Veseli december je parodija adventnega časa

vir: Pixabay

Z današnjo nedeljo se začenja adventni čas. Sicer vsako leto duhovniki pri pridigah ponavljamo isto zadevo, pa dajmo vseeno še enkrat. Advent lahko prevedemo z besedo »prihod«. V rimskih časih so s tem izrazom naznanjali prihod kakšnega pomembneža, predvsem cesarja. Kot vemo, je tudi rimski cesar veljal za božanstvo, in njegov prihod v neki kraj je bil zato adventus najvišje vrste.

Vemo tudi, da je marsikaterega kristjana prvih stoletij prav upor češčenju cesarja in cesarstva stalo življenja. Sveti Polikarp iz Smirne, na primer, je leta 155 umrl zato, ker ni želel opustiti svoje vere in priznati cesarja za božanstvo.

Od rimskega adventusa h krščanskemu adventu

Adventus za kristjane tako ne nosi več rimskega pomena, ampak to postane adventus Domini, »Gospodov prihod«. Kristjani so prevzeli besedo »advent«, da bi s tem izrazili svoj odnos do Boga, edinega pravega vladarja, in za ta odnos so mnogi plačali z lastnim življenjem.

Prvi vlogi adventa (pripravi na praznovanje Božiča) bomo zadostili, če bomo v tem času kaj storili na področju našega duhovnega življenja. To je težavna naloga sredi cenenih lučk, dedkov mrazov in bedastega hlinjenja »veselega decembra«.

Na nek način bi lahko rekli, da kristjani vsako leto ob obhajanju adventnega časa popravljamo sramoto, ki si jo je ljudstvo nakopalo, ko so njegovi veliki duhovniki pred Pilatom, predstavnikom cesarja v njihovi okupirani državi, kričali »nimamo kralja razen cesarja,« in se s tem Kristusu na licu mesta odrekli (Jn 19,15). Praznik Kristusa Kralja, ki je odskočna deska, ter adventni čas, Adventus Domini, nas vsako leto znova spominjata, da kristjani sicer živimo v tem svetu, a je naš vladar – Dominus – drugje. Je že prišel in še pride.

Prva vloga adventa: priprava na praznovanje Božiča

Zdaj pa v današnji čas: kaj nam v epidemičnem letu 2021 pomeni adventus Domini?

Adventni čas ima dvojno vlogo: prvič, vodi nas k praznovanju Božiča, torej Božjega učlovečenja, ter nas pripravlja, da bi tega učlovečenega Boga na božični dan lahko sprejeli za edinega pravega Gospoda našega življenja. To je stvar izbire med vsem, kar se dandanašnji, kakor v rimskih časih, izdaja za boga. Drugič, adventni čas nas – če bomo denimo prebrali evangelij današnje nedelje – pripravlja na drugi Kristusov prihod (Lk 21,25-36).

Prvi vlogi adventa (pripravi na praznovanje Božiča) bomo zadostili, če bomo v tem času kaj storili na področju našega duhovnega življenja. To je težavna naloga sredi cenenih lučk, dedkov mrazov in bedastega hlinjenja »veselega decembra«.

Zakaj težavna? Ker se gibljemo med nam lastnimi simboli, ki pa jih ne prepoznamo več. Kakor da bi trpeli za neke vrste alzheimerjevo boleznijo vere.

Dodajmo za konec še najbolj boleč primer: tako imenovani »veseli december« in hlinjeno »božično vzdušje« sta dejansko zgolj pokvečeni in izpraznjeni različici adventnega časa, časa krščanskega upanja.

Na primer: iz bogoslužja katoliške Cerkve smo v zadnjih desetletjih v prenovitveni vnemi pozabili na svete maše »rorate« (sl. zornice), za katere je bila značilna množica sveč, ki so svetile v jutranjo temo. No, njihova parodija so postale poceni kitajske lučke, ki naj bi jih v prihodnjih tednih obešali po naših balkonih. Drugi primer: nekoč si bodo morale tudi mlajše generacije priznati, da je totalitarni komunizem ukinil svetega Miklavža in namesto njega uvedel samega sebe, »dedka mraza« (kapitalizem pa božička), mnogi krščanski starši pa v 31. letu naše samostojnosti niti ne trenejo z očesom, s katerim nostalgično zrejo v socialistično relikvijo, ki v večini šol še dandanes obdaruje njihove otroke. Tretjič, praznovanje božiča je zamenjalo praznovanje novega leta. In še bi lahko naštevali.

Gibljemo se med svojimi simboli, pa jih ne prepoznamo več, kar pomeni, da tudi adventa ne doživimo več, kakor bi ga morali. Kakor so kristjani nekoč pokristjanili adventus, bi morali kristjani vsak pri sebi in po svojih družinah obuditi prvoten namen tednov, ki so pred nami.

Dodajmo za konec še najbolj boleč primer: tako imenovani »veseli december« in hlinjeno »božično vzdušje« sta dejansko zgolj pokvečeni in izpraznjeni različici adventnega časa, časa krščanskega upanja.

Druga vloga adventa: priprava na drugi Kristusov prihod

In s tem smo pri drugi vlogi adventnega časa: pri pripravi in upanju na drugi Kristusov prihod.

Čas, v katerem živimo, še kako potrebuje tega upanja, ki se nam daje v resni obuditvi naše vere v učlovečenega Kristusa in v Njegov drugi prihod. Okrog nas in med nami vlada razdeljenost zaradi epidemije, cepljenja, ukrepov in vsega ostalega … in svet bi še kako potreboval kaj drugega, kot je veseli december, ki ljudi »drogira«, namesto da bi jim vlival upanje. Vsi – verni in neverni – krvavo potrebujemo tega upanja, da bi lahko pogledali onkraj, iz tega našega sveta, in zasidrali svoje upanje v Kristusu.

Če povzamemo: adventni čas nas – kakor prve kristjane – vabi, da prepoznamo Kristusa kot edinega Boga izmed vseh, ki so se za boga izdajali takrat in se izdajajo danes. Naša okolica nam pri tem ne bo pomagala, zato se bomo morali potruditi kar sami. Ko nam to uspe, pa se nam odprejo vrata upanja, da Kristus lahko presega vijačnico zla, v katero se zdi, da smo trenutno vpeti vsak posameznik, naša družba in v času pandemije kar cel svet.

Pogumno torej na pot proti Božiču, pri tem pa kristjani ne pustimo, da nam ta čudoviti čas upanja ukradejo prazni upi »veselega decembra«.

4 komentarji

  1. Oče Kavčič, res lepa hvala za tale prispevek.
    Zornice so izjemno, na Slovenskem na žalost že (dokončno?) pozabljeno izročilo, ki bi ga bilo res vredno obuditi. Samo dejstvo, da so zornice zgodaj zjutraj ne pomeni prepreke, da se jih ljudje med tednom ne bi udeleževali. Ljudje danes hrepenimo po lepoti in presežnem in prepričan sem, da bi po začetni radovednosti, zorniške maše privabile veliko število vernikov in bi jih le-ti sprejeli za svoje.
    Se pa zdi, da je Cerkev skupaj z verniki pozabila na preštevilna duhovna bogastva, ki bi nam lahko (zopet) pomagala osmisliti adventni čas oz. se zdi, da se samo Cerkveno vodstvo celo boji pogumno oznanjevati smisel in pomen adventa.
    To je še posebej žalostno, ker imamo v času adventa poleg zornic še številne druge tradicionalne pobožnosti ter izročila, ki so nam na voljo, za duhovno poglobitev in pripravo. Od manj znanih bi lahko omenili devetdnevnico pred praznikom Brezmadežne med 29. novembrom in 7. decembrom, pa recimo kvatrne postne dneve v decembru (sreda, petek in sobota po prazniku Sv. Lucije 13. decembra). Včasih je bila celo stara navada postenja na Sveti večer. Da seveda o nevednosti, da so Sveti večeri trije in ne samo eden, t.j. 24. December, Silvestrovo zadnjega v letu, ter predvečer Svetih treh kraljev, 5. januarja, ne govorimo.
    Sam sem prepričan, da bi duhovniki tu morali premagati nekakšen neutemeljeni strah pred t.i. ”staromodnostjo”, na kar jih obsoja sekularni svet, ki nam želi dopovedati da sta ‘in’ decembrski blišč in potrošništvo. Cerkev ima v decembru toliko za ”pokazati” in namesto, da bi to pogumno oznanila svetu so v njeni ”izložbi” ostale malodane samo še jaslice (in potica).

  2. Novembra in decembra se izogibam vsem trgovinam, da čim manjkrat slišim poceni božične popevke in vidim čim manj božičnega kiča. Zanimivo, da so tudi mnogi kristjani padli na trik in so začeli okraševati drevesca že tri tedne pred praznikom. Hkrati pa jaslice poderejo že za tri kralje, čeprav traja praznovanje vse do svečnice.

Komentiraj