Virtualni kristjani v času realnih izzivov (premisleki iz Rima)

Jan Dominik Bogataj
1
Judejska puščava

V teh zahtevnih dneh nam je – morda še bolj kot histerična pristranska poročanja (mainstream) medijev, izpadi raznih »inflenserjev«, umovanje poklicnih filozofov, ipd. – potreben miren premislek o najglobljih, duhovnih odgovorih na situacijo, s katero se v taki meri še nismo nikoli srečali. Tudi zato, ker se ob tovrstni krizi prvič tako tesno prepletata virtualni in resnični svet.

Na prvi pogled razmere zares izgledajo apokaliptično, sploh, ker jih lahko spremljam iz prve roke v osrčju Italije. Čeprav v samem Rimu (zaenkrat) ni večjih žarišč okužbe, se držimo najstrožjih navodil: izhodov iz hiše skoraj ni, zaprtih je večina cerkva, javno življenje je bolj ali manj ugasnilo, običajno nabite ulice z hitečimi domačini in zmedenimi turisti sedaj samevajo, nadzorujejo jih le potepuške mačke in policijske patrulje.

V Italiji smo priča različnim pobudam, ki želijo v ljudeh vzbuditi občutek za skupnost, za povezanost, česar je ob vsakodnevnem vrvenju pogostoma bolj malo. Veseli me, da tudi v Cerkvi, v času ko ji je vzeto tisto največ, kar ima – skupnostno obhajanje evharistije, resnične navzočnosti Kristusa med nami (sam sem zelo hvaležen, da živim v kolegiju, kjer je to še vsak dan mogoče) –, vznikajo različne nove ideje, kako ostati blizu ljudem. Papež Frančišek je nedavno pozdravil tovrstno »pastoralno ustvarjalnost«, njegov osebni tajnik Yoannis Lahzi Gaid pa je opozoril celo na to, da bodo ljudje zapustili Cerkev, če bo ona zapustila njih v tem kriznem času virusa: »Nikoli naj nihče ne reče: ‘Ne grem v cerkev, ker ni prišla do mene, ko sem bil v potrebi.’«

Poleg vseh karitativnih prizadevanj, je pri pobudah za skupno molitev, različnih novih oblikah kateheze ipd., posebno vlogo zavzel internet, ki pomaga, kot je dejal salzburški nadškof Franz Lackner, da kljub danim razmeram naše dnevne sobe postanejo cerkvene klopi (#trozdemnah). V Italiji se podobno, pod geslom #lachiesachec’è (navzoča Cerkev), združujejo različne iniciative, ki so nastale z namenom, da se preko spleta pokaže, da Cerkev živi tudi v tem času, ko so medosebni stiki zelo omenjeni. Tržaška novinarka Martina Pastorelli, ki akcijo koordinira in zbira različne izkušnje, fotografije, videoposnetke oz. misli številnih Italijanov od severa do juga, pravi, da s tem, po odzivih sodeč, razbijajo predsodke o oddaljeni duhovščini, ki bi se zapirala v svoje hiše in dvorce, ter, kar se mi zdi posebej pomembno, Cerkev kaže obraz povezanosti in tako vzbuja celo določeno zavist pri oddaljenih, da je lepo biti del krščanske skupnosti, biti povezan: »Cerkev tega trenutka se kaže v različnih oblikah«.

Pri tem imajo posebno vlogo neposredni prenosi svetih maš oz. različnih obredov, kar pa sproža tudi številne pomisleke in nerazumevanja. Celo pogosteje kot tu na Apeninskem polotoku v teh dneh slišim prav iz Slovenije to živo željo po evharistiji. Prijateljica mi je pripovedovala, da jo je do solz ganilo, ko je pretekli teden lahko šla k maši zadnji večer, zavedajoč se, da to nekaj naslednjih tednov ne bo mogoče. Gotovo je lahko tovrstna »prisilna digitalizacija« priložnost za vznik novih pobud, pri čemer prenosi bogoslužij, ki jih zasebno opravljajo duhovniki in redovne skupnosti, lahko številnim (nekateri duhovniki dosegajo neverjetno veliko število ljudi, npr. preko 30.000 ogledov) omogočijo posebno vez z domačim občestvom in mnogimi naključnim spletnimi sprehajalci.

Kljub temu pa nekateri teologi opozarjajo, da – poleg nevarnosti zapadanja v preštevanje všečkov, ogledov oz. iskanja samopotrditve – obstaja tudi nevarnost razumevanja evharistije kot t. i. virtualna navzočnost, ko ogled obhajanja sv. maše postane zgolj ena, sicer trenutno modna, izmed virtualnih vsebin, krščanska skupnost pa neko neosebno kibernetično naključje skupaj zbranih gladalcev. Evharistija je gotovo najbolj eminenten način stika z Bogom, je realna prisotnost Boga, ko zbrani verni skupaj obhajajo to zahvalno daritev, ki posvečuje našo deželo tudi, če jo obhajajo duhovniki za zaprtimi vrati, ni pa nikakor edini način krščanskega življenja.

Palestinsko meništvo zgodnjih krščanskih stoletij je poznalo tradicijo umika v judejsko puščavo za čas štiridesetdnevega posta pred veliko nočjo. Ta čas skupno niso obhajali evharistije, ampak so v postu in samoti preživljali obdobje intenzivne osebne kontemplativne molitve, kar jim je omogočilo, da so se ob veliki noči ponovno zbrali skupaj, očiščeni in prekaljeni v tej izkušnji puščave, duhovno bolj sveži, saj prav odmik rodi bolj pristno ljubezen do drugega, ko nas očiščuje egoizma.

Verjamem, da drži, kar je zapisal francoski jezuit Jean-Pierre de Caussade († 1751) glede Božje previdnosti: »Kar koli se dogaja, je na nek način Božja volja; ali Bog nekaj povzroči neposredno ali pa vsaj dopušča.« Prepričan sem, da je ravno ta zahtevni čas lahko priložnost, da pri sebi umevamo (duhovne) razloge za to preizkušnjo: morda nas Gospod kliče k zavedanju naše človeške majhnosti in iskanju opore pri njem, lahko je to priložnost, da globlje zaživimo prav to razsežnost kontemplativne molitve, da se srečamo s svojo notranjostjo. Tako bomo lahko na dan, ko se bo epidemija polegla – in ta dan bo prišel! –, prenovljeni, bolj odprti in se bomo bolj hvaležni zopet srečali, kot palestinski menihi iz zgodnjih stoletij, pa tudi če bo to kak teden po nedelji po prvi spomladanski luni.

»Pojdi, moje ljudstvo, stopi v svoje domove in zakleni vrata za seboj, skrij se za kratek čas, dokler ne mine togota.« (Iz 26,20)

Doniraj

1 komentar

  1. Res so se sedaj, v tem kriznem času, ko moramo ostajati doma, naše DNEVNE sobe, na nedeljo spremenile v CERKEV.
    Tu družina skupaj sodeluje pri maši, ki jo po TV ekranu prenašajo iz MARIBORSKE stolnice. Mi pa lahko molimo, kot bi bili tam. Tudi PRIDIGA, duhovno obhajilo in Božji blagoslov, nas duhovno okrepi.

    Ta maša, mi dejansko pričara nedeljo in imam občutek, da sem blizu Boga, v katerega zaupam, da nam bo pomagal.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime