Vladavina prava v EU potrebuje depolitizacijo, saj jo nekateri izrabljajo za boj za oblast

Ob vse večji politizaciji vladavine prava v Evropski uniji so na Novi univerzi pripravili akademski forum, na katerem je bilo ključno vprašanje, kako depolitizirati vladavino prava. Sama vladavina prava bi namreč morala biti pravno in ne politično vprašanje, postaja pa vse pogosteje uporabljen instrument v političnih debatah.

Evropska unija se je po seriji kriz znašla še pred razliko v ponotranjanju ustavne demokracije, razlike se kažejo tudi v različni izkušnji totalitarnih režimov v Zahodni in Vzhodni Evropi. Čeprav sogovorniki upajo, da temelji Evropske unije vendarle niso ogroženi, ugotavljajo, da smo na začetku velike študije primera, ki postavlja pod vprašaj pravni fundament EU.

Forum je vodil dr. Matej Avbelj, razpravljali pa so dr. Peter Jambrek, dr. Jan Zobec, dr. Maja Cigoj in dr. Katja Triller Vrtovec.

Če se pogovarjamo o depolitizaciji vladavine prava, je moralo najprej priti do politizacije, ugotavlja dr. Katja Triller Vrtovec, ki tako kot nekateri drugi sogovorniki meni, da vladavina prava nima enoznačnega odgovora niti na vprašanje, kaj to je. Vendarle pa je splošno uveljavljeno, da sem spadajo prepoved diskriminacije in arbitrarnosti, enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, zakoniti sodniki, učinkovita pravna sredstva, načelo legalitete in prepoved retroaktivnosti.

A danes se pod to krilatico pogovarjamo tudi o zakonitosti ukrepov, programskih elementih in celo funkciji predsedovanja Svetu EU, ugotavlja dr. Peter Jambrek, diskurz o tem pa vodijo politiki, ki pogosto niso pripravljeni na pravno logiko.

Ker je za kakovosten pogovor o tem, kaj je vladavina prava, potrebno pravno znanje, so se zato politiki obrnili v smer, kaj vladavina prava ni, kjer govorimo o iracionalnem vidiku. Dodaten problem pa se pojavi, ko v imenu depolitizacije uvajamo navidezno strokovnost, ki kombinira oba vidika. Posledična dvojna merila pa ogrožajo celo države, kjer je sistem zavor in ravnovesij dobro vzpostavljen.

Primer kombinacije racionalnega in iracionalnega vidika je evropska uredba o pogojevanju dodeljevanja finančnih sredstev z izpolnjevanjem vladavine prava. Ta denimo ne predvideva vključevanja sodišča v presojo o kršitvah vladavine prava, ampak zgolj odpira vprašanje, koliko sredstev državi odrežemo, glede na sklep Evropske komisije, ki lahko temelji zgolj na podlagi podatkov nekaterih mednarodnih organizacij, brez eksaktne analize stanja na terenu. Uredba se zato trenutno izpodbija na Sodišču Evropske unije in zanimivo bo videti, v katero smer se bo nagnilo sodišče.

Politizacija pa prihaja na trenje, ki je v Evropi nastalo že zaradi dveh različnih zgodovinskih izkušenj in dveh različnih pravnih tradicij. Države na vzhodni strani železne zavese so namreč prestale petdeset let totalitarizma, večino tega časa pod komunizmom. Države na zahodni strani kažejo šibko senzibilnost za dojemanje podaljšane izkušnje totalitarizma ter tudi lustracije, ki je bila delno tako ali drugače izvedena po padcu komunizma. Še več, evropska levica je preoblikovala nekdanje komunistične stranke in oprala njihovo komunistično preteklost, da tako zdaj krepijo blok social-demokratov v Evropi.

Vladavina prava ni enaka pravni državi

Že prej pa sta v Evropskem pravu tekmovali dve pravni načeli, ki ju pogosto zamenjujemo kot sopomenki. In sicer vladavina prava in pravna država. Razlike med njima je opredelil dr. Jan Zobec. Vladavina prava temelji na britanskem običajnem pravu, ki se je razvijalo počasi skozi zgodovino. Nastalo je evolucijsko, organsko. Moderno pravo, ki je temelj pravne države, pa je nastalo sekularno, racionalno in premišljeno. Gre za politiko prava, kjer so temelj zakoni.

Vladavina prava predvideva, da je ustava nad zakonodajalcem, nihče pa ni nad ustavo. V pravni državi je pravo plod državne volje, in ne zunanji omejevalec le te. Zakoni se uporabljajo črkobralsko, v veljavi je upravno tehničen perfekcionizem. Okvir predpisov je samoreferenčen in ne omejuje zakonodajalca. Vladavina prava na drugi strani temelji pretežno na precedensih in nakopičenem znanju sodnikov. Poudarek je na sodniku in na neodvisnem sodstvu, ne na hierarhičnem birokratskem sistemu sodstva, ki bolj spominja na javno uslužbenstvo.

Zobec tudi opozarja, da vedno prihaja do trenja med pravom in izvršno oblastjo, pri čemer izvršna oblast vedno išče kreativne načine, kako uveljaviti svoje ideje, pravo pa ji natika uzde, da ne pobegne iz ustavnih okvirov. Uravnotežen odnos med enim in drugim pomeni optimalen razvoj za družbo. Hkrati pa je jurisdikcija enega in drugega jasno razmejena in niti pravo ne sme posegati na polje vlade, niti obratno.

Pravo potrebujemo, ker nismo popolni

Iztočnica za pogovor je bila napoved poljskega ustavnega sodišča, da ne bo spoštovalo odločbe Sodišča EU. A poljski primer ni precedenčen. Že pred leti je Nemčija sprejela sklep, da dokler ne bo Evropa enako varovala človekovih pravic kot Nemčija, si bo Nemčija pridržala pravico odločanja o transferju svojih pravic na EU. Kasneje pa so si pridržali pristojnost, da lahko nastopi proti predaji pravice razsojanja na Evropsko sodišče, kadar gre za občutljiva politična področja, kot so denimo migracije, spolne identitete in podobno. Na podobne razloge se zdaj opira tudi Poljska.

In kot ugotavlja dr. Jambrek, če nekaj velja za Nemčijo, velja tudi za druge, vključno s Slovenijo. Ustavna identiteta bi tako morala biti neodtujljiva pravica vsake članice. V ta namen so v času prejšnjega predsedovanja Svetu EU pripravili ljubljansko pobudo, s katero bi v tem duhu prenovili evropske pogodbe.

Dr. Matej Avbelj je v zaključku ocenil, da smo se znašli na začetku velike študije primera. Čeprav opaža, da se pod vprašaj postavlja celo pravni fundament EU, upa, da temeljev vendarle ne bomo zamajali. Pravo namreč obstaja, ker smo ljudje nepopolni, zato je pomembno, da vladavine prava nobena skupina ne zlorabi za svoj boj na oblast. Čeprav nekatere danes kažejo jasno tendenco v to smer.