Višegrad: Kako je nekdanji predmet slovenskih zunanjepolitičnih fantazij postal objekt medijske in civilnodružbene paranoje

Rajko Podgoršek
8
Vir: Flickr

9. julija 2021 so se v Sloveniji na delovnem obisku mudili voditelji Višegrajske skupine, ki jo sestavljajo madžarski, poljski, češki in slovaški premier. Višegrad ter še posebej njegova črna ovca, Orbánova Madžarska, sta že dolgo časa deležna izrazito kritične, lahko rečemo skorajda panične obravnave v slovenskih medijih ter delu civilne družbe. Ker je šlo za pomemben obisk, povezan s prevzemom uradnega predsedovanja Slovenije Evropski uniji, so naši nacionalni mediji pri poročanju vseeno presenetljivo stopili korak ali dva nazaj, saj si kakšnega mednarodnega škandala, sproženega iz Kolodvorske, niso smeli privoščiti. A obisk predstavnikov t.i. V4 še posebej ob spremljanju vzporednega dogajanja v Evropskem parlamentu, ponuja veliko »materiala« za razmislek.

Resnici na ljubo je bilo pričakovati, da se manjšemu protestu ne bo možno izogniti. S tem namenom se je RTV Slovenija v načeloma na zunaj strogo profesionalnem članku vseeno poslužila malce subliminarnih pristopov, ko je v članek seveda morala vključiti protest predstavnikov LGBTI skupnosti. In na nek način je ravno ta »čast«, da smo tudi v slovenskem nacionalnem mediju dobili razširjeno kratico LGBTI, kjer dodana črka ‘I’ pomeni ‘interspolnost’, lepo zaokrožila vpetost Slovenije v spopad, ki ga Unija trenutno bije z neposlušnim Višegradom.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

A v nasprotju z javno razširjenim mnenjem Višegrad ne pomeni le evropskih ”spolnih vojn”. V slovenski splošni javnosti premalo razširjeno, toda med slovenskimi gospodarstveniki zelo znano dejstvo je, da je Višegrajska četverica s pametno porabo evropskih sredstev ter privabljanjem tujih neposrednih investicij v zadnjih 20 letih postala vzhodni gospodarski motor Evrope.

Na to pozabljajo taisti, ki so se pred 30 leti vzvišeno norčevali iz Čehov s paštetami na Jadranu, sedaj pa obsojajo vzhodnoevropsko družbeno konservativnost. Številnim slovenskim pravičnikom je to edino, kar jim še preostane, saj ne morejo več prikriti zavisti, da nam naši vzhodni slovanski bratje z Madžari vred na dalmatinskih parkiriščih delajo družbo s svojim voznim parkom japonskih in nemških premijskih avtomobilskih znamk.

Zgodba Višegrada in Slovenije je zgodba slovenske zunanjepolitične nekonsistentnosti.

Monika Gregorčič, sedanja poslanka SMC ter nekdanja članica Državljanske liste Gregorja Viranta, je bila na Twitterju brezkompromisna in je tako zapisala: ”Če vas moti obisk predsednikov vlad V4: to so polnopravne, ne drugorazredne članice EU. Ni pa prijetno, da so nas gospodarsko dohitele oz. prehitele. Hitreje so osvojile tržne mehanizme in opravile s tranzicijo. Vemo pa, komu pri nas in zakaj je bilo v interesu 30-letno ribarjenje v kalnem.”

Te neposredne poslankine besede nedvomno gredo v nos številnim v Sloveniji, kar pa je malce nenavadno, če pozorno pogledamo pisanje teh istih slovenskih mnenjskih voditeljev pred kakšnim desetletjem.

Slovenski javnosti ni tuje, da se je Slovenija takoj po razglasitvi samostojnosti iz svojega lastnega napuha ter prepričanosti, da naj bi bil njen socialistični model poseben ter manj škodljiv kot sovjetski, odpovedala zelo prijaznemu vabilu za priključitev k Višegrajcem. Dolgoletni diplomat Zvone Dragan je v lastnih spominih razkril, da smo ”zakockali sijajno priložnost” in to baje iz same osebne užaljenosti sicer umirjenega zunanjepolitičnega stratega dr. Janeza Drnovška.

Leta 2013, ko se je Slovenija še opotekala pod bremenom hudih udarcev globalne finančne krize, je nasprotno Slovaška na temelju avtomobilske industrije rasla, prav tako so češka podjetja in finančni skladi že počasi začeli z ogledovanjem prvih prevzemnih tarč na slovenskem, Madžarska je začela z gradnjo velikih modernih tovarn nemških koncernov, Poljska pa ni zabeležila niti enega leta padca BDP-ja, so nekateri slovenski mediji z zanimivostjo spremljali ideje o razširitvi četverice V4 s Slovenijo.

Slovenska levica je politiko obrnila v smer Rusije. A to, da je Rusija država, ki je izrazito sovražna istospolno usmerjenim, takrat pač ni imelo kakšne posebne teže.

Komentatorji so pisali, da je bila ”slovenska zunanje-politična ocena izpred dveh desetletij kratkovidna”. Navajali so prisotnost nemške kanclerke in francoskega predsednika na srečanjih skupine in komentirali ”politično težo srednjeevropske četverice”.

A pod vtisom dnevnopolitičnega in notranjepolitičnega dogajanja so se stališča velikega dela slovenskega levega mainstreama do danes spremenila. Danes je zopet čas za t.i. evropsko ”jedrnost” ter ”francosko-nemški vlak”, pa čeprav le v besedah. Slovenska levica je v času vlad trojčka Bratušek-Cerar-Šarec, slovensko politiko obrnila v smer Rusije. A to, da je Rusija država, ki je izrazito sovražna istospolno usmerjenim, takrat pač ni imelo kakšne posebne teže.

Na koncu je zgodba Višegrada in Slovenije zgodba slovenske zunanjepolitične nekonsistentnosti. Višegrad je skupnost, ki je starejša od trenutne sestave konservativnih vlad njenih članic. Tam politična usmerjenost določene vlade ni težava za iskanje skupnih interesov in njihovo zagovarjanje na evropskem nivoju.

Nasprotno se zdi, da sploh v zadnjem času za Slovenijo velja, da se državna zunanja politika gradi na glasovanjih Evropskega parlamenta o Madžarski, ali pa kot je to povsem neprimerno pokazala Tanja Fajon za govorniškim pultom v Bruslju, kjer se vsem na očeh načenja kočljive ”zunanje” politične teme, ki so pravzaprav dnevna notranja politika.

Zahtevati moramo, da slovenska zunanja politika v prihodnosti nikoli več ne bo predmet notranjepolitičnega obračunavanja.

Ob zadnjih velikih preoblikovanjih na evropski konservativni desnici se bo na koncu morda tudi Janševo kolebanje bodisi med prestopom h konservativcem bodisi s pozicioniranjem na desno krilo evropske ljudske stranke, pokazalo za presenetljivo konsistentno. Slovensko cagavost glede Višegrada, ki je nihala od vzvišenosti do občudovanja, in spet do paranoje, pa bi marsikateri tuj partner označil kot neodločenost in neresnost.

Obisk srednjeevropske četverice V4 ni noben poraz slovenske zunanje politike. In če citiramo nekdanjega novinarja Siola Primoža Cirmana, smo dno pravzaprav dosegli s Šarčevim klečeplazenjem v Moskvi, ko je bivši premier ”lobiral” za reševanje državnega mastodonta Mercator.

Višegrajska četverica je torej skupina držav z resnimi zunanjepolitičnimi cilji. A čeprav jim pod trenutno vlado v tem lahko zelo suvereno pariramo, moramo vendarle zahtevati, da slovenska zunanja politika v prihodnosti nikoli več ne bo predmet notranjepolitičnega obračunavanja. V nasprotnem primeru bomo v prihodnosti ”paštetarji” na Jadranu postali Slovenci.

8 KOMENTARJI

  1. Ne bom se čudil če bomo imeli kdaj v prihodnosti komunizem. Marksisti so postali izredno močni, infiltrirali so se praktično na vse pomembne odločevalske funkcije. Koliko časa še? Bo naslednji dogodek Drugi Jezusov Prihod?

  2. Odlično razmišlanje v zvezi z VIŠEGRADOM, podpiram aktualno vlado v prizadevanjih za čimvečjo sodelovanje z državami srednje vzhodne Evrope, ki so v pospešenem razvoju, levičarji pa naj ostanejo v opoziciji še vsaj 20 let in se družijo z tistimi, ki jim je na prvem mestu oblast, škodljiva ideologija, razkroj tradicionalnih vrednot in mencanja na mestu. Definitivno bomo le tako lahko dohiteli omenjene države v smislu gospodarskega napredka in razvoja na vseh področij življenja in dela.

  3. JJ nemore in noče iz svoje mladinske komunistične kože. V podzavesti je še vedno levak. To se vidi iz satelita. Cinca tam kjer bi moral odločno kreniti v konzervativno smer. Lobijev se boji. Nove porazdelitve zavarovalniškega denarja nima v načrtu. Brez konkurence na tem področju se nebo spremenilo nič v zdravstvu. Demografski sklad bi moral že delovati pa zakon še v proceduri ni. Čiščenje avgijevega hleva v policiji se tudi ne dotakne. Za ministra je nastavil gobezdavega Hojsa, ki je dežurni kljukec za msm. Počivalška tudi ni nagnal nazaj v klop, da bi se vendar znebil hinavsko zahrbtnega in ciničnega Zorčiča.

  4. V redu, kršcanska demokracija je bila v Sloveniji največja in po številu poslancev ob prvih (kakor da) demokratičnih volitvah v takrat še “ljudsko” skupšcino daleč največja in najmočnejša stranka, a se je vse zvodenilo in izhlapelo očitno zaradi preštevilnih udbovskih podtaknjencev. Npr. en debeli Laščan (ne morem se spomniti kako se piše) je bil poln kršcansko demokratičnega vetra in besed ter akademskega ekonomskega znanja, nazadnje pa si je po udbovsko nagrabil goro “samoupravnega” kapitala in z njim poniknil iz javnosti. On in njemu podobni so razrušili kršcansko demokracijo, ki še sedaj ni prišla k sebi in je kljub pomembnemu deležu kršcanskega prebivalstva v Sloveniji še vedno skorajda minorna stranka. Tako je pogumnemu in neuklonjivemu večkrat od KOSA in UDBE zaprtemu nekdanjemu komunistu ostala široka zagozda iz populacije slovenskih volilcev. Udbovski podtaknjenci v strankah in javnih občilih še vedno poskrbijo, da globoki državi ne padejo vajeti Slovenije iz rok.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime