Vera je edina oaza svobode, ki ji moderna filozofska država ne more zavladati

Ali ste kdaj pomislili, zakaj je Jezus ozdravljenim gobavcem rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« V Stari zavezi je bila gobavost zbirno ime za različne kožne bolezni. Vsak gobavec je bil obredno nečist. V 3 Mz 13–14 beremo: Gobavca naj pripeljejo k duhovniku. Ta naj gre iz tabora in ga pregleda. Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brke in naj kliče: 'Nečist, nečist!' Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče. Ugotavljanje bolezni in ozdravljenja je bilo torej v pristojnosti duhovnikov.

V teh uvodnih stavkih najdemo nekaj temeljnih pojmov: bolezen, ozdravljenje, oblast in svoboda. Prva dva pojma, bolezen in ozdravljenje, ne potrebujeta pojasnila. Manj jasna pa sta v povezavi z boleznijo druga dva pojma, oblast in svoboda. Judovska država je imela oblastni mehanizem, v katerega so bili vključeni duhovniki, ki so ozdravljencem dovoljevali, da so se iz izolacije smeli vrniti v družbo in živeti svobodno kot drugi državljani. Vse štiri pojme pa je religija povezovala v integralno celoto. Religija je bila v starem veku temeljna platforma vsega javnega in zasebnega življenja ter interpretacijski ključ morale in teologije. Po francoski revoluciji pa je vlogo religije prevzela oblastna filozofija – transformirana v uporabno ideologijo.

Nemara malokdaj pomislimo, da tvorijo bolezen, ozdravljenje, oblast, svoboda, religija, etika, filozofija in ideologija organsko celoto. Problem zdravja, denimo, se nikoli ne obravnava zunaj oblasti; razumevanje svobode je vedno odvisno od uradne ideologije; o tem, kaj je etično sprejemljivo in kaj ne, presoja oblastna religija oziroma filozofija. To velja za vso človeško zgodovino, tudi za čas Jezusovega javnega delovanja. Seveda pa imajo elementi te celote v posameznih državah in v različnih zgodovinskih obdobjih različen pomen in vlogo. O tem več v nadaljevanju, naprej pa se ustavimo pri poglavitnem sporočilu današnje nedelje; tako prvo berilo, ki govori o ozdravljenju gobavca Sirca Naamana, kot evangelij, ki govori o ozdravljenju desetih gobavih mož, oznanjata: rešuje nas vera. Če smo se preteklo nedeljo poistovetili s prošnjo apostolov – Gospod, pomnoži nam vero! – bomo danes naredili korak naprej, in rekli: Gospod, vsak dan bolj sem prepričan, da je rešitev zame v trdni veri. Ne glede na vse pomisleke verujem vate in ti zaupam. Z velikim notranjim olajšanjem sprejemam tvoje besede: 'Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.'

Na eni strani nas usmerja globalna, od pomladi pa tudi lokalna, ideologija svobode, odprte družbe, vključevanja, človekovih pravic, vladavine prava in načelna možnost svobodnega povezovanja, na drugi strani pa smo tik pred tem, da ne bomo več mogli ubraniti nobenega otočka zasebnosti, v katerega ne bi posegali mehanizmi totalnega nadzora

Človek je tako ustvarjen, da ima v sebi nastavke za vero, kakršno smo pravkar kratko opisali, kljub temu pa se marsikdo v veri ne najde. Povsem neugotovljivo je, zakaj kdo veruje in drugi ne. A bolj kot razglabljanje, zakaj kdo ne more verovati, je pomembno, da svojo dušo vse življenje očiščujemo zamer, upornosti, uničujočih dvomov, nenehnega nerganja, ugovarjanja in trmastega zavračanja vseh niti, s katerimi nas Božja ljubezen priteguje v svojo bližino. Sveti Duh našo dušo nenehno odpira v brezdanje obnebje in nas iz zanke trdovratnega zanikovanja dviga na svetlo, da bi nam razodel Božje usmiljenje. Morda se to ne zgodi vsak dan. A vsak pozna trenutke, ko si reče: Dejansko ni mogoče, da ne bi veroval; ne morem namreč v nedogled vztrajati v razgrajevanju sebe in bližnjih. Hrepenenje, ki ga v nas prebuja Sveti Duh, nam ne dovoljuje, da bi se kdaj dokončno sprijaznili z ničem, z nepredirno temo, in vse, s seboj vred, imeli za ničevost, za nevredno obstoja.

Sedaj pa se, kot sem napovedal, vrnimo k prej navedenim elementom vsake družbe, ki so: zdravje, oblast, etika, svoboda, religija, filozofija in ideologija. Najprej se vprašajmo, ali bi Jezus tudi danes ozdravljene gobavce poslal k duhovnikom? Gotovo česa takšnega ne bi storil. Kaj se je torej od takrat do danes spremenilo, da duhovnik ni več člen oblastnega mehanizma in državne ideologije? Zakaj se danes zdravje obravnava zunaj religiozne etike in verskega nauka? Prvi hip je morda videti, da odgovor poznamo, težava naj bi bila zgolj v tem, da to, kar sicer razumemo, težko opišemo, a če bi si vzeli čas, bi zmogli tudi to. Epidemija covid-19 pa je pokazala neko drugo realnost, da imamo z razumevanjem tega, kar se dogaja, bistveno večje težave, kot si mislimo, sicer se glede odnosa do virusa ne bi tako radikalno polarizirali ne prijatelji ne družinski člani ne stroka ne družba.

Podobno vlogo kot so jo imeli v Grčiji filozofi, so imeli v Stari zavezi preroki. Zahodni filozofi ali starozavezni preroki so veljali za nasprotnika despota, kralja ali kneza. S svojim naukom so omejevali njegovo oblastno samovoljo nad ljudmi.

Nekaj je očitno: ne v glavi ne v praksi ne moremo razrešiti čudnega protislovja, v katerega smo vpeti vsi, do zadnjega. Na eni strani nas namreč usmerja globalna, od pomladi pa tudi lokalna, ideologija svobode, odprte družbe, vključevanja, človekovih pravic, vladavine prava in načelna možnost svobodnega povezovanja, na drugi strani pa smo tik pred tem, da ne bomo več mogli ubraniti nobenega otočka zasebnosti, v katerega ne bi posegali mehanizmi totalnega nadzora in suženjske pokorščine silam, ki jim ne vidimo v obraz, a določajo naš dnevni ritem ter upravljajo z našimi telesi in duševnostjo.

Francoski filozof Michel Foucault (1926–1985) je pred nekaj desetletji opozoril na biopolitiko, na dejstvo, da so naša telesa in duševnost objekt, prek katerega politika izvaja nad nami oblast. Danes nismo več daleč od tega, da bi bili le še razosebljen element, ki ga nadzirajo strukture biooblasti (Gunnar Kaiser).

Kje, kdaj in zakaj so se zgodili ti prelomi? Filozof Michel Foucault pravi, da je bila najstarejša funkcija filozofa na Zahodu – torej vse od predsokratikov, med katerimi na prvem mestu omenjamo Talesa iz Mileta (624/623–548/545 pr. Kr.) – postavljati mejo oblásti in izrekati kritiko čezmerni krepitvi oblasti. Podobno vlogo kot so jo imeli v Grčiji filozofi, so imeli v Stari zavezi preroki. Zahodni filozofi ali starozavezni preroki so veljali za nasprotnika despota, kralja ali kneza. S svojim naukom so omejevali njegovo oblastno samovoljo nad ljudmi. Med antično Grčijo in Staro zavezo obstajajo vzporednice. V Grčiji je bil filozof nasprotnik despota tako, da je, kot denimo Solon (640–560 pr. Kr.), v poetičnem besednjaku, po navdihu bogov, sestavil zakone. Pri Judih pa je Bog po Mojzesu, preroku, svojemu ljudstvu razodel ne le deset zapovedi, temveč celotno zakonodajo, ki je bila temelj izraelske in judovske države.

Filozof je v Grčiji odigral vlogo despotovega nasprotnika tudi tako, da je postal njegov svetovalec. Stara zaveza je polna primerov, kako kralji kličejo na posvet preroke. Eden od najbolj znanih primerov je kralj Ahaz, ki pokliče na posvet preroka Izaija, vendar ga ne posluša, zato ga Izaija zavrne z besedami: Gospod vam bo sam dal znamenje: Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel (Iz 7,14).

Vse moderne filozofije od 18. stoletja naprej, ki so postale državne, so brez izjeme filozofije svobode. Te filozofije svobode pa utemeljujejo oblike oblasti, ki se prek birokratskega terorja vsakokrat sprevržejo v nasprotje svobode.

Zahodna kultura, grška in judovska, ne pozna filozofske oziroma preroške države. Noben judovski prerok ni imel v rokah oblasti. Podobno je bilo pri Grkih. Platon kljub velikemu vplivu ni zasnoval platonskega polisa. Aleksander Veliki, Aristotelov učenec, ni ustvaril aristotelskega imperija, tudi rimsko cesarstvo ni bilo stoiška entiteta, čeprav so bili stoiki, kot Mark Avrelij, na oblastnih položajih. Zahod ni nikoli poznal ustreznika konfucionizmu kot obliki misli, ki bi hkrati s premišljevanjem o svetovnem redu predpisovala tudi državni ustroj, obliko družbenih razmerij in posameznikovega vedenja (Foucault).

S francosko revolucijo leta 1789 se zahodna kultura, temelječa na grški, rimski in judovski oziroma biblični praksi in njihovi duhovni izkušnji popolnoma spremeni. Francoska revolucija in njen nasledek, Napoleonovo cesarstvo, sta bila organsko povezana z Rousseaujem in velikim delom filozofije 18. stoletja. Zato ni naključje, da je prišlo do organske zveze tudi med prusko državo in Heglom in pozneje med hitlerjansko državo ter Wagnerjem in Nietzschejem ter med sovjetskim stalinizmom in Marxom.

V Evropi v zadnjih dvesto letih nastane nekaj, česar prej ni bilo, nastanejo filozofske države oziroma državne filozofije, prav to, čemu smo danes priče v Sloveniji. Dandanašnje države filozofirajo o sebi, prek umetnosti in celotnega polja kulture prevprašujejo sebe, se opredeljujejo na filozofskih predpostavkah in tako ustvarjajo filozofsko resnico zgodovine. Vse moderne filozofije od 18. stoletja naprej, ki so postale državne, so brez izjeme filozofije svobode. Te filozofije svobode pa utemeljujejo oblike oblasti, ki se prek birokratskega terorja vsakokrat sprevržejo v nasprotje svobode. In tu smo danes, ne le državljani Slovenije, ampak velik del preostalega sveta, zlasti zahodnega.

Vera, ki je stvar duše, srca in duha ostaja edini prostor svobode, oaza, ki ji moderna filozofska država ne more zavladati. V Kristusu smo zunaj vseh oblastnih mehanizmov, če seveda zares verujemo. Zato v dobesednem smislu tudi za nas velja Jezusova beseda ozdravljenemu gobavcu: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«