Vera pred strahom - “Kaj ste strahopetni?”
POSLUŠAJ ČLANEK
Ko je angel Gabrijel spregovoril Mariji, so bile njegove prve besede: “Ne boj se.” Sveto pismo zelo vztrajno ponavlja te besede, skoraj kot mantra. Kdor pozna Božjo besedo, nam lahko pove, da se te tri besede ponovijo kar 365-krat v Svetem pismu!
Morda se boste spomnili tudi čudovitega odlomka iz evangelija po Luku, v katerem Jezus svojim učencem pravi, naj se ne bojijo, ampak naj zaupajo Bogu. V enem izmed prevodov Jezus, potem ko spregovori o divjih rožah, pravi: “Če Bog njim posveča toliko pozornosti, mislite, da ne bo poskrbel tudi za vas, naredil za vas najbolje, kar more?” Ta pomirjujoči odlomek zaključi z besedami: “ Ne bojte se. … Vi ste moji najdražji prijatelji.”
Takole odgovarja psihiater Edward Hallowell: “Skrb je strupena, ker napada domišljijo. To je notranja in nevidna bolezen, podobno kot virus. Polasti se te nehote … se prikrade v tvojo zavest, dokler ne zavlada tvojemu življenju. Ko skrb prepoji tvoje mišljenje, se ne moreš več veseliti svoje družine, svojih prijateljev … ker živiš v strahu, kaj gre lahko narobe. Zmanjša tvoje zmožnosti delati, ljubiti in igrati.”
Strah onesposobi tvojo zmožnost, da bi se preobrazil, kar je ves namen evangelija in tega, da Jezus prihaja v naš svet, ki mu vlada strah.
Jezus je nepopustljiv: v veri se ne moremo premakniti naprej, dokler se ne naučimo, kako obvladati svoje strahove.
Ko Marko opisuje velik vihar in veter v današnjem evangeliju, je to podobno kot strahovi, s katerimi se srečujemo vsak dan. Združenje ameriških prihologov navaja, da so najpogostejši valovi, ki pljuskajo v čoln, sledeči: stres v službi, finančne skrbi, denarne težave, zdravstveni problemi, težave v odnosih, med njimi so ločitev in osamljenost. Šele za temi pridejo težave zaradi prezasičenja z mediji in pomanjkanje spanja.
Sledijo globlji strahovi: Ali sem zadosten? Ali lahko preživim ob vsem, kar me plaši?
Če imamo v življenju samo enega od teh strahov, je to dovolj, da zakričimo kot učenci v današnjem evangeliju: “Ali ti ni mar, da smo izgubljeni?” Poglejmo, kako Jezus odgovori, ker je to izrednega pomena. Ne zmerja. Ne zavrže naše groze. Namesto tega pokaže svojo močno ljubezen do nas in tudi svojo neznansko moč nad vsemi našimi strahovi, ko izgovori samo dve besedi: “Utihni! Molči!” In veter se umiri.
Jezus nam želi spregovoriti o pomenu zaupanja. Povabi nas, da izberemo vero pred strahom. Jezus ve, kako vsepouživajoč je lahko strah. Doživel ga bo v agoniji na vrtu. Jezus je tam zaupal Očetu; tudi nas vabi, da naredimo enako.
Vabi nas, da predenj prinesemo svoje strahove. Da jih položimo k njegovim nogam. Da jih izkričimo pred njim – na ves glas – in ves čas zaupamo, da je Jezusu mar za nas in da ima to moč, da nas pripelje preko teh strahov. To zaupanje bo zraslo stokrat bolj, če se bomo spomnili njegovih tolažečih besed: “Ne bojte se … Vi ste moji najdražji prijatelji.”
Ker smo najdražji prijatelji, v veri zaupamo, da nismo sami, da smo neskončno ljubljeni in da lahko z zaupanjem vsak izmed nas lahko izreče Jezusovi besedi: “Utihni! Molči!”
avtor: T. Wolgamot
prevod: P. Grimani
Morda se boste spomnili tudi čudovitega odlomka iz evangelija po Luku, v katerem Jezus svojim učencem pravi, naj se ne bojijo, ampak naj zaupajo Bogu. V enem izmed prevodov Jezus, potem ko spregovori o divjih rožah, pravi: “Če Bog njim posveča toliko pozornosti, mislite, da ne bo poskrbel tudi za vas, naredil za vas najbolje, kar more?” Ta pomirjujoči odlomek zaključi z besedami: “ Ne bojte se. … Vi ste moji najdražji prijatelji.”
Zakaj tako poudarja to čustvo – strah?
Takole odgovarja psihiater Edward Hallowell: “Skrb je strupena, ker napada domišljijo. To je notranja in nevidna bolezen, podobno kot virus. Polasti se te nehote … se prikrade v tvojo zavest, dokler ne zavlada tvojemu življenju. Ko skrb prepoji tvoje mišljenje, se ne moreš več veseliti svoje družine, svojih prijateljev … ker živiš v strahu, kaj gre lahko narobe. Zmanjša tvoje zmožnosti delati, ljubiti in igrati.”
Strah onesposobi tvojo zmožnost, da bi se preobrazil, kar je ves namen evangelija in tega, da Jezus prihaja v naš svet, ki mu vlada strah.
Jezus je nepopustljiv: v veri se ne moremo premakniti naprej, dokler se ne naučimo, kako obvladati svoje strahove.
Ko Marko opisuje velik vihar in veter v današnjem evangeliju, je to podobno kot strahovi, s katerimi se srečujemo vsak dan. Združenje ameriških prihologov navaja, da so najpogostejši valovi, ki pljuskajo v čoln, sledeči: stres v službi, finančne skrbi, denarne težave, zdravstveni problemi, težave v odnosih, med njimi so ločitev in osamljenost. Šele za temi pridejo težave zaradi prezasičenja z mediji in pomanjkanje spanja.
Sledijo globlji strahovi: Ali sem zadosten? Ali lahko preživim ob vsem, kar me plaši?
Če imamo v življenju samo enega od teh strahov, je to dovolj, da zakričimo kot učenci v današnjem evangeliju: “Ali ti ni mar, da smo izgubljeni?” Poglejmo, kako Jezus odgovori, ker je to izrednega pomena. Ne zmerja. Ne zavrže naše groze. Namesto tega pokaže svojo močno ljubezen do nas in tudi svojo neznansko moč nad vsemi našimi strahovi, ko izgovori samo dve besedi: “Utihni! Molči!” In veter se umiri.
Jezus nam želi spregovoriti o pomenu zaupanja. Povabi nas, da izberemo vero pred strahom. Jezus ve, kako vsepouživajoč je lahko strah. Doživel ga bo v agoniji na vrtu. Jezus je tam zaupal Očetu; tudi nas vabi, da naredimo enako.
Vabi nas, da predenj prinesemo svoje strahove. Da jih položimo k njegovim nogam. Da jih izkričimo pred njim – na ves glas – in ves čas zaupamo, da je Jezusu mar za nas in da ima to moč, da nas pripelje preko teh strahov. To zaupanje bo zraslo stokrat bolj, če se bomo spomnili njegovih tolažečih besed: “Ne bojte se … Vi ste moji najdražji prijatelji.”
Ker smo najdražji prijatelji, v veri zaupamo, da nismo sami, da smo neskončno ljubljeni in da lahko z zaupanjem vsak izmed nas lahko izreče Jezusovi besedi: “Utihni! Molči!”
avtor: T. Wolgamot
prevod: P. Grimani
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
2 komentarja
Kraševka
Dober prispevek uredništva!
Nekateri hočejo prokazati, da morajo biti Kristjani samo ponižni. Pa ni tako, čeprav duhovniki bolj poudarjajo ponižnost, kot pogum.
Toda so tudi izjeme. Nek duhovnik mi je lepo razložil stavek: "Če te kdo udari po levem licu, nastavimu še desno". Povedal je, da to, da te nekdo udari, vspodbudi dejansko samozavest, da ga lahko premagaš (ne z udarcem), ampak s pokončno držo. Poveš mu junaško, da ta ki je udaril, je NIČE. Kajti modri in pogumni ljudje, znajo vspostaviti odnos, ki doseže veliko več, kot nasilje. Modri ljudje uporabijo "diplomacijo" in ne začenjajo vojne. Ta, ki ubija ni pogumen, ampak zločinec.
Pogumni ljudje se znajo spopasti tudi z zahtevnim delom, in ne bežijo, pred odgovornostjo. Pogum, je dejansko gonilna sila NAPREDKA na vseh področjih, tako znanosti, kot gospodarstva in medsebojnih odnosov.
Kajtimara
Zelo lep prispevek. Pomirjujoče je vedeti, da imamo Boga, ki je umrl za to, da bi mi lahko živeli, da je vedno ob nas in nas varuje in vodi. Strahovi so grozna nadlega in če jim podležeš,
ti lahko zelo zagrenijo življenje. Jezus pa je prav tam, čaka, da nas lahko reši tudi strahu, ki je nasprotje vere.
Hvala uredništvo!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.