Veselo Alelujo vsem! Kristus je resnično vstal!

Foto: depositphotos.com, notranja foto: dz-rs.si Matija Grah
POSLUŠAJ ČLANEK
Današnje razmišljanje bi rad začel z eno zgodbo. Nekje na neki mestni župniji se je mlad duhovnik pripravljal na prvo praznovanje velike noči. Obvladal je vse najnovejša teološka dognanja in je pisal pridigo o vstajenju kot simbolu, o koncu odtujenosti od našega pristnega jaza.

Popoldne na velikonočno soboto so v cerkvi dokončevali še zadnje priprave na nedeljsko jutro in po koncu priprav je z avtomobilom odpeljal domov še nekaj župljanov, ki so pomagali pri pripravah. A glej. Ko se je vračal proti župnišču, se je izgubil v najbolj neuglednem delu mesta. Povrhu je še avto začel nagajati in ostal je sam samcat, z nedelujočim avtomobilom, v neprijazni soseski mesta. Začel je iskati pomoč.

Na koncu ulice je zagledal neonski napis, ki je vabil v neko brezimno beznico. Ko je šel do vhodnih vrat, je zagledal skupino motorjev, kar ga je malo vznemirilo. Ko je vstopil, je zavohal postano pivo in vonj po tobaku. Ni videl nikogar, ki bi ga prepoznal, kar je bilo hkrati dobro in slabo. Spraševal se je, kaj bi si mislili župljani, če bi vedeli, kje se na veliko noč potika okoli. V bar je vstopil, da bi našel nek prevoz nazaj do župnišča. Naročil je kokakolo, in ko je opazil mizo za biljard, se je vključil v igro. Že od malih let je igral biljard in je bil v tej igri res dober.

Tega večera pa je bil fantastičen. Raztural je igro. To je opazil vodja tolpe, majhen, a močan "biker", ki je slekel usnjeno jakno in ga izzval na igro. Bil je dober, a ta duhovnik je bil boljši. Stekel je pogovor. Biker ga je začel spraševati. Vprašal ga je, kaj je po poklicu. Naš duhovnik ni vedel, ali naj pove po pravici ali ne. Zbral je pogum in rekel, da je duhovnik, iz ene od mestnih župnij. Ljudje v baru so osupnili. Najprej so bili šokirani, nato pa so začeli pripovedovati.

Eden je začel s svojo zgodbo. "Nikoli nisem bil v cerkvi. Moja mama ni bila nikoli poročena, zato so ji ljudje govorili, da ni dovolj dobra za nobeno cerkev. Tudi k verouku nisem nikoli hodil. Vse, kar vem o Svetem pismu, sem izvedel po televiziji. Ne vem niti, kaj praznujemo na veliko noč." In tako je naš duhovnik zbranim začel pripovedovati o Jezusu. O Jezusovem rojstvu in o tem, kako je Jezus, ko je bil dovolj star, začel javno službo. Razložil jim je, da tisti, ki so bili bogati in vplivni, niso imeli veliko časa in energije za Jezusa, ki se je na poseben način približal tistim, ki jih je širša družba prezirala.

Jezus je naredil veliko čudovitih stvari, ozdravil mnoge bolezni, odpuščal grehe ter izkazoval ljubezen v vsaki besedi in dejanju svojega življenja. Po treh letih aktivnega delovanja se je Jezus, ki se je večinoma gibal na severu Svete dežele, odpravil na jug, v glavno mesto Jeruzalem. Čeprav je storil veliko čudovitih stvari in ljudi učil o Božji ljubezni, so ga mnogi izmed tistih, ki jih je prišel rešit, kljub temu sovražili. Zato so ga v petek, potem ko je sodišče sklenilo, da je kriv hudih zločinov, s trnjevo krono na glavi pripeljali na križanje. Vsi njegovi najboljši prijatelji so ga zapustili, razen para, ki je spremljal vse te grozljive dogodke. Ker so ga tako hudo mučili, je Jezus na križu umrl po približno treh urah. Njegovi zvesti prijatelji so ga sneli in položili v grob. Ob poslušanju zgodbe je nekaj ljudi v baru začelo odkrito jokati.

Nato jim je povedal, da so v nedeljo zjutraj Jezusovi prijatelji odšli na grob, da bi ga obiskali, vendar so srečali dva angela, ki sta jim povedala, da Jezusa ni več tam; vstal je in je živ. Kasneje istega dne se je Jezus prikazal tudi svojim prijateljem, istim, ki so ga le nekaj dni prej zapustili.

Vsi v baru so ga poslušali z odprtimi usti. Nekdo je izjavil, da je to res nora zgodba. "Svet je nor. Toda naš Bog lahko poražence spremeni v zmagovalce; velikokrat je pokazal, da je tisto, kar večina meni, da je šibkost človeka, v resnici moč. Pokazal je, da nam bo Bog vedno stal ob strani. S tem, ko je svojega Sina obudil od smrti, je Bog za vedno uničil smrt."

Tako je ta mladi duhovnik med najbolj nenavadno druščino našel nove župljane.
Ali lahko vidimo in verjamemo ali pa je naše življenje preveč natrpano, da bi lahko sprejeli Boga?

Izpraznimo se in se napolnimo z Bogom


Pravkar končano postno potovanje nam je ponudilo veliko priložnosti, da ocenimo svoje življenje v veri in ga prilagodimo. Na začetku smo bili pozvani, da gremo z Jezusom v puščavo in da nas skušajo s tremi velikimi grehi sodobne družbe - močjo, bogastvom in prestižem.

Današnji svet je poln primerov pretiranega uživanja na teh področjih. Ugotavljamo, da se klanjamo in poklanjamo tem sodobnim "bogovom". Jezus je bil dovolj močan, da je takšni skušnjavi rekel ne; mi moramo storiti enako. Nato smo se povzpeli na vrh visoke gore in bili skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom priča Jezusovi spremenitvi. Kar smo doživeli v Jezusovi fizični naravi, je bil cilj, ki smo si ga zastavili za svoje duhovno bistvo. Prizadevali smo si, da bi se notranje spreobrnili v nov in močnejši odnos s Kristusom.

Nato smo odpotovali v Samarijo in slišali Jezusov pogovor z žensko pri vodnjaku. Tako kot ona smo iskali živo vodo, ki jo je ponujal Jezus. Povedali so nam, da moramo podreti ovire, ki nas ločujejo drug od drugega in od Boga. Nato smo se srečali z Lazarjem in spoznali, da smo, tako kot ga je Jezus osvobodil verig smrti, tudi mi pogosto zvezani z drugimi oblikami verig, ki nas držijo kot talce in nam ne dopuščajo svobode, da bi si prizadevali za življenje, ki ga od nas zahteva Bog. Jezus je tisti, ki nas lahko reši teh ovir in nas osvobodi.

V današnjem evangeliju pa slišimo, kako Jezus premaga smrt in nas spodbuja, naj se spremenimo. Kaj je treba spremeniti? Odgovor lahko najdemo v vprašanju, ki je postavljeno v današnjem evangeliju. Janez poroča o "ljubljenem učencu": "Videl je in veroval." Kaj je Janez tisti dan videl in kaj je verjel? Videl je, da je grob prazen, in spoznal, da je njegovo življenje polno, natrpano z mnogimi stvarmi. Vprašanje zanj je bilo - ali se lahko izprazni dovolj, da bi sprejel Boga, vstalega Gospoda?

Isto vprašanje si moramo zastaviti tudi mi. Ali lahko vidimo in verjamemo ali pa je naše življenje preveč natrpano, da bi lahko sprejeli Boga? Vsi smo zaposleni ljudje; odvisni smo od mnogih stvari. Nekateri smo zasvojeni z delom, drugi s šolo. Nekateri so zasvojeni z užitki. Nekateri so žal zasvojeni sami s seboj. Včasih smo tako zaposleni, da se nam zmešajo prioritete. Včasih so naše odvisnosti pomembnejše od našega Boga. Če hočemo videti in verjeti, ne more biti tako!

Morda se ne bomo počutili dobro, če ne bomo delali ničesar, samo bili. Težko je sprejeti trenutek. Vendar če se nekoliko izpraznimo, lahko naredimo prostor za Boga in njegova dela. Da bi naredili prostor, moramo imeti upanje, da lahko Bog izpolni naše potrebe in želje.

Pogosto sem se spraševal, zakaj so apostoli tekli h grobu. Navsezadnje je Jezus umrl, ali je bilo treba teči? Gotovo so imeli upanje, da je Jezusova obljuba, namreč da bo vstal, resnična, zato so tekli, da bi našli vstalega Kristusa. Resničnost Jezusovega vstajenja je sporočilo upanja za naše vstajenje. Vendar ni nujno, da naše vstajenje čaka do združitve z Bogom v večnosti. Začnemo lahko že zdaj, tako da se izpraznimo. Če smo dovolj prazni, če smo odprti, potem smo izbrali, kot nam v svojih pismih predlaga sveti Pavel. Takrat bomo lahko našli Boga in pri tem opravljali Gospodova dela, oznanjevanje, poučevanje, dobra dela in ozdravljanje.

Prazen grob nas spodbuja, naj bomo dovolj prazni, da se bomo lahko napolnili z Bogom. Danes bodimo vstali; izpraznimo se in se preobrazimo, da bomo tudi mi lahko videli in verjeli!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike