Verska svoboda zaenkrat obranjena. Ameriški katoličani pod Trumpom pred zgodovinsko nalogo

Štefan Kržišnik
3

Mnogi komentatorji so pred ameriškimi predsedniškimi volitvami opozarjali, da je morebitna Trumpova zmaga odvisna od glasov katoličanov.

V dneh po volitvah se je izkazalo, da so bile te napovedi pravilne. Če so na preteklih dveh volitvah katoličani podprli demokrata Obamo (2008 za +9 odstotnih točk, 2012 samo še za +2 odstotni točki), pa so se letos glasovi krepko prelili k republikancu Trumpu, ki je med katoličani dobil za +7 odstotnih točk podpore.

Glede na to, da ta podatek temelji na vzporednih volitvah, ki so se letos izkazale za precej netočne, zna biti dejanski odstotek katoličanov, ki so podprli Trumpa, še večji.

verske-locine-zda

Trumpova republikanska nominacija šok za katoličane

Večina ameriških katoličanov glavnega šoka ni doživela ta teden z razglasitvijo rezultatov predsedniških volitev, ampak v maju 2016, ko je postalo jasno, da bo osvojil republikansko nominacijo.

Znaten del katoliške civilne družbe se je tedaj javno izpostavil proti Trumpu, proti njegovi nominaciji so pozvali najuglednejši ortodoksno katoliški intelektualci.

Čeprav je bilo tedaj težko predvideti, da bi Trump lahko osvojil večino katoliških glasov, pa je bilo že kmalu jasno, zakaj bi ga mu glas lahko dali celo mnogi njegovi tedaj najostrejši katoliški kritiki – novi ameriški predsednik bo namreč predlagal zagotovo enega, lahko pa celo tja do 4 nove sodnike vrhovnega sodišča, ki imajo dosmrtni mandat.

Obramba verske svobode

Če bi zmagala Clintonova, bi imela v prihodnjem mandatu možnost sestavo vrhovnega sodišča znatno prevesiti v liberalno smer. To pa bi za katoličane pomenilo dvojno nevarnost.

Vrhovno sodičšče je v času Obamovega predsednikovanja poskrbelo za eno za katoličane najbolj bolečh odločitev – leta 2015 je odločilo, da morajo vse zvezne države priznati istospolno poroko.

Z novo liberalno večino bi gotovo še naprej utrjevalo radikalne korake demokratske predsednice Clintonove pri razgradnji temeljnih družinskih in človeških vrednot, ki so v srcu krščanstva.

V nevarnosti bi bila tudi verska svoboda. Mnogi katoličani so se zbali, da bi z večinsko liberalnim vrhovnim sodiščem izgubili še zadnji branik pred versko svobodo, in bi tako lahko postali predmet preganjanja že samo zaradi izražanja lastnih stališč ali ugovora vesti.

Zaceliti rane v razdvojenem narodu

Mnogi škofje ter vidni duhovniki in laiki so poudarjali, da jih po volitvah čaka – ne glede na izid – prizadevanje za zacelitev ran med ljudmi, ki jih je ta kampanja poglobila ali povzročila.

V vsakem primeru. A zdaj, ko so na »zmagovalni« strani, in ko imajo na prvi pogled z obranjeno versko svobodo spodbudnejše okolje, je njihova odgovornost še večja, takorekoč zgodovinska. Naloga pa morda še celo težja.

Prav katoličani so kot del enega treh ključnih stebrov »Trumpove volilne koalicije« (1. beli delavci, 2. verni kristjani in 3. socialni konzervativci) tisti, ki imajo imajo najboljše temelje, da lahko pomagajo zaceliti rane in zgradijo mostove do Amerike, ki je bila na teh volitvah poražena.

Mnogi katoličani so si to, brez predvolilne preračunljivosti, prizadevali že pred volitvami, zlasti pri eni najbolj vročih točk kampanje – vprašanju ilegalnih priseljencev. Pri tem so bili izzvani in opogumljeni z jasnim zgledom papeža Frančiška.

Bolj kot o drugih so govorili o prihodnosti

»Prav zdaj mnogo otroci v našem mestu in naši državi odhajajo spat v strahu,« je na medverski molitvi dva dni po volitvah opozoril nadškof iz Los Angelesa José Gómez, ki je mehiškega porekla.

Pri tem je mislil na otroke nelegalnih priseljencev, ki se bojijo, da bo oblast prišla po njihove starše in jih deportirala.

Gómez, ki je – zanimivo – član konzervativnega Opus Dei, je še opozoril, da se deportacije že dogajajo pod Obamo, da imajo ZDA že dolgo nevzdržno priseljevalno politiko in da bi ta problem lahko rešili ki so bili na oblasti zadnjih 15 do 30 let.

Gómez je trenutno Obamovo administracijo še pozval, naj ustavi deportacije, dokler ne bo sprejeta celovita imigracijska reforma.

Kaj po Trumpu?

Kaj bo prineslo Trumpovo predsedovanje, se v teh dneh sprašuje mnogo ljudi v ZDA in po vsem svetu.

Zagotovo pa je jasno eno – rezultat volitev čez 4 leta (ali morda čez 8 let) bo še veliko bolj odvisen od ameriških katoličanov, kot je bil rezultat teh.

Te volitve so bile krik mnogokje prezrte in pozabljene belske krščanske Amerike. Toda ta Amerika je v tem trenutku v zatonu, predvsem demografskem, pa tudi kulturnem in religioznem.

Trump je to Ameriko uspel zaznati ter jo na presenečenje mnogih prebuditi in povezati v najbolj šokantno politično zmago zadnjih nekaj desetletij. A njegova zmaga ni bila tako zelo močna. Če bi samo 1 od 100 volivcev, ki so izvolili Trumpa, dal glas Clintonovi, bi bil rezultat obrnjen.

Ključ je v rokah katoličanov

Novi predsednik lahko z republikansko večino v kongresu gotovo marsikaj spremeni in določene procese, ki razkrajajo njegovo »volilno koalicijo« upočasni ali zaustavi.

Ne more pa povzročiti njenega preporoda. Še manj lahko s svojo dosedanjo ostro in posledično večinoma razdvajalno držo poseže do jedra »volilne opozicije«, zlasti do mladih ter Afro- in Latino-Američanov.

Tja pa lahko, če bodo hodili po poti evangelija, pridejo ameriški katoličani. Zato je ključ do resnične spremembe ameriške družbe in kulture, ki ima lahko nedvomno vpliv tudi na celotno zahodno kulturo, prav v njihovih rokah.

Če jim to ne bo uspelo, pa obstaja nevarnost, da se bodo po koncu Trumpove Amerike ali pa že med njo soočili s protiudarom neslutehnih razsežnosti.

Doniraj

3 KOMENTARJI

  1. Zelo, zelo dober komentar s katerim Domovina vzdržuje visok nivo poročanja. Katolištvo v ZDA je zelo specifično. Nam v Evropi delno nerazumljivo. Številne tokove ameriškega katolištva o denimo opisali na KritikiKonservativna: https://kritikakonservativna.com/2014/05/19/glavna-tokova-ameriskega-katolicizma-2/

    Katoliki v ZDA so bili v preteklosti – pred 100 leti – dokaj na margini, kot člani etnično-profiliranih skupin: daleč najmočnejši Irci, nato Italijani in Poljaki, potem še Hrvati, Slovaki in tudi Slovenci. Pred 100 leti so se politično bolj profilirali predvsem na industrijskem SV ZDA v mestih kot so New York, Pittsburgh, Chicago, Philadelphia, Cleveland. itd., ko so katoliške priseljenske delavske populacije pod svoje okrilje vzeli demokrati in od takrat so bili bolj ali manj zanesljivi volilni blok. Bili o pomemben akter zmage JFKja, ki je bil izvoljen kot prvi katoliški predsednik ZDA. Demokrat, katolik Joe Biden je seveda trenutni podpredsednik. Vse nekako do devetdesetih.
    Konec osemdesetih in v devetdesetih se je katoliška populacija spremenila v 3 obzirih: 1. vedno večji del Latino-katolikov (iz Lat. Amerike), ki je spreminjal do tedaj belsko (irsko, italijansko, poljsko, …) sliko ameriškega katolištva. 2. splav in gender teorija, ki sta spodbudila nastanek pro-life gibanja in spremembo prioritet katolikov 3. katoliška populacija na severu je pod vplivom sekularizma postala manj verna, hkrati pa so se katoliki začeli seliti na ameriški jug.
    Ameriški katoliki so bili zadnjih 100 let specifični. Nekako bi Slovencem delovali Krekovski: bili so delavski in zelo verni. Belske, delavske katoliške populacije so bile glavni branik pred prodorom brezbožnega komunizma med ameriškim delavstvom. Katoliki so bili in so še vedno izjemno socialno občutljivi. Predvsem to delavsko komponento so zato zelo močno izkoristili demokrati in katoliki so v času Rooseveltovega New Deala postali del Demokratskega bloka (skupaj s temnopoltimi, itd.). Katoliške zvezne države so bile republikancem nedosegljive – izjema je bil morda Reagan. Še posebej v državah t.i. modrega zidu, ki ga je letos porušil Trump in, ki jih Republikanci niso in niso mogli zmagati (Wisconsin, Pennsylvania, Michigan) je bilo to dolgo očitno.

    V začetku 21. stoletja pa je za katolike v ZDA najpomembnejša tema verska svoboda in obramba pred idelogijama splava ter ideologije spola. Republikanci za katolike niso idealni ampak obramba pred zanikanjem svobode vesti, preganjanja zaradi katoliških pogledov na svetost življenja, jih je pognala v Republikanski tabor. Ko je Trump še zaigral na malo bolj ‘delavske’ karte so bili dokončno njegovi.
    Dolgoročno je nedvomno za pričakovati, da bodo Demokrati verjetno izgubili katoliške glasove volivcev – vernih katolikov seveda. Bivših katolikov je tudi veliko v ZDA in tisti so bolj pragmatični. Toda verjetno so iz tega vidika te volitve prelomne. Belopolte katolike so demokrati praktično že izgubili, v drugi fazi pa jih bodo zelo verjetno zapustili tudi špansko-govoreči a vseeno globoko verni Latino-katoliki. Edina Trumpova naloga je, da jih z novo politiko o deportaciji ilegalnih priseljencev (večinoma lat. am. priseljenci) ne prestraši preveč in poudari, da je tudi v njihovem interesu, da se na področju migracij uveljavljata red in pravo.

  2. Morda še nekaj: sam mislim, da je podatek, da je Trump pobral katoličane za +7 ne najbolj točen, da je bila verjetno razlika še večja.
    +7 namreč temelji na exit polls NYT, ki pa so se v splošnema izkazali za netočne oziroma so podcenili trumpov uspeh.
    Ena od treh anket, ki je pravilno napovedala Trumpovo zmago (IBD-TIPP), je teden dni pred volitvami Trumpu namerila +13 med katoličani (https://cruxnow.com/church-in-the-usa/2016/11/03/not-fast-catholic-votes-may-shifting-trump/). Tako da zna biti, da je dejanski odstotek še nekaj višji.

  3. Upam, da bo Trump v Ameriki pomembno vplival na versko svobodo. Pri nas smo katoličani pogosto v podrejenem položaju kljub verski svobodi, ki je ustavna kategorija. Močna Amerika z izraženo versko svobodo, ja lahko olajšanje za nas, da nismo v svoji veri sami in poniževani s strani antikristov.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime