Veselo komunistično veliko noč, pravi upor bomo praznovali kdaj drugič

Vir foto: twitter Socialnih demokratov

Na koledarju mi danes piše »Dan upora proti okupatorju«. In zato danes ni treba v službo. Ok, v samoizolaciji itak delam od doma, ampak danes ni treba v službo tudi trgovkam. In čeprav datum za praznovanje upora proti okupatorju vsebinsko ne bi mogel biti izbran bolj nerodno, je praktičen vsaj z vidika, da nam ob optimalnem času za potovanja omogoči dopust.

Tako lahko »pokurimo« zelo malo dopustniških dni za teden oddiha ali dela na vrtu v ravno prav toplem, lahko bi rekli kar »potovalnem vremenu«. Seveda, kadar ni leto 2020, ko pač ne moremo nikamor. Ker pa je leto 2020 in smo vrtna opravila večinoma opravili v preteklih dneh, lahko današnji dan izkoristimo, da se spomnimo tistih, ki so se skozi zgodovino tako ali drugače pogumno uprli okupatorjem. Ja, teh je bilo več, čeprav današnji »dela prost dan« omenja le enega. In na te, prave upornike, uradni praznik sistematično pozablja.

Podkast komentarja Petra Meršeta je na voljo na koncu prispevka.

Danes je sicer dan, ko bi po proslavah vihrale zastave z rdečo zvezdo, ustvarjalci javnega mnenja pa nas bodo spominjali na en dotičen dogodek, ki ima z uporom proti okupatorjem bolj malo skupnega.

Upor proti okupatorju razumem kot dejanja, ki so pomenila boj proti zatiralcem, takšnim in drugačnim. Zatiralcem svobode, narodnih pravic, kulture ali vere.

Od Samove plemenske zveze naprej …

Za prvega slovenskega upornika bi lahko označili kralja Sama. Res je, da takrat težko govorimo o Slovencih kot narodu, saj koncept naroda tedaj še ni bil ravno razvit, toda vsekakor je šlo za naše daljne prednike. Ko so Obri oz. Avari, s katerimi so Slovani v teh krajih najprej živeli v sožitju, začeli izvajati nadvlado, je slovanska plemena v Samovo plemensko zvezo leta 623 združil kralj Samo. Čeprav viri ugibajo, da je šlo za frankovskega trgovca je bil njegov upor uspešen in Slovani v srednji Evropi so zaživeli svobodno.

Iz Samove plemenske zveze je izšla Karantanija, prva »demokratična« dežela v srednjeveški Evropi. In ker je bila Karantanija vojaško prešibka, je za pomoč v boju proti okupatorju – znova okrepljenim Obrom, za pomoč prosila Bavarce. S tem je resda izgubila del samostojnosti, toda knez Borut je vseeno izbral pogumno med izgubo popolne samostojnosti in uničenjem. Smo pa s pordeditvijo Bavarcem sprejeli krščanstvo in se vključili v Evropski kulturni krog.

Frankovskim vladarjem se je sicer neuspešno v 9. stoletju uprl Ljudevit Posavski, knez v spodnji Panoniji. Upor, ki je bil usmerjen proti nasilnemu širjenju frankovske kulture v naših krajih se je končal s porazom, s čimer smo Slovenci ostali brez domačega plemstva, obsojeni na to, da naslednja stoletja preživimo kot kmečki narod.

Čeprav ne neposredno na slovenskih tleh, lahko med upornike štejemo Cirila in Metoda, ki sta za Slovane sestavila pisavo za zapis takratnega jezika, od papeža pa izposlovala dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku. Pomemben upor proti širjenju nemške kulture.

Nekaj stoletij kasneje lahko slavimo Slovence, ki so se zoperstavili turškim vpadom in uprli zatiralski domači gospodi. Gospodi, ki je pobirala pretirane davke in nadzorovala prebivalstvo. Oba upora smo Slovenci drago plačali, toda vsaj vlade Otomanskega imperija na naših tleh nismo trpeli.

Svojevrsten upornik je bil Primož Trubar s sodelavci, ki so s svojimi knjigami začeli izobraževati Slovence, nenazadnje pa tudi danes splošno osovraženi škof Tomaž Hren, ki je od papeža izprosil dovoljenje, da so lahko še naprej uporabljali Dalmatinovo biblijo, kar je bil za katolike tedaj velik precedens.

Uporniki slovenske novejše zgodovine

18. stoletje je bilo polno junaških upornikov na različnih nivojih. Valentin Vodnik s pisanjem prvih učbenikov je dobro izkoristil francosko okupacijo, ki ni bila nič kaj prijetna, je pa omogočila več narodnih pravic, ki jih niso mogli odvzeti niti Avstrijci, ko so znova prevzeli oblast.

Prešeren s svojo poezijo, gibanje Zedinjena Slovenija leta 1848, taborsko gibanje, v katerem se Slovenci organiziramo na demokratičen način, civilizirano, brez prelivanja krvi. V Vižmarjah se je na taboru zbralo preko 30.000 Slovencev. Bleiweis je izdajal časopise, Slomšek je na lastno pest spremenil meje škofije, Krek je ustanavljal zadruge, škof Jeglič prvo povsem slovensko gimnazijo. Vse to so bili majhni upori ciljem aktualne oblasti, ki so ohranili slovenstvo.

Rudolf Maister se je uprl ustaljenim normam in zaščitil slovenski Maribor. Če bi imela vlada v Ljubljani »jajca«, bi morda tudi Celovec. Še prej so se uprle slovenske žene, ki so med prvo svetovno vojno podpisovale Majniško deklaracijo. Fašistični oblasti so se uprli TIGRovci.

Ko se je začela nesrečna druga svetovna vojna, so se mnogi Slovenci v želji po uporu okupatorjem pridružili partizanom. Toda 26. aprila ni nastala organizacija, ki bi se upirala okupatorjem, ampak je z njim sodelovala. Zvestobo je prekinila šele junija 1941, pa še takrat so se odpovedali sodelovanju le z nemškim okupatorjem, že jeseni pa je vodstvo pokazalo pravi obraz s pokoli Slovencev.

Dan upora proti okupatorjem je tako dan, ko bi morali slaviti tako junake, ki so se podali v partizane, čeprav so bili kasneje grdo prevarani s strani komunističnih voditeljev, kot junake, ki so se partizanskemu nasilju uprli pa čeprav z orožjem, ki so ga dobili od nemškega okupatorja.

Partizanska vojska je zlorabila zdrav uporniški duh mnogih Slovencev, ki so se želeli upreti okupatorju. Proti okupatorju, tokrat domačemu je bila na žalost prisiljena vstati še ena vojska pogumnih fantov in mož, ki so spoznali nevarnost komunističnega okupatorja in se uprli, da so zaščitili svoje družine, vero in svobodo. Z reševanjem jetnikov je pravi upornik proti okupatorju tudi nadškof Rožman, čeprav brez puške.

Nepriznani uporniki

Dan upora proti okupatorjem bi moral biti dan, ko bi slavili tako junake, ki so se v želji po svobodi podali v partizane, čeprav so bili kasneje grdo prevarani s strani komunističnih voditeljev, kot junake, ki so se partizanskemu nasilju uprli pa čeprav z orožjem, ki so ga dobili od nemškega okupatorja. Komunistična elita, ki je zlorabila partizanski boj, se med junake upora težko uvršča, čeprav jim vsekakor priznavamo, da so nasilno revolucijo izpeljali uspešno in iz vojne izšli kot zmagovalci. Toda ne vidim razloga, zakaj bi jih slavili za to, da so nas popeljali v 45-letno komunistično okupacijo.

 

 

Med uporniki proti okupatorju slavimo tudi junake Teritorialne obrambe in vlade Republike Slovenije, ki je izpeljala osamosvojitev in ubranila Slovenijo pred okupatorskimi tanki Jugoslovanske ljudske armade.

Upor proti okupatorju je boj za svobodo

Upor proti okupatorju razumem kot dejanja, ki so pomenila boj proti zatiralcem, takšnim in drugačnim. Zatiralcem svobode, narodnih pravic, kulture ali vere. Dejanja, ki so se upirala tiranskim oblastnikom, da bi lahko užili več svobode. Rdeča zvezda je pač simbol zatiranja svobode, nikakor pa ne upora proti temu.

Dan upora je tako prav primeren dan za praznik. Takšnih in drugačnih okupatorjev tudi danes ne manjka. Nekateri skušajo okupirati jezik, drugi odvzeti svobodo govora, na udaru so tudi vera, družina in življenje. Tudi današnji dan potrebuje upornike, verjetno tudi praznik, ki jih slavi. Le uradno vsebino bomo morali malo preoblikovati, da bo primernejša. Verjetno bi bilo primerno spremeniti tudi datum, čeprav priznam, da bom v tem primeru kar pogrešal ta prost dan konec aprila.

Prost dan, zaradi katerega pa sem se že zdavnaj nehal sekirati. Prav dobro je imeti kakšen prost dan, ko ničesar ne praznuješ. Božič in velika noč sta lepa praznika, toda polna opravil in obredov. Lepih in pomembnih, toda kakšen prost dan spomladi pride še kako prav tudi tako, da ne rabiš ničesar praznovati. Ker na 27. april res ni česa praznovati.

Po drugi strani pa razumem, da tudi komunisti potrebujejo svojo Veliko noč. Saj veste, spomin na čas, ko se je glavni junak uprl okupatorju. Naš upornik je Jezus, ki se je uprl smrti, za komuniste pa je to njihova fronta, kakorkoli so jo imenovali v različnih obdobjih, ki se je uprla kulturi in demokraciji ter za nekaj časa ustoličila njihovo oblast.

Čeprav mi gre na živce maškarada in predvsem laži, s katerimi okrog tega prostega dneva zastrupljajo javnost, pa jim en praznik tudi privoščim. Upam, da bomo nekoč spoznali, kako zgrešena je vsebina tega praznika. Do takrat pa lahko rečem samo, Veselo komunistično veliko noč, pa čim manj rdečih zvezdic, al neki. Pa lepo preživite ta »družinski« praznik, ko ni vsebine, ki bi jo praznovali, tako da gremo v miru lahko na izlet, potovanje (ko bodo meje odprte) ali pa ga izkoristimo za delo na vrtu in družabne igre. Za praznovanje resničnih uporov bomo našli kakšen drug datum.

48 komentarjev

  1. Članek lepo in spoštljivo pokaže način razmišljanja nekaterih na desnici, a žal ta način ne bo doprinesel k enotnosti Slovencev. Smo razdeljen narod, z globokimi ranami iz zgodovine in morali bi začeti graditi temelje sprave, ki bi nas pripeljala do tega, da bi ljubili naše bližnje, sorojake in sosede. Žal smo še daleč od tega, vsi pišejo črno ali belo o zgodovini, takšen je tudi današnji članek, ki ljudi deli na verne in komuniste. Že zaradi svojih otrok in vnukov bomo morali razširiti obzorja in predvsem srca, da bomo končno lahko zapustili leto 1945 in izšli iz primeža bolečine, ki nas vleče v prepad sovraštva. Naša lepa Slovenija si od svojih otrok to zasluži!

    • Me prav zanima, kako bi “morda pa” pokazal način razmišljanja na desnici?

      Lepega in spoštljivega besedila ali misei še nisem nikjer zasledil, saj v “levem” pisanju nikoli ne skoparijo s sramotitvami, kot so “kolaboranti”, “izdajalci”, “ljubitelji” tega ali onega -izma in podobne na račun desnice, čeprav so popolnoma neutemeljene in so prav njihovi idoli revolucije, ki so jim po vojni postavili bronaste spomenike, prvi in edini resnični kolaboranti in izdajalci tega ubogega naroda…

      • Se motite, obstajajo tudi ljudje, ki ideološko pripadajo levici in spoštljivo zagovarjajo svoje mnenje. Lahko imajo v nekaterih pogledih tudi prav in so dobronamerni. Taki ljudje obstajajo tudi na desnici, seveda. Na obeh straneh pa so tudi pisci, ki sejejo razdor, so nespoštljivi, žaljivi in ponižujejo. Tak primer zna biti kak novinar Mladine ali Nove 24. Meni se zdi, da je enega najboljših in realnih opisov tega obdobja najti v knjigi očeta Špeliča Vrnil se bom k očetu. Tam so opisane in obsojane vse grozote, ne glede na to, kdo jih je zagrešil. Menim, da samo sprava lahko prinese blagostanje za naše potomce, zato bi si morali vsi prizadevati zanjo. In vsaka spremeba se začne pri sebi.

    • Da, slovenski narod je popolnoma razdvojen, razklan. Elementarno vprašanje je, kdo in kdaj je to povzročil. Starejša generacija to dobro ve, mlajša pa večinoma ne. Niso ji v šoli dopustili, da bi to zvedela. In pot iz te resnične narodove nesreče? Lepo nam jo je nakazal nekdanji ameriški veleposlanik Mussomeli rekoč, naj Slovenci vse svoje tegobe in travme damo na plano in se o njih pogovarjamo. Pa so ga nekateri visoki politiki nekam pošiljali. In oni, ki so razkol začeli, naj to priznajo in obžalujejo, predvsem pa dopustijo, da se mrtve civilizacijsko pokoplje. Tudi protirevolucionarna stran je povzročila žrtve, toda bila je izzvana, nastala je kot posledica (Bebler: Če ne bi nastala, bi jo bilo treba narediti…). Če je bila revolucija legitimno dejanje, je bila protirevolucija še toliko bolj.
      Za začetek začnimo prečiščevanje na simbolni ravni. Odpovejmo se praznikom, ki to niso (OF, dan vstaje), in izzivalnim rdečim bakanalijam, ki bi morale biti prej komemoracija nedolžnim civilnim žrtvam (Dražgoše) ali nepotrebnim žrtvam partizanov (Javorovica, Osankarica). Odstranimo vse izzivalne spomenike namišljenim in izmišljenim herojem. Odpravimo vsa poimenovanja šol, krajev (Kidričevo!), ulic in trgov po revolucionarjih ali njihovih enotah. Če že morajo imeti imena, naj se poimenujejo po velikanih slovenske zgodovine in kulture, tudi po Balantiču in Kajuhu. Povrnimo vso pokradeno in odtujeno zasebno lastnino. Odpravimo vse privilegije in vse mogoče “priznavalnine”, ki jih uživajo že tretje generacije. Pot k spravi bo na široko odprta. In sprejeta bo ne le deklarativno, manifestativno, ampak intimno na individualni ravni.

      • Lepo ste opisali, kaj vse bi lahko storili drugi, a kot pri ločitvah, mora pri vsakem sporu vsak začeti pri sebi. Kje lahko jaz naredim korak proti drugemu? Isto velja za leve in desne, zaenkrat pa vsi vemo točno samo to, kaj bi morala storiti druga stran. Verjetno potrebujemo še več neuspelih poizkusov, preden bomo začeli spremembe pri sebi. Levi in desni, vsi Slovenci.

  2. Zgodovinska dejstva so jasna. Pri nas je narobe to, da jih prirejajo tako levi kot desni. To je treba izkoreniniti. Spisati en učbenik z verodostojnimi in s številkami ter dokumenti podprtimi dejstvi. V ta učbenik vključiti tako leva kot desna dejstva. To bi nato morali sprejeti politiki in prenehati z deljenjem ljudi na podlagi laži, zavajanj in pretiravanj. Se pravi: priznavati je treba pogumen upor proti nacifašističnemu okupatorju in doreči, da je komunistična klika vse skupaj izkoristila. Na drugi strani je potrebno prenehati v vlogo žrtev dajati vse domobrance in klerikalne veljake, ker imajo tudi ti (dokumentirano) veliko vlogo pri okupatorjevih zločinih. Začeti je treba zgodbo na novo, imamo svojo lastno državo in politiki obeh strani s svojimi gorečimi podporniki še vedno razdvajajo Slovenke in Slovence. Temu je treba narediti konec!

    • Dognano je, da se 27 aprila 1945, ni zgodilo NIČ. Sedaj iz zapiskov vedo, da so bili prijatelji zbrani doma pri Vidmarju 26 aprila. Takrat sploh ni bilo govora, da bi se Nemcem UPRLI. Saj takrat so bili KOMUNISTI še v paktu s Hitlerjem.

      Skupaj s Hitlerjem, so Komunisti v Maribou – 1. maj 1945 skupaj veselo praznovali in skupaj paradirali po mestu.

      Če pa že hočemo en TEDEN praznovati Prvomajske počitnice, pa naredimo tako: Okupatorju so se uprli PRVI Tigrovci, na Mali gori nad Ribnico, to je 13. maj, toda če je to od 1.maja preveč oddaljeno, pa določimo za PRAZNOVANJE ODPORA, ta datum, ko je bila USTAVOVLJENA 1. SLOVENSKA VLADA – v Ajdovščini 5.MAJA 1945. Takrat Ljubljana še ni bila osvobojena. Vsaj dogodek 5. maj, ni namišljen, kot je 27 april, ko se ni zgodilo nič.

      Tako bi bili šolarji lahko prosti vse od 1.maja, pa do 5.maja

      • Kraševka 27. aprila 2020 ob 14:21 At 14:21
        Dognano je, da se 27 aprila 1945, ni zgodilo NIČ.

        Drži! Bolj se je tega dne dogajalo okoli Berlina!

        Skupaj s Hitlerjem, so Komunisti v Maribou – 1. maj 1945 skupaj veselo praznovali in skupaj paradirali po mestu.

        Pa slike vaških stražarjev z italijanskimi fašisti in Domobrancev z nacisti tudi malo opiši!

      • Če stari učbenik res ni dober (učili so nas sicer, da je), se strinjam s sestavljanjem novega, vendar brez levih in desnih dejstev, ampak samo z dejstvi, ker dejstva nimajo barve. Z resnico je enako.
        Sicer pa mislim, da samo Bog ve, zakaj nas tepe z dr. Strohmayerjem

      • g. Marko Anton: Motiš se, Bog nas nič ne tepe z nekim strohmayerjem, ta oseba je samo en negativni moment v našem razvoju, ki nas bo še bolj ojačal, opugumil, izobrazil, torej je konec koncev pozitivni moment! teh je v našiSloveniji kar nekaj, a bodo minili, njihov čas je zelo hitro minljiv, zato se nekateri, npr kućan tako zelo boji boja samega s seboj, saj misli, je obseden, da je večen! Zapomnite se , za Slovenijo gre in naše bodoče rodove!

  3. Analiza FT-ja: Smrtnost v pandemiji v Evropi do 50 odstotkov višja, kot kažejo številke
    V izbranih 14 državah umrlo za 122 tisoč ljudi več kot v povprečju zadnjih petih let
    Smrtni davek pandemije novega koronavirusa je po analizi uradnih podatkov iz 11 različnih držav Evrope lahko za kar 50 odstotkov višji, kot kažejo uradne številke žrtev covida-19, v analizi ugotavljajo pri Financial Timesu.

    To. G.
    27. april 2020 ob 12:30
    London – MMC RTV SLO
    Poudarki
    Edina izjema – Danska, kjer smrtnost ne presega povprečja
    Portugalska, Avstrija in Švedska z od 10 do 18 odstotkov več smrti
    Najhuje prizadeti Bergamo: 463 odstotkov več umrlih
    V Italiji je marca in aprila umrlo 21.500 ljudi več, kot je bilo povprečje v zadnjih petih letih, oz. za 90 odstotkov več, kar potrjuje, da je pandemija najhuje prizadela slovensko zahodno sosedo. Foto: Reuters
    V Italiji je marca in aprila umrlo 21.500 ljudi več, kot je bilo povprečje v zadnjih petih letih, oz. za 90 odstotkov več, kar potrjuje, da je pandemija najhuje prizadela slovensko zahodno sosedo. Foto: Reuters
    Seštevek smrtnosti po podatkih Financial Timesa (FT) kaže, da je v izbranih 11 evropskih državah in treh svetovnih mestih umrlo 122 tisoč ljudi več kot v povprečju zadnjih petih let, pri čemer pa je bilo pandemiji covida-19 pripisanih 77 tisoč smrti. Razlika znaša 45 tisoč mrtvih oz. 60 odstotkov uradno priznanih žrtev pandemije.

    Če bi vključili opažanje, da je stopnja smrtnosti v pandemiji lahko do 60 odstotkov višja, bi uradno število 206 tisoč žrtev novega koronavirusa na svetovni ravni dejansko povišali na 320 tisoč žrtev. Medtem je po štetju medicinske Univerze Johnsa Hopkinsa število okuženih preseglo tri milijone.

    Po 4. maju se bodo v Italiji sorodniki lahko znova obiskali
    11 evropskih držav in še tri svetovna mesta
    FT je v analizi primerjal število vseh smrti, ne glede na vzrok, v marčnih in aprilskih tednih leta 2020, s povprečjem v enakem spomladanskem obdobju med letoma 2015 in 2019. Opazno povišanje smrtnosti so na podlagi uradnih lokalnih podatkov zaznali povsod v izbranih državah, razen na Danskem. Natančnost podatkov o številu umrlih s covidom-19 v tednih, ko je svet ustavila pandemija, je sicer odvisna od lokalnih zdravstvenih oblasti, kdaj, kje in kako opravljajo testiranja pri umrlih, zlasti na domu.

    Financial Times je zbral podatke za smrtnost v Avstriji, Belgiji, Danski, Angliji in Walesu, Franciji, Italiji, Nizozemski, Portugalski, Španiji, Švedski in Švici ter k temu dodal še uradne podatke iz Guayasa v Ekvadorju, Džakarte v Indoneziji in New Yorka v ZDA. Večinoma gre za v pandemiji močneje prizadete države in mesta.

    Slovenski zdravstveni minister Tomaž Gantar je na novinarski konferenci 15. aprila poudaril:
    Slovenski zdravstveni minister Tomaž Gantar je na novinarski konferenci 15. aprila poudaril: “Trenutna umrljivost se glede na podatke za pretekli dve leti bistveno ne razlikuje, po številu umrlih ne odstopamo od let 2018 in 2019. Lani je bilo celo več umrlih.” Foto: MMC RTV SLO

    Ko v Sloveniji za covidom-19 umre 29 ljudi, jih na Švedskem 132
    Danska edina brez vidnega odstopanja
    V skorajda vseh primerih je iz grafov jasno viden skok v času, ko je izbruhnila pandemija v Evropi in preostalem svetu zunaj Kitajske. Svetla izjema je Danska, kjer so v marcu in aprilu našteli le za 100 smrti več kot znaša povprečje zadnje petletke, kar predstavlja 5-odstotno rast glede na povprečje in je v okviru nihanj preteklih petih let.

    Rahla rast pri severnih sosedih in državah na robu celine
    Sledi skupina treh držav, kjer je smrtnost narasla opazno, a sorazmerno rahlo: Portugalska (+10 odstotkov), Avstrija (+12 odstotkov) in Švedska (+18 odstotkov). Če so uporabili Danci, Portugalci in Avstrijci zgodaj ukrepe samoizolacije in ustavljanja javnega življenja ter nenujnega gospodarstva, pa so Švedi izjema v Evropi. Na Švedskem so šole in gostilne ostale odprte, so pa javne zdravstvene oblasti in vlada pozvali ljudi k omejevanju socialnih stikov.

    Belgija – spregledano evropsko žarišče pandemije
    Najvišja rast smrtnosti v Španiji, Belgiji in Italiji
    V preostalih državah je smrtnost narasla za precej več: Švica (+29 odstotkov), Francija (+34 odstotkov), Anglija in Wales (+37 odstotkov), Nizozemska (+42 odstotkov). Največ pa se je število vseh smrti v primerjavi s povprečjem 2015–2019 povišalo v treh najhuje prizadetih evropskih državah: Španija (+51 odstotkov), Belgija (+60 odstotkov) in Italija (+90 odstotkov).

    Skupno je bilo v 11 evropskih državah naštetih v marcu in aprilu (do vljučno 26. aprila) za 114.100 več smrti kot znaša povprečje zadnjih petih let, kar predstavlja 49-odstotno povišanje smrtnosti.

    Primerjava smrti ne glede na vzrok
    “Edina nepristranska primerjava, ki jo lahko opraviš med različnimi državami, je, da pogledaš in primerjaš število smrti ne glede na vzrok,” za FT poudarja David Spiegelhalter, profesor na univerzi Cambridge, ki je kot primer navedel Veliko Britanijo, kjer se bolezen covid-19 ugotavlja le pri umrlih v bolnišnicah. “Toliko je vprašanj o rasti smrtnosti, ki jo opažamo pri primerih, ki niso imeli navedeno covid-19 v potrdilu smrti, da se neizogibno vprašaš, ali je to povezano z epidemijo,” dodaja Spiegelhalter.

    Grafični prikaz FT-jeve analize za izbrane evropske države (za povečani prikaz kliknite na sliko), kjer število umrlih samo na Danskem ne odstopa od nihanj zadnjih petih let. Foto: Financial Times
    Grafični prikaz FT-jeve analize za izbrane evropske države (za povečani prikaz kliknite na sliko), kjer število umrlih samo na Danskem ne odstopa od nihanj zadnjih petih let. Foto: Financial Times

    Kako Kitajska prek pandemije še bolj utrjuje moč v Afriki
    V velemestih še izrazitejša rast
    FT je v analizo dodal še tri mesta z različnih celin. V pokrajini Guayas v Ekvadorju, katere glavno mesto je Guayaquil, kjer so uradno zaznali le 245 smrtnih primerov s covidom-19, pa je število smrti v primerjavi s povprečjem naraslo kar za 10.100 oz. 347 odstotkov! S pandemijo najhuje prizadeto velemesto sveta je New York, kjer je smrtnost v primerjavi s povprečjem narasla za 299 odstotkov. V glavnem indonezijskem mestu Džakarta so pokopali 1400 ljudi več kot običajno (oz. za 47 odstotkov več), kar pa znaša 15-krat več, kot je uradno umrlih s covidom-19.

    Bergamo: 463 odstotkov več umrlih
    Najhuje je pandemija kosila v Bergamu, kjer je število umrlih v primerjavi z zadnjimi petimi leti naraslo kar za 463 odstotkov oz. za 4100 več, kot je bilo običajno spomladi.

    “Če želimo razumeti, kako so se različne države odzvale na izbruh pandemije in kako je to vplivalo na zdravje prebivalstva, je najprimerljivejše, da se preštejejo presežne smrti,” je mnenje Davida Leona, profesorja epidemiologije na londonski šoli za higieno in tropsko medicino.

    Strokovnjaki so zadnje tedne svarili, da se podcenjuje število umrlih s covidom-19, zlasti med starejšim prebivalstvom, ki umira doma ali v oskrbovalnih domovih. Ob tem FT za konec še dodaja, da gre najbrž za konservativne ocene povišanja smrtnosti, saj je zaradi vsesplošnih karantenskih ukrepov po Evropi močno upadlo število smrtnih primerov v delovnih in zlasti prometnih nesrečah.

    OK. Strokovnjaki naj zdaj povedo, kako je lahko ženska, ki se je zaradi izgube službe obesila, žrtev virusa? Ni ona v resnici žrtev karantene? Kaj pa starejši, ki so jih mediji tako močno prestrašili, da niso upali v bolnišnico in so zato umrli zaradi infarkta? So to tudi žrtve virusa? Bojim se, da se bodo žrtve močno povečale, ker v gozdovih visi vedno več obešencev.

  4. “Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi. ”

    Levičarski razumnik Jernej Štromajer bi likvidiral kar celotno SD.

    Ne ve se, ali bo pustil na položaju vsaj Židanovega Dejana in akademika Matjaža Hana, ki nista gospoda.

  5. Ta prispevek gospoda Petra Meršeta, je zelo dober.

    Tako je prav, da se gre v TISOČLETNO zgodovino in pokaže BOJ SLOVENCEV, ki smo imeli PRVI svojo državno tvorbo v Evropi. Na našo KARANTANIJO smo lahko ponosni.

    Tudi USTOLIČEVANJE Koroških knezov, je potekalo po DEMOKRATIČNIH pravilih, kjer je ljudstvo IZOČALO OBLAST v roke knezu.

    To je dobro zgodovinsko opisal Enej Silvij Piccolomini, veliki diplomat na DUNAJSKEM DVORU, poznejši Tržaški škof (okrog leta 1550) in nato PAPEŽ Pij II. v Rimu.

    Pravijo, da je del te prisege, katero je Knez izrekel SLOVENSKIM KMETOM, tudi ZAPISANA v AMERIŠKI USTAVI. To se pravi, da smo bili včasih Slovenci – skoraj TISOČ let pred Američani.

    Danes pa je naša DEMOKRACIJA v DEKADENCI.

    VEČJO moč vladanja imajo “ustajniki”, kot pa zakonite vlade.
    Tudi naši ministri dajo PRISEGO.
    REVOLUCIONARJI, ki organizirajo SOVRAŽNE shode, pa delajo ANARHIJO, brez dovoljenj in priseg.

    • Desničarji SMO ustvarili samostojno Slovenijo, takrat ko je Zveza borcev izkazovala zvestobo SFRJ. In navsezadnje ima velik del vodstva DEMOSA korenine TUDI v protirevolucionarnem taboru.
      1. SKD je ob ustanovitvi sprejel listine predvojne SLS, navezoval se je tudi na domobransko emigracijo
      2. SKZ/SLS navsezadnje tudi do neke mere isto (o tem je govoril Oman)
      3. Demokratična zveza je zavzemala katolike in antikomunistične liberalne disidente
      4. Pučnikovi socialdemokrati koreninijo na Pučniku ki je iz antikomunističnih partizanskih krogov
      5. Zeleni pa so bili zelo levo a demokratično usmerjeni.
      6. Grosovi liberalci niso katoliški ampak izrazito anti komunistični anti, NOB, anti SFRJ

      Dejstvo: DEMOS je bil sestavljan iz potomcev protirevolucionarjev, vaških straž, bele garde in spreobrnjenih komunistov (Janša, Spomenka Hribar, Rupel, itd.) in ti imajo zasluge.

      • Rokc
        Boš moral biti kar tiho! Slovenijo so ustvarili državljani Slovenije(rezultat plebiscita)! Zate pa samo točka 1. Kaj bi DEMOS osamosvajal, če ne bi bilo NOB(Primorska) in Maistra(Štajerska, del Koroške in posredno Prekmurje)?
        KAJ?

      • IGOR, kaj bi bilo, če bi bilo (oz. ne bi bilo)? Plebiscit je izrazil večinsko voljo državljanov. Izpeljal pa je stvari DEMOS, anti demos skupina se je le privezala na vlak, ker ni bilo druge možnosti. Zahrbtno je kmalu začela rovariti proti demokraciji, kar dela še danes. Vedno bolj. Ti, Igor, si eden njih in si prav usmiljenja vreden. Zaradi narave mojega dela poznam veliko ljudi. Družim se z desničarji. Izjemni ljudje so med njimi.Verodostojni v svojih družinah, poklicih….Intelektualci so. Nekaj podobnega smo imeli Slovenci pred vojno pri nas. Pa so jih tvoji revolucionarji pobili in kar je po čudežu preživelo, je odšlo čez morje. Nehajte že stokati, da smo razdvojen narod!! Ja, politično sem definitivno na svoji strani. Privatno pa spoštujem človeka, obiskujem ženo narodnega heroja v domu upokojencev, prižigam sveče na grobu stricem udbovcem in vso mladost so nas obiskovali komunisti. Skoraj vsi praviloma razočarani, ker so mislili, da so se borili za nekaj drugega.Res bi bilo dobro prebrati Razkol, ampak lažje je na Domovini soliti pamet kar na pamet. S tem se, Ivor, predstaviš v pravi luči.

      • Igor, Slovenija bi bila danes zaokrožena v narodnostnih mejah, če ne bi komunisti z nasiljem zapravili slovenska ozemlja v današnji Italiji in Avstriji in če ne bi veliko svete slovenske zemlje podarili Hrvatom, nazadnje s politično podprto razsodbo abitražnega sodišča v mandatu genialne vlade Mira Cerarja.

        Se še spominjaš, da so v severo vzhodni Sloveniji streljali in zapirali ter mučili naše rojake, ker po vojni niso hoteli biti zastonjkarsko darilo Hrvtom.

  6. Vse kar imamo smo si pridobili sami. Nihče nam ni nič “šenkal”, kvečjemu uzel. Tudi del Istre skupaj s Savudrijo in Piranskim zalivom terTržaškim ozemljem, je doprinos Titovih komunistov, da smo izgubili.

    Sicer pa, če so Partizani zmagali – smo bili mi “krščanski socialisti, med PARTIZANI v večini. Krščanskih je bilo kar 95% partizanov. Pa je tistih 5% koministov z REVOLUCIJO odvzelo veliko SVOBODE Slovencem.
    Krščanske SOCIALITE pa niso pustili v vlado. To je lepo sinoči pokazano bilo na TV v Filmu O Edvardu Kocbeku, ki se je boril v prvih vrstah.
    Po vojni, ko je zahteval, da si vlado delimo DEMOKRATIČNO, ter zahteval odgovor za POVOJNE POBOJE, so ga odstranili iz vseh položajev in ga dali v OSAMO.

    Mož je v najboljših letih moral ždeti doma, po hiši, pa mu je udba napeljala mikrofone. Tako, da ni bil niti v lastni hiši SVOBODE – Prvoborec Kocbek.

    Igor, ja nakladaš o Titovi SVOBODI, ki je za mnoge bila le TIRANIJA.

      • Domobrance in vaške stražarje bi Nemci po morebitni zmagi sil osi pobili in zmetali v ravno takšne jame kot so jih kasneje komunisti. Vidiš Igor, osnovnih dejstev Domovinčkarji ne razumejo. Ne razumejo, da so bili domobranci pripravni pomagači SS, ki bi jih slednja ob morebitni zmagi zaplinila. Še Himmler je rekel, da bodo domače izdajalce po opravljenem delu odstranili, ker jih ne bi več rabili. Nemec je že dobro vedel, da je domači izdajalec podlež vseh podležev, in so z velikim cmokom v grlu dali domobrančkom proste roke. Tako butasta je logika kremenitega, slovencsm in drugih. Slovensko ozemlje bi bilo del tretjega rajha, Slovenci pa iztrebljeni. Res velika pomoč domobrancev, a ne Kraševka??

      • Igor, si že tako zmeden, da niti tega ne ceniš več, da je Kraševka z družino pred teboj obiskala cvetlično hišo in grob poslednjega jugoslovanskega cesarja in diktatorja tovariša Tita?

      • Igor še enkrat si zapomni.
        Na krasu je za to ozemlje, ki ga imamo zaslužen Tigr, Kristjani partizani v 95% in le 5% je bilo komunistov.

        Da smo izgubili Trst z zaledjem, pa so 100% krivi komunisti, ki so bili takrat podrejeni Stalinu in Titu, ki jima je bil Kras deveta briga.

  7. Dragi prijatelji, prestrogi, da ne rečem prekruti ste z zgodovinarjem komunistične provenience Igorjem.

    Tudi Igor bi rad bil pameten kot kdorkoli izmed nas in ni prav nič kriv, da ne ne gre.

    Konec koncev, kako naj revež na stara leta prizna, da se je motil vse svoje dolgo življenje.

    Navsezadnje ima pravico, da se je njegov miselni svet začel s prvim dnem komunistične revolucije leta 1941 in končal z zmago anglo američanov in Rusov nad nacizmom v letu 1945.

    Mar ni dovolj kaznovan, da vojni zmagovalci nd nacifašizmom ne vabijo partizanov na slovesnosti v Normandiji?

    Že vedo, zakaj?

  8. Igor, gospe Kraševke se pač ne zmerja, če si kaj kulturen! Gospa je na nek način res ” veleumnica”, čeprav si jo tako nazval slabšalno. Gospa veliko VE, njeno prepričanje sloni na RESNICI, prežeto je z zdravo kmečko PAMETJO. Take ljudi jaz spoštujem.Pojdi na samoten kraj in se zazri vase! Pogovori se sam s seboj! Čemu želiš služiti?

  9. O toliko opevani priključitvi Primorske k Sloveniji pod Titom, je potrebno upoštevati dejstva. Za prilkučitev si je prizadeval TIGR, za priključitev si je prizadevala duhovščina, ki je praktično slovenstvo ohranjala ves čas fašističnega terorja in končno Primorci so bili zavedni Slovenci.
    Komunistična pratija in njeni represivni rgani so PREPOVEDALI delovanje TIGR, prepovedali so delovanje duhovščine in vse sile, ki niso bile vključene v komunistični OF. Samo komunisti so lahko vodili odpor. Kdor je deloval izven parijskega kroga , so ga likvidirali. Nekaj sto ubojev in umorov so zagrešili komunisti med vojno nad zavednimi Slovenci. Končno so na ta način postali edini osvoboditelji.
    Če bi dopustili ostalim demokratičnim silam in tudi kleru, da zastopa Primorce, bi najverjtneje meja med Italjo in Slovenijo, pa tudi med Slovenijo in Hrvaško potekala drugače. Vsaj Gorica bi bila sloveska, pa tudi meja v Istri bi potekala po reki Miirni.
    Zakaj potem Primorci slavijo Tita?
    Ker so zavedeni!
    Tito jim je zapravil vsaj Gorico, če že ne Trsta, Karedelj pa del Istre do Mirne.
    Zato pretirano slaviti 27. april ni na mestu.

    • Vso zgodovinsko RESNICO ste povedali.

      Duhovščina na Primorskem je pomagala takoj po razpadu ITALIJE – te vračajoče vojake, ki so se vrnili domov, usmerjati v partizane. To mi je nedavno povedal, zdaj že zelo star PARTZAN – rekel mi je: “Tedaj je bilo veliko raznih skupin, ki so se borile proti Nemcem. Nisem bil seznanjen, kareta je TAPRAVA. Šel sem k domačemu župniku, ki mi je dejal: “Sedaj je najbolje, da se vsi vključite v partizane. Saj tam so v vodstvu tudi Krščanski socialisti. Pač skupaj se boste borili tudi s tistim malim številom komunistov. Po vojni pa obljubljajo, da si boste DEMOKRATIČNO uspostavili oblast”.
      Tako je verjela DUHOVŠČINA na Primorskem, da je najvažnejše prepovedati tujcu, da bi nas tlačil, tako, kot Fašisti.

      Toda po končani vojni, so bili KRŠČANSKI Socialisti, ki jih je vodil Kocbek, ODRINJENI od OBLASTI. Kajti agresivni komunisti, so izvedli REVOLUCIJO in uvedli KOMUNISTIČNO DIKTATURO – enopartijskega sistema.

      Prav težko sem včeraj gledala, na 27. april, ko je predsednik Pahor postavil venec pred spomenik NOB. Takoj za tem pa je na TV nastopil predsednik Borčevske organizacije, ki je o prazniku povedal malo, poudaril pa je, da smo se borili tudi za to, da kdo ne bi počenjal tega z maskami, kar se danes godi. “Ma za “crknt”

      Kdo je ta predsednik ZZB. To je Marjan Križman iz Kopra. On je bil do nedavna PREDSEDNIK KOMUNISTOV – Židanove SD.
      Podjetnik, čigar mama je članica Židanove SD je prodal maske po 2x višji ceni, kot Pečečnik.

      Vidimo sedaj lahko koliko ORGANIZACIJ, ena med glavnimi je ZZB, ki bi tako, kot Židan, rada takoj ODSTRANILA vlado.

      Tako SVOBODO ponujajo Komunisti – ENOPARTIJSKI REŽiM.

    • APMMB2, vaša ocena medvojnih pobojev je zgrešena za dva reda velikosti. Revolucionarna stran ni pobila nekaj sto ljudi, ocenjuje se, da so VOS in partizanske sile med vojno pobile okrog 20 000 ljudi (za primerjavo: italijanske enote in enote tretjega rajha so na slovenskem ozemlju pobile okrog 8000 ljudi)

  10. doktor Štromajer nas je na tej srani razveselil. Imperializem in protiimperializem, pravi. Luštno. Meni je zares škoda, da slovenci nismo imeli v svojih vrstah kaj več imperialistov. Poleg generala Meistra, ne vem za nikogar. Škoda. Bi imeli bolj dostojne meje, malo več Istre, morda Trst in Celovec…Tako pa so bili protiimperialisti vedno večinski. Res škoda, da se v svoji zgodovini nismo naučili malo bolj “zemljokrast”.
    Poglejte špance in portugalce. Lepo so si razdelili latinsko ameriko. In ruse. In angleže. Vsi govorimo angleško, nihče pa slovensko (razen zanemarljivih 2 miljonov v 7,7 miljarde..). Imperializem is good.

  11. Prvi upor je bil 13. maja na Mali gori, kot spopad Tigrovcev z italijansko okupacijsko vojsko. Izdal jih je komunist.
    Najprej moramo razčistiti, kateri okupator je pobil največ Slovncev med 2. sv. vojno in tudi po njej, ko so mu “zavezniki” podelili zmago in oblast.
    To je bila komunistična OF z krvavo revolucijo. Drugi upor je bil proti njej.
    Tretji upor pa je bil proti temu istemu komunizmu doma in napadu vojske jugo-komunizma, to je JA, pred 30. leti.

Komentiraj