Verica Trstenjak, SiolNET: Kam odnaša ustavno sodišče?

Uredništvo
2

Svoje mnenje o trenutnem škandalu na ustavnem sodišču je izrazila tudi nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU dr. Verica Trstenjak. Ta opozarja, da funkcija sodnika ni prestižna, temveč predvsem osebno poslanstvo ter pravna, moralna in etična odgovornost.

Pri ohranjanju pravne države ima zelo pomembno funkcijo ustavno sodišče. To mora pri svojem delu ohranjati načelo načeli neodvisnosti in nepristranosti. Vsi pa se moramo ob kršitvah teh pravil tudi odločno odzvati.

Ob zadnjem dogajanju je zaskrbljujoče tudi, kako predsednik republike zadnja leta pri imenovanju ustavnih sodnikov išče le politične kompromise in ne velikih pravnih in moralnih avtoritet, saj ti bodisi nimajo dovolj politične podpore, bodisi v tej politični kombinatoriki ne želijo sodelovati.

Celoten prispevek si lahko preberete na tej povezavi.

2 KOMENTARJI

  1. Verica kot Verica ne zmore videti kljucnega sistemskega problema ustavnega sodisca, ki naj bi imelo celo veliko pravno tezo. Ce imamo ustavno sodisce, katerega clane volijo politiki, potem je bolje da ga ne bi imeli. To so Svicarji dojeli ze leta 1800. Nam bo morda kapnilo cez 100 let.

  2. Takšno pravosodje
    Pred dnevi je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbo katero so izrekli »pravni strokovnjaki« leta 1946 in so domobranskega generala in sodelavca nacistov Leona Rupnika zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem obsodili na smrt in so smrno kazen tudi izvršili. To so sedanji vrhovni sodniki pod vodtvom Branka Masleša storili na temelju njihove ugotovitve, da takratna sodba v nekaterih točkah ni bila utemeljena. Vrhovni sodniki so razveljaviti to sodbo zaradi njene slabe obrazložitve, ni pa povedalo in ugotovilo, da Rupnik ni bil izdajalec in sodelavec okupatorja. Naciste in sodelavce so na smrt obsojali tudi zavezniki, američani.
    Na ta način sedanje slovensko pravosodje pere svojo dušo zaradi slabo obrazloženih in krivičnih sodb, katere je izdalo v zadnjih 30. Letih na vseh nivojih in svojih predhodnikov in vzgojiteljev iz obdobja med letom 1945-90. Ta odločitev Vrhovnega sodišča ima zagotovo propagandni namen in je brez pravne vrednosti v smislu mednarodnega pravnega reda. Bodo Rupniku zdaj še enkrat sodili? To bi morali storiti, kljub temu, da je mrtev. Na novo izdano sodbo bi morali obrazložiti, da bi prestala presojo na temelju mednarodnega pravnega reda, veljavnega tedaj in danes.

    Rupnik je bil ubit in če ni kriv za to zaradi česa so ga obsodili in usmrtili, potem morajo tisti kateri so to sodbo izrekli, posthumno odgovarjati za zločin, prav tako mora nositi posledice takrat veljvni titoisitčni poliitčni sistem. Ta odločitev zdaj vsebinsko pomeni isto kot je sodba v zadevi patrija, ko so slovenska sodišča poskrbela za to, da je zadeva zastarala in so sodelujoči akterji krivi in niso krivi po pregovoru, koza cela in volk sit. Ta odločitev kaže vso bedo, pristranskost in politično motiviranost slovenskega pravosodja, saj je nepopolna, dvoplastna in predvsem dvolična (kažejo se drugačne, kot so), kot so to mnoge njihove sedanje odločitve, posebej ko gre za sojenje ljudem kateri odkrivajo pretekle in sedanje titoistične udbovske zločine nad neprivilegiranimi in politično nepravovernimi državljani.

    Isti Vrhovni sodniki in sodniki v rednih postopkih (Okrajna, Oktožna in Višja sodišča), danes izrekajo mnogo podobnih politično motiviranih sodb in dvoličnih sodb, ko ščitijo nekdanje partijce, visoke državne funkcionarje in uradnike in sodelavce UDBE-SDV, ki je bila titoistična zločinska združba katere naloga, te naloge pa so opravljali njeni uslužbenci in zunanji sodelavci, je bila zaščita titoističnega zločinskega režima, ne pa kot zdaj slovenska elita hoče prikazati, da je to bila zahodnim obveščevalnimin in varnostnim službam enaka služba in obsojajo tiste kateri to resnico razkrivajo. Isti Vrhovni sodniki tudi ščitijo pripadnike titoistični oblastniški eliti obeh blokov, kateri že 30 let povzročajo namerno krivice kritikom in nasprotnikom njihovega današnjega titoističnega režima in njemu podrejenega veljavnega titoisitčnega pravosodja.
    Žrtve tega pravosodja so večinoma reveži, saj jim je že trideset let onemogočeno, da bi dobili zaposlitev ali bi opravljali samostojno delo in si tako zagotovili finančno neodvisnost. Slovensko pravosodje, posebej pa sodniki Vrhovnega sodišča vedo, da ti ljudje nimajo denarja, da bi si plačali odvetnika, zato brez obravnav njihove zahteve za varstvo zakonitosti enostavno odbijejo z obrazložitvijo, da jih ni vložila oseba katera ima izobrazbo pravnika. Tudi te sodbe sodišč v rednem posotpku so skoraj praviloma slabo obrazložene in utemeljene.
    Cinizem brez primera je, ko Vrhovno sodišče v svoji obrazložitvi zavrnitve vloge še doda, da denar ni potreben, saj si lahko vsakdo priskrbi brezplačno pravno pomoč. Iz prakse je znano, da je tovrstna pravna pomoč v Sloveniji le farsa za katero titoistični režim skriva pred mednarodno javnostjo dejstvo, da je Slovenija nepravna država. Odvetniki jo namreč neradi in tudi mnogokrat površno opravljajo, saj dobijo plačano od države le polovično stroškov in morda še manj. Tako je usoda teh žrtev titoisitčnega režima zapečatena, nimajo pravice se pritožiti na Vrhodno sodišče in tudi ne na Ustavno sodišče, saj jih to odbija z obrazložitvijo, da nimajo pravnega interesa in niso izrabili vseh pravnih sredstev. Na ta način jim sodišča kršijo Ustavne pravice zagotovljene na temelju Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije za človekove pravice in svoboščine. S tem jim je onemogočeno, da bi se pritožili na Evropske in mednarodne sodne institucije.
    Ustavni sodnik DDr. Jaklič je v eni od svojih ločenih mnenj zapisal: »Eden prvih aksiomov, ki ga študent prvega letnika ustavnega prava na univerzi katere od držav demokratične tradicije zahoda sliši je, da ustavni ustroj zavor in ravnovesij med vejami oblasti (checks and balances) ne temelji na medsebojnem zaupanju vej oblasti, ampak na njihovem nezaupanju. Eno od bistev delovanja ločenih vej oblasti je v medsebojnem nadzoru zoper zlorabe«.
    Pri nas v Sloveniji, pa še vedno vladajo razmere političnih in ideoloških izkušenj iz preteklosti kjer pravladuje subjektivizem funkcioniranja države na temelju definicije, država to sem pa jaz kot despot ali kot kolektivni despotizem katerega sestavljajo poliitčni funkcionarji s podporo funkcionarjev in uradnikov na čelu institucij države, ki se medsebojno ščitijo. Na ta način onemogočajo funkcioniranje države Slovenije kot nje definicija je, da smo državljani država in zanikajo objektivizem države, torej upoštevanja resnice in trpljenje državljanov zaradi subjektivizma vzporedne države kot kolektivne titoistične diktature. Zato je razvpito večstopenjska organiziranost in večstopenjsko odločanje v upravnih in sodnih postopkih, o katerem govori titoisitčna poliitčna in upravno-sodna elita, le farsa in zavesa za skrivanje tiranije slovenskega titoisitčnega političnega in državnoupravnega režima.
    Šarec kateri v tem trenutku opravlja funkcijo predsednika vlade je v »Rižarni« povedal, da smo slovenci miroljuben narod. Ta njegova izjava in pa zgoraj opisano mešetarsko obnašanje slovenskega pravosodja dokazuje sprego med politično elito in pravosodno elito (saj so pravosodje sodniki ne pa stavbe v katerih ti sodniki izrekajo svoje sodbe). Slovenski narod je res miroljuben, politična elita h kateri spada tudi Šarec, pa sploh ni miroljubna, ko pa s pomočjo vseh institucij države brani svoje pretekle in sedanje zločine nad tem miroljubnim narodom in noče priznati teh zločinov. Institucije države, posebej pa pravosodje katero zavlačujejo z odločitvami v tovrtstnih primerih, namesto, da bi to pravosodje s svojimi odločitvami pravočasno odločalo in obsodilo ljudi kateri te zločine počno in bi tako njihove žrtve dobile pravočasno za njihovega življenja zadovoljenje, odškodnino in rehabilitacijo. Namesto tega, sodišča odločajo v korist institucij države in njihovih uradnikov in funkcionarjev. Odločajo v korist privilegirancev in zločincev iz svojih elitniških vrst v preteklosti in sedanjosti.
    Slovenija je podpisnica mednarodnih pogodb, zato odgovarja za zločine in storjene krivice v Titovi Jugoslaviji s strani titoisitčnega režima in ker se je ta režim preselil tudi v samostojno Slovenijo, je ta tudi odgovoren za storjene zločine v tej državi. Če ta režim v imenu države Slovenije z namenom propagande in metanja peska v oči domači, predvsem pa tuji javnosti, da popravlja krivice v preteklosti, postavlja v ta nemen spomenike sredi Ljubljane, v Kočevskem Rogu, na Teharjah in morda še kje, potem je ta režim v imenu države tudi dolžan na temelju mednarodnih pogodb, popraviti namerno storjene krivice s strani institucij države oziroma njihovih uradnikov, funkcionarjev, politikov, mnogim državljanom v samostojni Sloveniji.
    Še danes se na slovenskih sodiščih dogajajo prizori kot so se dogajali pred letom 1990, posebej po letu 1945. Pred nos ti porinejo kos papirja in ti rečejo, podpiši, da se strinjaš, saj nimaš nobene možnosti, da bi dosegel pravico in bi ti bile storjene krivice, katere so pristne, popravljene in bi za to dobil odškodnino. Država za to ne odgovarja ampak posamezne institucije države in te moraš tožiti. Priče pa bodo vse to zanikale, da so ti povzročale namerno krivice kot političnemu disidentu. Če ne podpišeš, potem boš plačal visoke sodne stroške.
    To, kar se dogaja v tem trenutku v sodstvu na Poljskem, se v Sloveniji že izvaja 30 let. Nekateri sodniki v Sloveniji so morda res nemočni, so pa tudi oportunisti in rajši odločajo v korist titostičnega režima in njegove elite in imajo dobro plačane službe in privilegiran status v državi, kot pa da bi se temu uprli, kot so se to uprli Poljski sodniki, pa tudi Turški se upirajo Erdoganu. S takšno ureditvijo kot se sedaj uvaja na Poljskem je Slovenija s prevaro stopila v Evropsko Unijo. Miroljubni državljani smo upali, da bodo vodilni funkcionarji EU reagirali in bodo pravosodje v Sloveniji uredili. Izkazalo se je, da je tovrstno titoistično pravosodje za razmere Evropske Unije postalo pozitivna vrednota.
    Ti evropski voditelji, med njimi Merklova in Steinmeier, že skoraj dve desetletji nasedajo tej slovenski titoistični hibridni levo-desni poliitčni eliti in poudarjajo načelo pravne države, enotnosti in svobode znotraj EU. Teh načel ne more nihče dosečti na ta način, da ti EU politiki slavijo in se družijo s slovenskimi titoističnimi politiki kateri državljanom kratijo svobodo, pravno varnost, izvajajo cenzuro, da se nebi pisalo in govorilo o njihovih preteklih in sedanjih zločinih. Za nobeno ceno nočejo popraviti krivice iz preteklosti in sedanje storjene v zadnjih 30. Letih nad državljanih katere so določili za žrtve, ker niso politično na njihovi valovni dolžini. Ko bodo EU politiki poskrbeli za to, da bodo v Sloveniji veljali Evropski pravni standardi, šele potem lahko govorijo o pravnosti, svobodi in enakosti znotraj Evropske Unije. V sedanjih razmerah je takšno njihovo obnašanje licemernost in posmeh v obraz slovenskemu narodu, državljanom Slovenije in laganje državljanom EU.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime