Veš tista, ko Jezus spremeni vodo v vino …

vir foto: Pixbay

Zgodba o poroki v Kani je ena najbolj znanih zgodb v Svetem pismu. Bila je podlaga za številne pridige in tudi številne bolj ohlapne in domišljijske razlage. Pravzaprav obstaja toliko dobrih napačnih razlag besedila, da ne vem, katera od njih mi je najbolj všeč.

Mogoče naslednja: »V Kani so se vsi zabavali na poročni gostiji. Veliko je bilo glasbe in plesa. Bil je vroč dan. Ljudje so postali žejni. Prišlo je do pomanjkanja vina. Vsi so postali žalostni. Toda Jezus ni želel, da bi se to zgodilo. Namesto tega je želel praznovanje. Voila! Jezus je spremenil vodo v vino in zabava se je nadaljevala.«

»Navsezadnje,« je zaključil mašnik, »Jezus ima rad dobre zabave.«

To je verjetno nekaj, kar si večina izmed nas želi slišati. Dobro je misliti, da Gospod blagoslavlja naša človeška praznovanja. Upamo na nov, prihajajoči dan, ko bo Jagnjetova poročna pojedina, ki se nikoli ne bo končala … A naj bo upanje še tako prijetno, s tem besedilom nima nobene zveze! V Kani ni nobenega namiga, da je Jezus ljubitelj zabave. Če že, se bolj kaže kot stroga osebnost, ki ga je razjezilo to, da so ga poklicali stran od mize.

vir: Facebook

Druga zanimiva razlaga zgodbe je prišla iz neke biblične skupine. Skupina se je pogovarjala o zgodbi o poroki v Kani in nekdo je dejal: »Mislim, da je to čudovita zgodba. Jezus je premagal svoje začetno omahovanje, da bi naredil pravo stvar. Pomislite na to: ženin in nevesta sta morala biti v strašni zadregi. Zabava je ušla izpod nadzora. Imela sta premalo prigrizkov. Pečenka ni bila dovolj tanko narezana. Najhuje pa je bilo, da je gostincem zmanjkalo refoška in traminca. Moralo je biti grozno. Toda Jezus je bil tam. Priskrbel je nekaj vina in vsi so se izognili katastrofi, ki bi se drugače zgodila!«

Tudi to je zanimiv pogled na poroko v Kani. Vendar pa Jezus, ki je prikazan v tem besedilu, ni niti najmanj zaskrbljen, da bi ljudi rešil pred družbenimi nesrečami. Zdi se, da ga bonton sploh ne zanima. Jezus je vzel šest kamnitih vrčev, ki so jih običajno uporabljali pri judovskih obredih očiščevanja, in iz njih naredil škafe za svoje novo vino. Ali je Jezus zaskrbljen zaradi družbenih običajev? Mislim, da ne.

Pa še en primer. Zgodilo se je na poroki. Duhovnik je pogledal ženina in nevesto in jima rekel: »Začela bosta novo skupno življenje. Včasih vaju bo to novo življenje napolnilo z veseljem in srečo. V drugih primerih pa se vama bo zdelo, kot da vama je zmanjkalo vina. Ko bodo neizogibno prišle te suhe priložnosti, se spomnita na poroko v Kani. Obrnita se k Jezusu in ga prosita, naj vaju napolni z vinom. Vedno vama bo priskočil na pomoč, kadarkoli ga bosta prosila.«

Kje najdemo polnost Božje slave? Ne v mrtvih obredih ali vzvišenih tradicijah organizirane religije, ampak v konkretni človeški osebi, Jezusu iz Nazareta.

Od vseh zanimivih razlag Svetega pisma, ki sem jih slišal, je ta razlaga najbolj pomirjujoča. Ampak še vedno napačna. Jezus je na zabavi. Na zabavi zmanjka vina. Nihče od svatov ne poskuša govoriti z Jezusom. Ko Marija izpostavi to vprašanje, jo Jezus v bistvu odbije.

»Vina nimajo.« Jezus ji odgovori: »Žena, kaj se to naju tiče?«

Ona ga pogleda z materinskim pogledom, tistim ki si ga lahko izmenjata le sin in mati. On pa jo pogleda skozi oči in reče: »Ni še prišla moja ura. Ni še moj čas.« Ali se to sliši kot topel in čuteč odnos? Mislim, da ne. Jezus odvrne materino prošnjo. Ona se umakne, on pa naredi vino.

Težko je obravnavati to zgodbo, ne da bi nam spolzela iz rok. Ne moremo je zmanjšati. Ni preproste uporabe v našem življenju. Kaj se torej dogaja? Je to zgodba o poroki? Mislim, da ne. To je zgodba o nenavadnem gostu na poroki, Jezusu Kristusu. In slišali smo že tri namige za razumevanje te zgodbe.

Prvi je naslednji: Jezus ne uporabi vaške pojedine kot priložnost, da bi osrečil ljudi, ampak kot priložnost, da se razodene, predstavi kot Bog. Pisatelj pravi: »To je bil prvi trenutek, ko je Jezus razkril svoje božje veličastvo.« Zanimivo je, da so nekateri ljudje to povsem spregledali. Jezus je stal pred njimi z močjo, da vodo spremeni v vino. Tisti, ki so zares videli, kaj se je zgodilo, so lahko le komentirali kakovost vina.

»Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Starešina je zgrešil bistvo. Toda ali ga lahko krivite? Jezus je razkril Božjo slavo, a ne na visokih in vzvišenih mestih, temveč sredi poroke. Božje navzočnosti ni razkril v spoštljivi tišini poroke, ki se izvaja v svetišču, ampak na vaški veselici, ki je sledila takoj zatem. Bog se je približal med glasno glasbo, brenčanjem oddaljenih sorodnikov in trovrstično torto s plastičnimi figuricami na vrhu. Zgodilo se je na tako običajnem kraju. In ne tam, kjer bi po vsej logiki pričakovali.

Navsezadnje je to osrednja tema Janezovega evangelija. Kje najdemo polnost Božje slave? Ne v mrtvih obredih ali vzvišenih tradicijah organizirane religije, ampak v konkretni človeški osebi, Jezusu iz Nazareta. Večna Beseda je postala meso. Če to vemo, je to več kot le to, da so ljudje srečni. Zadovolji najgloblja hrepenenja človeškega srca.

To kaže, da ne moremo vedeti, katera pravila bo Jezus Kristus prekršil, da bi razkril Božjo navzočnost in moč.

To nas pripelje do drugega namiga o pomenu zgodbe. Če naj bi človeški Jezus razodel večnega Boga, so nekateri ustaljeni običaji porušeni. V Kani je Jezus uporabil šest velikih kamnitih vrčev kot škafe za novo vino. Ti vrči so bili običajno napolnjeni z vodo za očiščevalne obrede, za obredno čiščenje umazanih judovskih rok. Jezus je Bog zato lahko krši pravila in te vrče uporabi drugače. Za tiste, ki so vedeli, kaj počne, je bilo to milo rečeno moteče.

Predstavljajte si, da bi priredili farno zabavo. Zmanjkalo bi nam posodja, pa bi vzeli še kakšen kelih iz zakristije namesto kozarcev in ciborij za slane prigrizke … Razumete sliko? To je moteče … kot tisto, kar je Jezus počel na svatbi v Kani.

To kaže, da ne moremo vedeti, katera pravila bo Jezus Kristus prekršil, da bi razkril Božjo navzočnost in moč. Vse, kar lahko z gotovostjo trdimo, je, da Božja slava ne bo zreducirana na tradicije in obrede. Po četrtem evangeliju Jezusa Kristusa ne zanima ohranjanje zastarelih verskih običajev in ustaljenih vzorcev. Namesto tega mu gre za to, da nas pripelje v navzočnost večnega Boga.

Če beremo Janezov evangelij, dobimo jasen vtis, da se vse, kar se je zgodilo v Kani, lahko zgodi kjer koli in kadar koli. Z Jezusom ob sebi je vsak dan tretji dan. Če imamo oči, da zaznavamo, vsak dan vidimo manjše čudeže, pomembne preobrazbe, ki se zgodijo v naših življenjih. Nič manj daljnosežni niso kot tisti, ki se je zgodil tistega dne v Kani. Ko se zgodi tak trenutek, je dejanski dogodek pomemben, vendar ni nič tako pomembno kot to, kar se nam zgodi sredi dogodka. Znamenje z neba te lahko preusmeri, obrne, spodbudi k sodelovanju v Božjem načrtu za svet, kjer je vsak dan tretji dan in je Kristusova sveta navzočnost z nami.

Kljub temu morda veste, kako moteče je to lahko. Ena od stvari je, da moramo, če želimo postati nove stvaritve v Kristusu, opustiti stare vzorce, znane načine in udobne navade. To ni lahko. Delovanje Jezusa Kristusa v naših življenjih je vedno povezano z ustvarjanjem nečesa novega: začeti znova, vzpostaviti nove odnose, živeti nove začetke. Spremembe so lahko moteče. Zahtevajo vso moč in pogum. Toda če smo sposobni sprejeti to, kar počne Bog, lahko ugotovimo, da je bilo nekaj najboljšega vina shranjenega do zdaj, za nas.

In če je vsak dan tretji dan, ne moremo vedeti, kaj bi vstali Kristus lahko storil med nami, ko pride v divji, nepredvidljivi Božji milosti.

Vse to nas usmerja k tretjemu namigu, k temu tretjemu vpogledu v zgodbo, namreč, ko pride novo življenje, ko se nalije novo vino, je to dar Jezusa Kristusa. On sam se odloči, da bo podaril novo vino. Nihče ga ne more prisiliti, da bi ga dal, niti njegova mati. Nihče mu ne more reči, kaj naj stori. In ko se Jezus odloči, da bo deloval, to stori izključno na lastno pobudo.

V Janezovem evangeliju Jezusu nihče ne more reči, kaj naj stori. Nikoli ne deluje spontano. Nikoli ni presenečen. Nikoli ne improvizira za določeno priložnost. Nasprotno, vedno deluje namerno in premišljeno, saj je Gospod. Prišel je, da bi nam pokazal, kakšen je Bog. Kot je nekdo zapisal:

»V Janezovem evangeliju Jezus ne govori in ne deluje kot odgovor na kakršne koli trditve o sorodstvu, prijateljstvu ali celo potrebi, ampak na lastno pobudo, ko se mu razkrije Božja volja. Morda se zdi, da je to brez sočutja, vendar gre za nekaj več kot le za sočutje. V zgodbi iz Kane, pa tudi v zgodbah, ki vključujejo njegove brate in prijatelje, Jezus izpolni potrebo, vendar stori še več. Samo sočutje lahko priskrbi vino, toda suverena milost naredi več: razkrije Boga v tem, kar se zgodi.«

Tretji dan je Jezus spremenil vodo v vino. Tretji dan je Jezus vstal od mrtvih. In če je vsak dan tretji dan, ne moremo vedeti, kaj bi vstali Kristus lahko storil med nami, ko pride v divji, nepredvidljivi Božji milosti.

1 komentar

Komentiraj