Violeta Tomič v vlogi trojanskega konja Evropske levice

Vir foto: Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred letom in pol je kontroverzna političarka Violeta Tomič v javnem nagovoru “doživela razsvetljenje”. Za Venezuelce je v bibličnem žargonu dejala, da so “naša luč”, s čimer gre razumeti “pridobitve” komunistične revolucije v njihovi domovini.

V tem kontekstu ne bi bilo osupljivo, če bi še oznanila, da je diktator Maduro Kristusova reinkarnacija, pravzaprav njegova izpopolnjena verzija. Jezus Bond. Izjava bi se ujemala s prepričanjem revolucionarjev, da je Kristus prvi komunist. Manjkal mu je le kalašnikov.

Tovrstne parole praktične vrednosti nimajo, saj spadajo v bogati repertoar leporečja salonskega socializma, ki slovi po visoko donečih krilaticah in miniaturnih dejanjih. Imajo pa zato stranske učinke za zdravje.

O človekovih pravicah pa ne duha ne sluha


Sicer pa poslanstvo prelivanja krvi uspešno izvaja prav Maduro, ki je ob podpori vladajoče klike revolucionarjev udaril po obupani raji. Ta je zaradi vrtoglave inflacije, skromnih plač, gladu in tiranije že večkrat organizirala demonstracije. Izkupiček posredovanja državnih organov je bil na desetine mrtvih in na tisoče pridržanih. Mučenje je del vsakdana.
Se lahko kulturni marksizem v ustreznih pogojih “prelevi” nazaj v svojo trdo, surovo obliko? Zdi se, da je tako, saj “svobodomisleci” navadno gojijo strpnost le do enako mislečih.

Združeni narodi obsojajo teror v “socialističnem raju”


Številne države s prstom kažejo na venezuelsko oblast. Zločini nad civilisti so njeno maslo. Država se pogreza v kaosu, begunci pa pritiskajo na meje. Tisti, ki ostajajo, brskajo po smeteh. Gre za golo preživetje.

Sedanji predsednik je na stolčku nasledil kontroverznega Huga Chaveza, ki je imel navdih vzpostaviti t.i. demokratični socializem. A od romantične vizije je ostalo bore malo. Diktatura, ki je v smrtnih krčih, se le še stopnjuje.

“Vernica” demokratičnega socializma


Demokratični socializem je utopija, pokvarjeni družbeni model, ki prinaša bedo. Latinskoameriški primer to dokazuje. Venezuelo zapuščajo celo Chavisti. Tudi njim iz oči zre lakota. A ideologija je fanatizem. Violeta je dokaz za to. Čeprav je venezuelski revolucionarni projekt propadel, mu še vedno poje slavospeve.

Ko Violeta zaigra parodijo o borcu za človekove pravice


A še bolj kontroverzno je, da se razglaša za podpornico človekovih svoboščin, ki so prav v Venezueli grobo kršene. Nedavno je bila celo imenovana za glavno poročevalko parlamentarne skupščine Sveta Evrope za pravice oseb LGBT. Ironija pa takšna.

Poslanka ne more skriti, da je na politični oder priplesala naravnost iz teatra. Njena izjava o “naši luči” spominja na ponesrečeno satiro. A ker se zdi, da s svojimi dejanji misli resno, je bolj na mestu oznaka pustni karneval. Za masko demokracije in človekovih pravic se očitno skriva totalitarno srce.

Sta liberalizem in (demokratični) socializem dve plati istega kovanca?


Tudi pri nas poznamo omejevanje svobode govora, skrito za levičarsko parolo “sovražnega govora”, čigar namen je utišanje politično nekorektnih nasprotnikov. Sta potemtakem liberalizem in (venezuelski) demokratični socializem le dve plati ene in iste totalitarne zgodbe?

Bi spremenjene družbene razmere utegnile razkrinkati resnično naravo raznih skupin, ki vneto zagovarjajo pravice LGBT+? Se lahko kulturni marksizem v ustreznih pogojih prelevi nazaj v svojo trdo, surovo obliko? Zdi se, da je tako, saj svobodomisleci navadno gojijo strpnost le do enako mislečih.
Če se slovenski poslanki podvig posreči, bo deležna velike medijske pozornosti, še zlasti zaradi morebitnih sporov s konservativnimi silami z Madžarske in Poljske.

Tomičeva kot trojanski konj v vzhodnem preddverju


Hkrati je zanimivo dejstvo, da je poslanka ena od dveh vodilnih kandidatov evropske Levice na prihajajočih volitvah v Evropski parlament. Stvar je malce srhljiva, ko človek pomisli, da so evropske institucije pripravljene sprejemati politike, ki nudijo odkrito podporo venezuelski demokraturi ter poveličujejo komunistično Jugoslavijo kot simbol neodvisnosti.

A ravno to evropska levica potrebuje. Vzhodna Evropa je namreč utrujena od te ideološke invalidnosti. Po desetletjih totalitarnega poneumljanja se ji toži po tradiciji in domoljubju. Poslanka pa je predstavnica ene izmed vzhodnoevropskih držav z izkušnjo socializma in (ponesrečene) družbene tranzicije.

Dragoceno izkušnjo lahko deli z zahodnjaki, ki si prizadevajo navdušiti volivce na vzhodu kontinenta. Če se slovenski poslanki podvig posreči, bo deležna velike medijske pozornosti, še zlasti zaradi morebitnih sporov s konservativnimi silami z Madžarske in Poljske.

Bo čez 50 let lustrirana celotna Evropa?


Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali bo zaradi slovenskih grehov - nelustrirane polpretekle zgodovine - Evropa čez nekaj desetletij postavljena pred podoben problem? Slovenija v Evropo namreč izvaža prav “tekovine” revolucije.

Zahodna Evropa ni podedovala travm komunizma. Prav zato tako hlasta za vsem, kar diši po marksizmu, mično zavitem v celofan sodobne kulture.

Kot da bi jo navdušil kakšen prenovljen model Zastave. Slovenske rakaste celice se širijo na celoten kontinent. Obeta se nam pustno rajanje, ki utegne za seboj prinesti pravi venezuelski post.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike