Vlada majhnih ljudi

Koalicijska pogajanja peterčka in Levice vir foto: LMŠ Twitter
POSLUŠAJ ČLANEK
Manjšinska vlada je očitno želja Marjana Šarca. Njegove ambicije nikakor ne uspejo ujeti njegovih rezultatov. Enako se mu je zgodilo, ko je kandidiral za predsednika države. Ne volilni rezultat, ne koalicijska usklajevanja ne dajo rezultata polno delujoče vlade pod njegovo taktirko, vendar še vedno si tega želi. Za vsako ceno, v boju za vsako službo. V nekem trenutno popularnem intervjuju je bil uporabljen termin »kruhoborci«. Primerno tudi za to situacijo.

Vizija


In če je kdaj očitno, da gre za sodelovanje v strahu pred predčasnimi volitvami, je to tokrat. V strahu, da so volivci morda po štirih ponovitvah tragedije po imenu »nov obraz« dojeli, da je z vsako ponovitvijo kvaliteta zasedbe padla. Vse od ravni politikov preko uradnikov in profesorjev do ravni imitatorjev politikov. Z vsako ponovitvijo pa je bolj očitno tudi pomanjkanje vizije, kaj potem, ko se zmaga. Da bo treba za pojeden kruh plačati račun.

Vsebinski opciji pri tvorjenju vseh možnih koalicij sta bili le dve – krščanski demokrati in Levica. In Levici je potrebno priznati, da imajo vizijo za Slovenijo. Sicer je ta vizija, da se bomo vozili s kolesi v službo na nekaj deset kilometrov oddaljen kombinat, kjer bomo vsako jutro najprej glasovali o tem, če je pšenica že za požeti. Čeprav bomo vedeli, da tega ne moremo opraviti, ker domača tovarna še ni začela s proizvodnjo potrebnih traktorjev.
Izgleda, kot da bi večni borci proti prekarizaciji radi bili ravno to - prekarci za Šarčevo vlado.

Trimesečni cikli


So zgolj teoretiki. Najhujša vrsta politikov in voditeljev naroda. Teoretiki, ki rešujejo vse težave le z absolutom in enosmernimi rešitvami. Kaviar komunisti, ki se dobro znajdejo kot kritiki. Politika je umetnost možnega, ne diktat absolutnega. Diktat smo že večkrat stestirali in vemo kako se je končalo. Čeprav se zadnje čase očitno (spet) tudi o tem še vedno ne moremo strinjati.

Verjetno pa se lahko strinjamo, da je ponudba sodelovanja preko trimesečnic neverjetno poniglav predlog. Ne prevzeti odgovornosti, ne uskladiti dolgoročnega sodelovanja, ne delati na vsakodnevni ravni. Delovati v nekaj mesečnih obrokih, delati le na projektih. Tako izgleda, kot da bi večni borci proti prekarizaciji radi bili ravno to - prekarci za Šarčevo vlado.

Predčasne volitve


Umetnikove ambicije so očitno res lahko neskončne. Dalí je menda nekoč dejal, da je pri šestih letih želel biti kuhar. Pri sedmih pa že Napoleon. In da so njegove ambicije rasle vse od takrat. Vendar je bil tako pameten, da ni poskusil osvojiti sveta. Vsaj ne drugače kot skozi svojo umetnost. In to mu je uspelo.

Enako kot bo morda Šarcu uspelo sestaviti vlado. Vendar ta umetniški podvig ne bo nekaj, kar bo pustilo za seboj trajne posledice. Ne bo nič več kot le opomba v večstoletni zgodovini našega naroda. In enako bo z vsemi politiki, ne glede na barvo, ki bodo svoje osebne ambicije postavljali pred narodovo dobrobit. Pa če to pomeni dati prednost komu drugemu kot samemu sebi, sprejeti kompromis, se pogovarjati in dogovoriti.

Pri osebnih ambicijah smo individualisti. Pri iskanju našega ekonomskega in političnega napredka kot narod pa gremo vsi dol ali gor kot eno.[1] Tega napredka nam ta vlada ne bo dala. Na koncu narod v demokraciji dobi to, kar si je v večini zaželel. Očitno si je narod želel (še en) labodji spev starih omrežij in zgodovinsko preizkušeno nedelujočih rešitev.

Upam, da se bo tega spomnil, ko bo stal v vrsti za pregled pri specialistu, uveljavitev socialnih pravic na CSD-ju in še kje drugje. Predvsem pa nekje vmes med podpisom pri volilni komisiji in škatlo z glasovnicami. Na predčasnih parlamentarnih volitvah.

[1] Franklin D. Roosevelt
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30