Verska svoboda lani najbolj ogrožena ob ukrepih proti pandemiji, a tudi zaradi političnih pritiskov in uničevanja verskih objektov

Peter Merše
0
foto: Poročilo USCIRF

Ameriška komisija za mednarodno versko svobodo ugotavlja, da je na uveljavljanje verske svobode v lanskem letu močno vplivala pandemija covida-19. Velik problem ostajajo tudi rušenje verskih objektov, politični pregon in zakoni in ukrepi držav, ki preganjajo bogokletje, s čimer nekateri režimi preganjajo versko svobodo in svobodo izražanja.

Medtem, ko je bila Trumpova administracija velika podpornica uveljavljanja verske svobode po svetu, Bidnova zaenkrat napoveduje nadaljevanje te politike le v teoriji, praksa pa temu (še) ne sledi. So se pa lani zgodili tudi pozitivni trendi. S seznama držav, ki si zaslužijo posebno pozornost so se umaknili Bahrajn, Centralna afriška republika in Sudan. Nekaj pozitivnih trendov je zaznati tudi v nekaterih državah, ki na seznamu sicer ostajajo.

Komisija za mednarodno versko svobodo je posvetovalno telo ameriške vlade. V letnem poročilu za 2020 na svetovni ravni posebej opozarja na ukrepe za omejevanje pandemije covida-19, ki je močno vplivala na vsakodnevno življenje v vseh državah sveta. Medtem, ko so bili nekateri ukrepi uvedeni v skladu z mednarodnimi standardi zaščite verske svobode, so nekatere države pandemijo izkoristile tudi za pregon že sicer marginaliziranih verskih manjšin. Komisija opozarja, da bo pomembno zagotoviti, da bodo omejevalni ukrepi tudi odpravljeni, ko za omejevanje širjenja virusa ne bodo več potrebni.

14 držav najbolj kritičnih, še 12 na opazovalni listi, najbolj na udaru kristjani

Države, ki najbolj kršijo versko svobodo delijo na dve skupini. V prvi so države, potrebne posebne pozornosti, kamor letos uvrščajo 14 držav, v drugi pa države na »opazovalni listi«, kjer je letos 12 držav. Na seznam posebne pozornosti se uvrščajo države, katerih vlade tolerirajo ali celo sodelujejo pri posebej resnih kršitvah verske svobode, kamor spadajo mučenje, okrutna, nehumana ali nedostojsnstvena obravnava verujočih ter kaznovanje, dolgotrajni zapor brez obtožnice, ugrabitve, izginotja, zanikanje pravice do življenja, svobode in varnosti.

Mesto med temi ohranjajo Mjanmar, Kitajska, Eritreja, Iran, Nigerija, Severna Koreja, Pakistan, Savdska Arabija, Tajikistan in Turkmenistan. Poleg tega se jim pridružujejo še Indija, Rusija, Sirija in Vietnam.

Na opazovalni listi se znajdejo države, ki sodelujejo v resnih kršitvah verske svobode, ki so ali sistemske, ali trajajo dalj časa (a so manj kritične od zgornjih). Letos so to Kuba, Nikaragva, Afganistan, Alžirija, Azerbaidžan, Egipt, Indonezija, Irak, Kazahstan, Malezija, Turčija in Uzbekistan.

Na seznam nedržavnih entitet, ki ogrožajo versko svobodo so letos Al-Šabab, Boko Haram, Jemenski Hutiji, HTS, Islamska Država, Velika Sahara, JNIM, in Talibani.

Vsakdo bi moral imeti pravico da sam izbere vero in to izrazi brez strahu pred pregonom,” je ob izdaji poročila komentirala Kelsey Zorzi, direktorica Zagovorništva za svetovno versko svobodo, in ob ostalih skupinah posebej izpostavila kristjane, ki se soočajo s še posebej razširjenim in resnim pregonom, pred katerim si ne bi smeli zatiskati oči.

Poskus pokitajčenja svetovnih religij

Med največje kršitelje spada Kitajska, kjer so se lani razmere opazno poslabšale. Kitajska partija izvaja »pokitajčenje« religij. Na udaru so še posebej mednarodne religije, za katere Kitajska komunistična partija ocenjuje, da imajo povezave z zunanjim svetom: krščanstvo, islam in tibetanski budizem. Partija skuša prek tehnološkega nadzora in indoktrinacije zagotoviti, da bi bile religije na njenem ozemlju skladne s kitajskim socializmom. Od verstev zahetevajo podporo komunistični partiji, temu ustrezno spremembo verskih resnic in učenja, prilagajanje obredov, verskih objektov in simbolov.

Samo za Ujgure imajo preko 380 zaporniških centrov v provinci Xingjang, od koder nekdanji zaporniki poročajo o posilstvih, prisilnih sterilizacijah, mučenju, suženjskem delu ter celo prodaji organov. Oblast preganja vse »versko fanatične« aktivnosti, kot je zavračanje alkohola ali nošenje brade za muslimane, delovanje v podzemni Cerkvi, ki ni nadzorovana s strani Komunistične partije za kristjane ali obešanje fotografij in poslušanje govorov Dalailame za budiste.

Že sama pripadnost prepovedanim religijam po kitajskem kazenskem zakoniku predstavlja kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporom od treh do sedmih let, v primerih »resnejših primerov« pa tudi z doživljenjskim zaporom.

Rušenje in skrunitev verskih objektov

Kitajska vlada je podrla tudi množico verskih objektov, kot so mošeje in cerkve ter celo tisoč let star budistični tempelj. Med napadi na verske objekte komisija izpostavljajo še Azerbajdžan, ki je podrl več cerkva v spopadih v Gorskem Karabahu, pa Pakistan, Afganistan, Sirijo in Irak, kjer so se na cerkve spravili skrajni islamisti.

Verski objekti, najpogosteje cerkve in mošeje pa so bili tarče tudi v političnih, vojaških in drugih spopadih. O hujših primerih poročajo iz Burkine Faso, Eritreje, Vietnama in Mjanmara. Na skrunitve pa niso imune tudi države, ki sicer nimajo večjih težav s spoštovanjem verske svobode. Do napadov na cerkve ali v njih je tako lani prišlo v Franciji, kjer je bil med najhujšimi napad na katedralo v Nici; pa v Čilu, kjer je bilo okrog ustavnega referenduma zažganih več cerkva; ter na Poljskem, kjer je prišlo do vandaliziranja cerkva po odločitvi ustavnega sodišča glede splava.

Vera kot stranska žrtev političnih nemirov

V več državah so verske skupnosti, še posebej manjšinske, žrtve političnih pretresov. Beloruski diktator Aleksander Lukašenko je zaradi obsodbe nasilja s strani Katoliške Cerkve in nudenja zatočišča protestnikom, izgnal škofa in več duhovnikov, beloruska televizija je prenehala prenašati sv. maše.

Cerkev se je znašla v nemilosti tudi po prevratu v Kirgiziji, verske manjšine pa politično preganjajo tudi Jemen, Mjanmar, Indija, Iran in mnoge druge države. Tveganja so še večja tam, kjer že sicer potekajo oboroženi konflikti ali pa vlada izrazito zatiralska oblast.

Bogokletje – oblika zatiranja verske svobode

Zakoni proti bogokletju so pomembno orodje v zatiranju svobode veroizpovedi in svobode govora. Največkrat jih zlorabljajo islamisti, kar dokazuje tudi seznam držav, kjer izrekajo največ kazni zoper bogokletje. Kar 81 odstotkov kazni za bogokletje je izrečenih v 10 državah sveta (Pakistan, Iran, Indija, Egipt, Indonezija, Jemen, Bangladeš, Savdska Arabija, Kuvajt in Rusija, ki je edina država brez uradne religije na neslavnem seznamu).

Tudi sicer so se razmere na področju veroizpovedi v Rusiji poslabšale. Oblast podrobno nadzoruje verske skupnosti, prepovedano je tudi misijonarjenje izven točno določenih prostorov, ki jih imajo verske skupnosti na razpolago. Pod misijonarjenje pa spada vse od javnega oznanjevanja, molitve do širjenja verskega materiala. Razmere so še posebej zaostrene na Kavkazu v Čečeniji in Dagestanu, kjer vladajoča islamska elita tudi vero izkorišča za politično propagando.

Pozitivni premiki

Kljub zaskrbljujočemu stanju v mnogih državah, pa je marsikje prišlo tudi do izboljšanja razmer. Z neslavnih seznamov so se letos umaknili Bahrajn, Centralno afriško republiko in Sudan. Bahrajn se je na seznamu znašel v času arabske pomladi leta 2012, ko je vladajoča šiitska oblast začela izrazito preganjati šiitsko prebivalstvo. Lani je Bahrajn normaliziral odnose z Izraelom, oblast je začela reintegracijo šiitov, ki so jim bila dovoljena njihova verska praznovanja, zaključuje se izgradnja katoliške katedrale.

Centralna afriška republika se je na seznam uvrstila zaradi sektaškega nasilja leta 2015. Po mirovnem sporazumu leta 2019 so se razmere začele izboljševati. Obstaja pa tveganje ponovnega izbruha nasilja po volitvah, ki so predvidene za letošnji december. Sudan je bil zaradi islamističnega režima Omarja al Baširja na seznamu najhujših kršiteljev vse od leta 2000.

Po prevratu aprila 2019 je avgusta istega leta oblast prevzela prehodna vlada, ki je že naredila več korakov v smeri odprave sistematičnega kršenja verske svobode. Ustava tudi ne predvideva več islama kot osnovnega vira prava in predvideva svobodo veroizpovedi in verskih obredov. Odpravljene so tudi drakonske kazni za vse, ki se niso podredili striktni interpretaciji sunitskega islama. Lani je je bilo odpravljeno bičanje za bogoskrunstvo, obrezovanje ženskih spolovil, odprava prepovedi uživanja alkohola za nemuslimane, in odprava zakona, ki je od žensk zahteval, da lahko potujejo samo v spremstvu moškega sorodnika.

Trumpova administracija velika zagovornica verske svobode, bo Bidnova nadaljevala po tej poti?

Komisija je pohvalila delo Trumpove administracije, ki je napredovanju verske svobode dala posebno prioriteto. Za 50 milijonov dolarjev so povečali sredstva v ta namen, zagotavljali so trening zveznih uslužbencev na področju verske svobode in jo vzpodbujali prek diplomacije. Lani je pod vodstvom ZDA nastala tudi skupina 34 držav, ki nasprotujejo preganjanju vere.

Joe Biden je sicer napovedal, da bo nadaljeval boj za uveljavljanje človekovih pravic, vendar na ključna mesta, ki se nanašajo na versko svobodo zaenkrat še ni imenoval ljudi, zato ta mesta ostajajo prazna. Komisija zato Bidnovi administraciji svetuje, naj na mesta kot je ambasador verske svobode čim prej imenuje sposobne ljudi in jim s finančnimi in kadrovskimi viri zagotovi okolje za opravljanje dela. Svetujejo tudi, naj ZDA ohranijo vodilno vlogo v zvezi držav za svobodo vere in mišljenja ter ohrani prioriteto svobode vere in mišljenja v diplomatskih odnosih.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime