Vlada majhnih ljudi
POSLUŠAJ ČLANEK
Manjšinska vlada je očitno želja Marjana Šarca. Njegove ambicije nikakor ne uspejo ujeti njegovih rezultatov. Enako se mu je zgodilo, ko je kandidiral za predsednika države. Ne volilni rezultat, ne koalicijska usklajevanja ne dajo rezultata polno delujoče vlade pod njegovo taktirko, vendar še vedno si tega želi. Za vsako ceno, v boju za vsako službo. V nekem trenutno popularnem intervjuju je bil uporabljen termin »kruhoborci«. Primerno tudi za to situacijo.
In če je kdaj očitno, da gre za sodelovanje v strahu pred predčasnimi volitvami, je to tokrat. V strahu, da so volivci morda po štirih ponovitvah tragedije po imenu »nov obraz« dojeli, da je z vsako ponovitvijo kvaliteta zasedbe padla. Vse od ravni politikov preko uradnikov in profesorjev do ravni imitatorjev politikov. Z vsako ponovitvijo pa je bolj očitno tudi pomanjkanje vizije, kaj potem, ko se zmaga. Da bo treba za pojeden kruh plačati račun.
Vsebinski opciji pri tvorjenju vseh možnih koalicij sta bili le dve – krščanski demokrati in Levica. In Levici je potrebno priznati, da imajo vizijo za Slovenijo. Sicer je ta vizija, da se bomo vozili s kolesi v službo na nekaj deset kilometrov oddaljen kombinat, kjer bomo vsako jutro najprej glasovali o tem, če je pšenica že za požeti. Čeprav bomo vedeli, da tega ne moremo opraviti, ker domača tovarna še ni začela s proizvodnjo potrebnih traktorjev.
So zgolj teoretiki. Najhujša vrsta politikov in voditeljev naroda. Teoretiki, ki rešujejo vse težave le z absolutom in enosmernimi rešitvami. Kaviar komunisti, ki se dobro znajdejo kot kritiki. Politika je umetnost možnega, ne diktat absolutnega. Diktat smo že večkrat stestirali in vemo kako se je končalo. Čeprav se zadnje čase očitno (spet) tudi o tem še vedno ne moremo strinjati.
Verjetno pa se lahko strinjamo, da je ponudba sodelovanja preko trimesečnic neverjetno poniglav predlog. Ne prevzeti odgovornosti, ne uskladiti dolgoročnega sodelovanja, ne delati na vsakodnevni ravni. Delovati v nekaj mesečnih obrokih, delati le na projektih. Tako izgleda, kot da bi večni borci proti prekarizaciji radi bili ravno to - prekarci za Šarčevo vlado.
Umetnikove ambicije so očitno res lahko neskončne. Dalí je menda nekoč dejal, da je pri šestih letih želel biti kuhar. Pri sedmih pa že Napoleon. In da so njegove ambicije rasle vse od takrat. Vendar je bil tako pameten, da ni poskusil osvojiti sveta. Vsaj ne drugače kot skozi svojo umetnost. In to mu je uspelo.
Enako kot bo morda Šarcu uspelo sestaviti vlado. Vendar ta umetniški podvig ne bo nekaj, kar bo pustilo za seboj trajne posledice. Ne bo nič več kot le opomba v večstoletni zgodovini našega naroda. In enako bo z vsemi politiki, ne glede na barvo, ki bodo svoje osebne ambicije postavljali pred narodovo dobrobit. Pa če to pomeni dati prednost komu drugemu kot samemu sebi, sprejeti kompromis, se pogovarjati in dogovoriti.
Pri osebnih ambicijah smo individualisti. Pri iskanju našega ekonomskega in političnega napredka kot narod pa gremo vsi dol ali gor kot eno.[1] Tega napredka nam ta vlada ne bo dala. Na koncu narod v demokraciji dobi to, kar si je v večini zaželel. Očitno si je narod želel (še en) labodji spev starih omrežij in zgodovinsko preizkušeno nedelujočih rešitev.
Upam, da se bo tega spomnil, ko bo stal v vrsti za pregled pri specialistu, uveljavitev socialnih pravic na CSD-ju in še kje drugje. Predvsem pa nekje vmes med podpisom pri volilni komisiji in škatlo z glasovnicami. Na predčasnih parlamentarnih volitvah.
Vizija
In če je kdaj očitno, da gre za sodelovanje v strahu pred predčasnimi volitvami, je to tokrat. V strahu, da so volivci morda po štirih ponovitvah tragedije po imenu »nov obraz« dojeli, da je z vsako ponovitvijo kvaliteta zasedbe padla. Vse od ravni politikov preko uradnikov in profesorjev do ravni imitatorjev politikov. Z vsako ponovitvijo pa je bolj očitno tudi pomanjkanje vizije, kaj potem, ko se zmaga. Da bo treba za pojeden kruh plačati račun.
Vsebinski opciji pri tvorjenju vseh možnih koalicij sta bili le dve – krščanski demokrati in Levica. In Levici je potrebno priznati, da imajo vizijo za Slovenijo. Sicer je ta vizija, da se bomo vozili s kolesi v službo na nekaj deset kilometrov oddaljen kombinat, kjer bomo vsako jutro najprej glasovali o tem, če je pšenica že za požeti. Čeprav bomo vedeli, da tega ne moremo opraviti, ker domača tovarna še ni začela s proizvodnjo potrebnih traktorjev.
Izgleda, kot da bi večni borci proti prekarizaciji radi bili ravno to - prekarci za Šarčevo vlado.
Trimesečni cikli
So zgolj teoretiki. Najhujša vrsta politikov in voditeljev naroda. Teoretiki, ki rešujejo vse težave le z absolutom in enosmernimi rešitvami. Kaviar komunisti, ki se dobro znajdejo kot kritiki. Politika je umetnost možnega, ne diktat absolutnega. Diktat smo že večkrat stestirali in vemo kako se je končalo. Čeprav se zadnje čase očitno (spet) tudi o tem še vedno ne moremo strinjati.
Verjetno pa se lahko strinjamo, da je ponudba sodelovanja preko trimesečnic neverjetno poniglav predlog. Ne prevzeti odgovornosti, ne uskladiti dolgoročnega sodelovanja, ne delati na vsakodnevni ravni. Delovati v nekaj mesečnih obrokih, delati le na projektih. Tako izgleda, kot da bi večni borci proti prekarizaciji radi bili ravno to - prekarci za Šarčevo vlado.
Predčasne volitve
Umetnikove ambicije so očitno res lahko neskončne. Dalí je menda nekoč dejal, da je pri šestih letih želel biti kuhar. Pri sedmih pa že Napoleon. In da so njegove ambicije rasle vse od takrat. Vendar je bil tako pameten, da ni poskusil osvojiti sveta. Vsaj ne drugače kot skozi svojo umetnost. In to mu je uspelo.
Enako kot bo morda Šarcu uspelo sestaviti vlado. Vendar ta umetniški podvig ne bo nekaj, kar bo pustilo za seboj trajne posledice. Ne bo nič več kot le opomba v večstoletni zgodovini našega naroda. In enako bo z vsemi politiki, ne glede na barvo, ki bodo svoje osebne ambicije postavljali pred narodovo dobrobit. Pa če to pomeni dati prednost komu drugemu kot samemu sebi, sprejeti kompromis, se pogovarjati in dogovoriti.
Pri osebnih ambicijah smo individualisti. Pri iskanju našega ekonomskega in političnega napredka kot narod pa gremo vsi dol ali gor kot eno.[1] Tega napredka nam ta vlada ne bo dala. Na koncu narod v demokraciji dobi to, kar si je v večini zaželel. Očitno si je narod želel (še en) labodji spev starih omrežij in zgodovinsko preizkušeno nedelujočih rešitev.
Upam, da se bo tega spomnil, ko bo stal v vrsti za pregled pri specialistu, uveljavitev socialnih pravic na CSD-ju in še kje drugje. Predvsem pa nekje vmes med podpisom pri volilni komisiji in škatlo z glasovnicami. Na predčasnih parlamentarnih volitvah.
[1] Franklin D. Roosevelt
Povezani članki
Zadnje objave
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: "Lopovi! Lopovi!"
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
6 komentarjev
Jernej
Dovolite samo eno besedo: KATASTROFA.
Alojzij Pezdir
V majhni državici majhnih ljudi se lahko zgodi, da o delitvi izvršne oblasti manjšinsko odločajo relativni poraženci volitev in da jim vrata do oblasti na videz širokosrčno odpira stranka, ki na interni referendum ne zmore niti po tednu dni zbrati več kot dve petini glasov svojih članov.
Skratka: v majhni državici, majhnih, malenkostnih, neambicioznih ter nesvobodnih egocentrikov, ki se požvižgajo na družbeno okolje, skupnost sodržavljanov, veljavno ustavo ter preverjene demokratične standarde, kakršni veljajo v razvitem svetu, je mogoče izvršno oblast "speljati"komur koli, ki je dovolj drzen, ambiciozen, brezobziren in pokvarjen.
MEFISTO
Vlada majhnih ljudi v odhodu dela na polno.
Počitniški dom MNZ na Debelem rtiču za Slovence zaprt, v kratkem bodo tja naselili 320 migrantov.
Aalah je velik!
MEFISTO
Slovensko vlado majhnih ljudi v prepočasnem odhajanju
obtožujem
veleizdaje države in naroda, ker preko nezavarovane meje migranti prosto vdirajo na sveto slovensko zemljo in dobesedno izvajajo okupacijo države.
Vojska se pa senči po vojašnicah in se je ne uporabi za obrambo domovine.
Zaman pričakujejo upokojenci višje pokojnine, ki jih po novem namesto Karla Krjavlja obljublja Alenka Bratušek, ki ji volivci niti toliko ne zaupajo, da bi jo spustili v parlament.
Denar za pokojnine in še za marsikaj bo šel za udobmo življenje migrantov, ki jih bodo že od vsega začetka pripravljali za gospodarje Slovenije, Slovence pa za delovno živino, ki bo delala za njih.
Celo nekdanja otroške počitniške domove ob morju spreminjajo v migrantske centre z višjim standrdom bivanja.
Pa bodite veseli,če morete!
MEFISTO
Zanimivo bi se bilo seznaniti s psihološkim profilom Serpentinškovega Šarca.
Kaj je v človeku, ki se ob bednem volilnem rezultatu, ob nikakršniš strokovnih in izkustvenih referencah in težki osebnosti tako krčevito do zadnje kaplje naše krvi in do našega zadnjega centa bori za mandatarstvo.
Niti to, ga ne moti, da mu celo sestrske stranke ne zaupajo in da ga jemljejo le kot izhod v sili, da Slovenija ne bi šla po poti napredka.
Mu je treba, da se bo proslavil kot doslej najslabši in najbolj nesposoben premier, slabši od Bratuškove in Cerarja, za katera smo bridko ugotavljali, da sta bila čisti premierski podn.
Žal se levičarji ne znajo hecati na svoj račun, temveč le na račun davkoplačevalcev, države in naroda.
AlojzZ
"Vlada majhnih ljudi"
Ne bi rekel. Ozrimo se na začetke demokracije in preberimo, kaj Sokrat iz petega stoletja pred Kristusovim rojstvom pravi o demokraciji:
»Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«
Torej? Kdo vlada? Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci ... iz sence!?
Da pa ne bo informacija popolna, bom dodal, da demokracija lepo deluje v družbi, ki je prepojena z Bogom, Jezusom in Svetim Duhom. AMEN!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.