Na Domovini nadaljujemo s serijo prispevkov, v katerih predstavljamo izseljence slovenskega rodu, ki so na svojem poklicnem področju v svetovni špici ali so drugače pomembni za državo, v kateri živijo.
Med njimi niso zgolj kozmonavti in znanstveniki naravoslovnih smeri (kot denimo Jerry Lineger, ki smo ga predstavili kot prvega), temveč tudi umetniki, filozofi, arhitekti.
Mnogo več pozornosti, kot mu jo namenjamo v domovini, si zasluži Viktor Sulčič, ki se je v Argentino preselil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in naredil briljantno arhitekturno kariero.
Stopili smo tudi v stik z njegovim vnukom, argentinskim filmskim ustvarjalcem Nicolasom Fedorjem Sulčičem, ki nam je povedal, da dedkov duh še vedno vseprisoten. Kaj pa njegova slovenska identiteta?
Arhitekt, slikar, pesnik in pisatelj Viktor Sulčič se je rodil 2. avgusta 1895 v Križu pri Trstu, staršem slovenskega rodu – kamnoseku Jožetu in Mariji Bogatec. Starša sta kmalu umrla, zato ga je vzgajala teta.
Leta 1914 je v Trstu zaključil obrtno šolo. Še istega leta je bil vpoklican v vojsko. Po vojni se je vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Firencah, izobraževal se je tudi v Bologni. V Argentino se je zaradi pomanjkanja dela v Trstu preselil leta 1924, kjer se je v Buenos Airesu zaposlil kot risar pri projektivnem podjetju.
Uspehi od arhitekturnega natečaja do natečaja
Leta 1926 je bil objavljen razpis natečaja za novo stavbo Hipotekarne banke v Buenos Airesu, ki so se ga udeležili najbolj prepoznavni arhitekti in inženirji.
Sulčič se je projekta lotil skupaj s sodelavcem Raulom Besom, vendar načrta nista mogla predložiti, ker so na natečaju veljale zgolj argentinske diplome, zato sta predlagala mlademu inženirju Joseju Luisu Delpiniju, buenosaireškemu diplomirancu, naj on podpiše njun načrt. Njihovemu skupnemu projektu so dodelili prvo mesto. Kmalu zatem so se združili v skupni arhitekturno-inženirsko podjetje Delpini-Sulcic-Bes.
Na podlagi Sulčičevih idejnih skic je podjetje leta 1929 dobilo prvo veliko zasebno naročilo za prenovo osrednje pokrite tržnice Abasto v Buenos Airesu. Občina Buenos Aires je leta 1937 objektu podelila nagrado za najboljšo fasado.
Podjetje Delpini, Sulcic, Bes je leta 1932 je njihov predloženi načrt za stadion nogometnega kluba Boca Juniors prejel prvo nagrado na natečaju.
Sulčič je v 40. letih začel načrtovati protipotresne in pred ognjem varne montažne hiše in s tem prispeval k reševanju stanovanjskega vprašanja najrevnejših plasti prebivalstva.
Slikar, pisatelj, pesnik
Konec 20. let se je Sulčič začel posvečati slikanju akvarelov, ki so nastajali med potovanji po Argentini. Leta 1929 je kot prvi slovenski razstavljalec svoja dela predstavil na Nacionalnem salonu akvarelistov v Buenos Airesu. Akvarele je pozneje večkrat samostojno razstavljal v Argentini, Čilu, in v Jugoslaviji.
Deloval pa je tudi kot pesnik in pisatelj. Leta 1965 je izdal zbirko poezije Luces y Sombras (Luči in sence), v katero je vključil tudi tri pesmi v slovenščini, tri leta pozneje pa je objavil knjigo povesti z naslovom La Olla (Ponev).
Delavec za jugoslovansko in slovensko skupnost
Sulčič je bil tudi zavzet kulturni delavec v slovenski in jugoslovanski skupnosti. S svojim svojim delom veliko prispeval h kulturi gradnje med slovenskimi priseljenci.
V slovenskem tedniku Novi List je objavljal članke z naslovom »Priseljenčeva hiša«, ki jih je opremil z uporabnimi predlogi in načrti. Poleg tega je za časopis prispeval svoje karikature.
Novi poslanik Kraljevine Jugoslavije, dr. Izidor Cankar, mu je v letu 1939 zaupal izdelavo načrtov za izgradnjo Jugoslovanskega doma v kraju Dock Sud, ki bi združeval vso skupnost v Argentini.
“Dedek Viktor je zmeraj prisoten”
Sulčič je umrl 9. septembra 1973 pri starosti 79 let v Buenos Airesu, kjer je tudi pokopan. Z ženo Ano Kiselicki, učiteljico klavirja po rodu iz Vojvodine, sta imela 2 sinova, Hektorja in Fedorja.
Kljub temu pa je Viktor Sulčič zmeraj prisoten, pravi njegov vnuk, filmski ustvarjalec Nicolas Fedor Sulčič, ki se je rodil že po Viktorjevi smrti. “Doma imamo njegove slike in ko hodim po Buenos Airesu, pogosto videvam njegova dela.”
“Prisoten je kot umetnik, kot velik človek; njegova slovenska identiteta manj. Ne zaradi njega, bolj zaradi mojega očeta. Kolikor so mi povedali, se je v njegovi hiši vedno govorilo v njegovem maternem jeziku in imel je velik vpliv v jugoslovanski skupnosti. Moj oče je bil drugačen in mi nikoli ni predal ljubezni do slovanstva.”
Vseeno pravi, da mu je všeč biti deloma Slovenec: “S to identiteto začnem, ko naštevam moje korenine. Sem Slovenec, Srb, Bask, Kastiljec, Italijan in Mapuči.”
Na avdienci pri papežu Frančišku
Oktobra lani se je z argentinskim filmskim režiserjem Fernandom “Pino” Solanasom odpravil v Vatikan, kjer je posnel intervju s papežem Frančiškom.
“Z rokami se dotikam nebes,” je bil Nicolasov odziv ob obisku. “Ven ne prideš isti.”
Papežu všeč ideja za majhna podjetja in marginalne skupine
Poleg ukvarjanja s filmom je s svojo ekipo v Argentini, ki jo prizadeva 25-odstotna inflacija, je poleg argentinskega pesa Nicolas vzporedno valuto PAR, ki omogoča majhnim podjetjem, gibanjem, zadrugam in marginalnim skupinam lažjo delovanje z izmenjavo uslug brez obresti.
“Papežu Frančišku je bila všeč naša ideja ustvariti vzporedno valuto v protivrednosti ene kilovatne ure. In tako imeti možnost plačati položnico za elektriko.”
