!
Tako je Kraševka, oni se gredo neofevdalce za nas pa imajo demokracijo po njihovo, demokraturo!
Miro rispekt, Bravo! Kulturni marksizem nastavlja na odločevalska mesta svoje vojake, ki resnico prodajajo za 30 srebrnikov!
Vladavino prava ali in pravno državo v končni posledici izvajajo nepopolni ljudje. In tu nastane problem. Nič ne pomaga niti dobra zakonodaja, če jo izvajajo moralno in ali materialno korumpirani tožilci in sodniki in ostali akterji pravne države.
Evropska birokracija se spreneveda, da se bori za vladavino prava. V resnici se bori za svojo globalistično agendo. Pravo je zlorabljeno za ta cilj. Bruseljskim birokratom gre za pokoritev neposlušnih članic, ki nočejo sprejemati migrantov, ki nasprotujejo politiki nižanja rodnosti avtohtonega prebivalstva EU, ki želijo ohraniti svoje narode.
Počasi bo treba spoznati in priznati, da vodi Bruselj od nikogar vereficirano, nedemokratično, zlonamerno politiko, katere cilj je odprava evropskih narodov in oblikovanje anacionalne, unitaristične in centralistične superdržave, v kateri bodo sedanje nacionalne države le še lokalne administrativne enote brez suverenosti.
Leyenova je globalistična lutka, ki jo iz ozadja vodijo puppet mastri tipa Soros. S tem Bruselj izgublja legitimnost. Če evrobirokrati že toliko razpravljajo o vladavini prava, naj se enkrat vprašajo o legitimnosti svojega početja. Tudi nacistična Nemčija je imela zakone, a ni bila pravna država. Problem je bil, da njeno pravo ni bilo legitimno, še manj njeno početje.
EU se sklicuje na človekove pravice, ko je na široko odprla vrata za ilegalne migrante, pri čemer ilegalne migracije niso človekova pravica, povsem pa evrobirokracija zanemarja pravice avtohtonega evropskega prebivalstva. Če je bil kolonializem belcev spoznan za zločinsko politiko in se zdaj priznava neodtujljive pravice avtohtonega prebivalstva do njihovega ozemlja in kulture, potem je treba uporabljati enake vatle tudi pri kolonizaciji Evrope, ki pospešeno teče. Kolonizacija Evrope ni solidarnost in ne gre za človekove pravice, gre za zločin nad avtohtonim evropskim prebivalstvom z namenom odprave le-tega, za katerega ni opravičila.
Pa še to: Ko smo vstopali v EU, smo bili v dobri veri, da je EU zveza suverenih narodov, bruseljska birokracija pa da deluje v funkciji interesov evropskih narodov. Zdaj se vedno bolj kaže, da smo bili načrtno izigrani – prevarani. Tisto, kar se je zdelo civilizacijska pridobitev, recimo človekove pravice in vladavina prava, se zdaj sprevrženo uporablja za kratenje elementarnih pravic evropskih narodov, celo pravice do preživetja. Množične migracije, ki ogrožajo sam obstoj evropskih narodov, se namreč upravičujejo s človekovimi pravicami migrantov in z vladavino prava.
Pogodba, ki vsebuje prevarantske klavzule, je nična. Sklicevanje na evropsko pravo v odnosu do elementarnih pravic evropskih narodov je tako nično.
Navigator
Res je tako, da če “MODERNISTI” kritizirajo – kolonizacijo Amerike, istočasno pa pospešujejo migracije (z lažno “človekovo pravico”) s tem le izvajajo –
KOLONIZACIJO Evrope.
To je nepošteno že meji na absurd.
Nerazumljivo je, da delajo v Bruslju dejansko PROTI EVROPSKIM državam in njihovim državljanom.
Imate prav, POGODBA s prevarantsko klavzulo, se mora šteti, kot NIČNA.
“Vladavina prava …, saj jo nekateri izrabljajo za boj za oblast”
Če govorimo o vladavini, govorimo o oblasti, kajti ni vladavine brez oblasti.
Ko je cilj vladavina (prava) si vsi zainteresirani, kot so politika, ideologije, pravniki,…delajo na podrediti prava.
V sekularni družbi, kjer ni teokracije, je avtomatično največja skušnjava, da pravni dobi vse atribute religije, kjer pravo postanejo dogme, pravniki pa nov kler.
Skratka “vladavina prava” je mit in hkrati palica s katerim dejanskim utelešenjem žugajo ljudstvu.
Odlično ste povedali kar je res, Navigator! Smo pred usodnim razpotjem. Potrebna bo temeljita preobrazba EU in nova pogodba, brez fige v žepu! Posamezne članice morajo utrditi svojo suverenost in ne podlegati diktatu Bruslja! Zahodna Evropa ni več to kar je bila! Levica je prodana, skorumpirana in ne opravlja več svojega poslanstva!
Levica je tradicionalna anacionalna, že Marx je postavil tezo, da proletarci nimajo domovine niti narodnosti, pripadajo le globalnemu proletariatu. Današnjemu slovenskemu levičarju je bliže nezakoniti migrant od koderkoli, kot pa njegov nelevičarski slovenski rojak. Levičarjev ne zanimajo več delavci temveč predvsem manjšine, pa naj bodo narodnostne, verske, spolne, ali druge poljubne, diskriminirajo samo zavedne Slovence.
Težko je razumljiv zasuk politično močnih, marsikje vodilnih krščansko -ljudskih strank v EU. Te sprejemajo čedalje več levičarskih stališč, npr o dopuščanju migrantske invazije (Merklova l 2015). Tudi ko gre za trenutno slovensko vlado so te stranke povsem pasivne ob združenih napadih slovenskih in EU levičarjev. Še huje, Novakova iz NSi že dalj časa ob vseh razpravah v EU aktivno glasuje skupaj z levičarji. Ljudi, ki ohranjajo zdravo pamet tako ravnanje krščansko-ljudskih strank potiska k pravim desnim strankam, čeprav nimajo simpatij do neofašizma. Toda edine stranke, ki si upajo odločno braniti evropske identiteto so trenutno samo prave desne stranke. V Sloveniji (še) ni nobene resnično desne stranke, tarča besnih medijskih napadov SDS je po svojem praktičnem delovanju klasična socialdemokratska stranka.
..”saj jo nekateri izrabljajo za boj za oblast”…
Bodimo iskreni. To počenjajo levičarji.
EU aparat so ugrabili levi masoni.
Še drugi pogled:
Problem je izgon Boga iz EU. Če bi bila vladavina prava definirana kot pravo temelječe na nespremenljivih človekovih pravicah in svoboščin zapisanih v listini OZN po koncu 2. svetovne vojne, bi še šlo. Ker te pravice in svoboščine, ki jih ima vsak človek že zato, ker je človek, niso v nasprotju z Božjo voljo.
Tako pa je, kot pač je. Svetu vladajo ljudje, ki so se zaobljubili satanu in zato so solze, bolečine in smrt.
Menim, da bo škoda, ki jo Sloveniji povzroča birokracija EU, ko odkrito podpira tukajšnji rdeči režim, kmalu presegla koristi, ki jih prinaša članstvo v uniji.