Velikonočni običaji: zajci z jajci in Jezus

Andreja Barat
2

Velika noč je največji in tudi najstarejši krščanski praznik. V zvezi z njim se je skozi stoletja razvilo mnogo različnih ritualov in običajev, ki pa nimajo neposredne povezave s krščanstvom in Kristusovim vstajenjem.

Nekateri izvirajo še iz poganskih časov, nekateri so namenjeni zabavi, drugi pa imajo v sebi celo magične prvine.

Nekatere predstavljamo nekoliko podrobneje.*

Zajec, simbol plodnosti

Simbol zajca, ki otrokom skrije jajčka in darila je poganskega izvora. Je podoba germanske boginje Ostre (nemško ime za veliko noč je Ostern).

Njen praznik so obhajali spomladi aprila, kar kaže na njeno plodnostno vlogo. Iz Anglije in Nemčije se je razširil po vsej Evropi, ZDA in tudi drugod.

Zanimivo je, da je veljal zajec tako pri Izraelcih kot po večini Azije za nečisto žival. Kot simbol »super plodnosti« je tudi v evropskem prostoru v srednjem veku poosebljal negativne lastnosti (pohoto, opolzkost…).

Vendar pa njegovo čaščenje ni nikoli povsem zamrlo. Ravno nasprotno, danes je,  tudi po zaslugi potrošništva, postal osrednja maskota velike noči.

Jajca, pirhi, pisanke…

Tudi jajca so starodavni simbol plodnosti, obnavljanja narave in ponovnega rojstva. Kot takega ga poznajo po vsem svetu, v vseh kulturah in religijah.

Krščanstvo je to prastaro simboliko prevzelo in jo prilagodilo svoji ikonografiji. Okraševanje velikonočnih jajc se je razvilo do neslutenih razsežnosti. Od preprostih, s čebulnimi olupki pobarvanih jajc, do vrhunske etnološke umetnosti in nenazadnje do Fabergejevih jajc z dragulji iz carske Rusije. Njihova vloga tudi v krščanstvu ni bila vedno strogo religijska.

Posebno poglavje so bili nekoč napisi na pirhih, ki so segali od nabožnih, do ljubezenskih in šaljivih (Naj bo slep ali gluh, daj ga Sveti Duh). Jajce z primernim napisom je bilo lahko začetek snubitve (»Ta pirhič ti dam, ker te rada imam. Če bi te rada ne imela, bi ga sama imela«). Ali tudi zavrnitve (»Mili, dragi, s plavim očima, za te ne bi ni noge smočila«).

Razvile so se tudi številne igre z jajci, kot so valinčanje, sekanje, turčanje, trkanje…

Pokanje: grom ob Kristusovi smrti

Je izraz zunanjega, predvsem moškega in fantovskega prazničnega veselja. Prav tako nima neposredne zveze s krščanstvom, več s poganskim običaji odganjanja demonov s hrupom in truščem.

Cerkev je dala temu svoj simbolni pomen. Pomenilo naj bi grmenje in potres ob Kristusovi smrti. Svoj čas je bilo celo prepovedano, danes pa je spet v porastu. Vendar pa očitno, pri vsem alkoholu, ki spremlja pokanje in posledičnim poškodbam, demonov še niso uspeli povsem pregnati.

Cerkev je poganskim običajem in ritualom, ki jih ljudje niso želeli zapustiti, dala krščansko vsebino. Mnogi, ki sicer praznujejo veliko noč, pa se še danes ne zavedajo povsem jasno sporočila, ki ga prinašata Kristusova smrt in vstajenje.

Bog razume naše muhe

Jezusu res ni lahko. Na rojstnodnevno zabavo mu stalno hodi bradat debel starec, ki povabljenim pred nosom maha s polno vrečo kiča. Na dan njegovega vstajenja pa verni streljajo kot na fronti in bolj kot Vstalega iščejo zajce in jajca po grmovju.

Pa vendar imamo srečo. Naš Bog razume in …vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane (1 Kor 13)… Ve, da smo vzeti iz zemlje in da moramo potešiti tudi svoje arhetipske težnje in potrebo po igri ter zabavi.

Ravno to je čudovita stran krščanstva. Da Bog prihaja naproti človeku tja, kjer ta je. Ni treba, da najprej postanemo čisti, brezgrešni, pametni, teološko razgledani …

Bog nas ima rad in se želi z nami srečati točno tam, kjer smo. Uporabi lahko vsako stvar, da se nam približa. Poganske običaje, pokanje, barvanje jajčk, celo zajce…

*Podatki so vzeti iz knjige Damjana J. Ovseca: Praznovanje pomladi in velike noči.  

2 KOMENTARJI

  1. Hvala za opozorilo, a mislim, da je navedeni vir (Damjan J. Ovsec: Praznovanje pomladi in velike noči) verodostojen. Piše pa takole: “Zajec izvira iz germanskega poganskega sveta. V nekem tevtonskem smislu zajec znese velikonočno jajce: je bodisi prispodoba bodisi atribut in žrtvena žival sicer vprašljive germanske boginje Eastre, Eostre, Ostre ali Ostare. Praznik njen v čast naj bi obhajali vsako leto aprila, kar kaže na njeno polodnostno vlogo. Že omenjeni zgodovinar Beda je o tem pisal v 8. stoletju, a zelo skopo; boginjo imenuje Eostra. ” (stran 309, Mitološki izvor velikonočnega zajca)
    Je pa res, da so ta stara pojmovanja božanstev pogosto vprašljiva in imajo več imen ter tudi pomenov.
    Kakorkoli že, lepe in blagoslovljene velikonočne praznike. Z zajci ali brez njih 🙂

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime