Veliki Slovenec, za katerim sta žalovala "resni musliman in lahkomiselni zamorec"

POSLUŠAJ ČLANEK
Franc Pustavrh - Ignacij Knoblehar Vir: Wikipedija


Ob 200. obletnici rojstva slovenskega misijonarja Ignacija Knobleharja so se verniki novomeške škofije odpravili na romanje v Neapelj, kjer je bil leta 1858 položen k večnemu počitku.

V cerkvi bosonogih avguštincev v mestni četrti Materdei, kjer je pokopan, je ob prisotnosti več duhovnikov sveto mašo daroval novomeški škof Andrej Glavan.

Po maši so v cerkvi blagoslovili tudi dvojezično spominsko ploščo z napisom:

V kripti  te Marijine cerkve je pokopan dr. Ignacij Knoblehar (1819 – 1858),
slovenski misijonar v Kartumu in apostolski provikar za Osrednjo Afriko.
Ob 200. obletnici njegovega rojstva postavili rojaki iz Slovenije.

Novomeški škof Andrej Glavan je v svojem nagovoru vernikov poudaril zlasti njegovo gorečnost in delavnost. Z njima je lahko vzor vsem mladim, zlasti pa tistim, ki se podajajo na pot duhovništva.

"Abuna Soliman" (Naš oče Salomon), pionir raziskovanja Afrike


Spominska plošča v cerkvi bosonogih avguštincev v Neaplju (vir foto: https://www.vaticannews.va)


Ignacij Knoblehar je po Frideriku Baragi najpomembnejši slovenski misijonar 19. stoletja. V času, ko osrednja Afrika niti približno ni bila raziskana, je kot raziskovalec in misijonar uspel priti tako daleč na jug, kot nihče pred njim. Velik pečat je pustil v pokrajini ob Belem Nilu, ki je danes del Južnega Sudana.

Rodil se je leta 1819 v vasi Škocjan na Dolenjskem. Po študiju, ki ga je opravil v Ljubljani in Rimu je bil leta 1845 posvečen v duhovnika ter bil na svojo željo - po zgledu Friderika Barage - poslan v misijon v osrednji Afriki. Cilj njegovega dela je bilo spreobrnjenje domačinov,  pastoralna skrb zanje in prizadevanje za odpravo suženjstva. Leta 1948 je postal apostolski vikar za Osrednjo Afriko.

Med prvim potovanjem nazaj v Evropo je s seboj prinesel številne predmete in delal podrobne zapiske o vsem, kar mu je prekrižalo pot. Ti so Evropejcem o tem območju povedali več kot kdorkoli pred njim. Predmeti, ki jih je zbral sestavljajo eno prvih zbirk afriških predmetov v Evropi nasploh. Opravil je šest raziskovalnih potovanj po Nilu in o njih izdal knjigo Potovanje po beli reki. Zaradi svojega prispevka k znanosti je leta 1857 postal častni član Dunajskega geografskega inštituta.

Istega leta je zaradi slabih razmer v misijonu znova potoval v Evropo. Njegov cilj je bil zbrati sredstva za nadaljnje delo misijona. Toda v domovino "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon), kot so ga zaradi njegove dobrote, modrosti in učenosti imenovali domačini, ni nikoli več prišel. Med potovanjem je leta 1858 v Neaplju umrl za malarijo. Pokopan je v kripti cerkve samostana bosonogih avguštincev.

"Resni musliman in lahkomiselni zamorec bosta z egiptovskimi krivoverci in razkolniki, zraven vnetih katoličanov globoko vdihnila in sklepala roke, ko se bo razglasilo: umrl je Abuna soliman. Vendar bo za misijon skrbel Gospod, ’ki nas ne potrebuje’ in ki je Abuna Solimana poklical po plačilo za njegova lepa in junaška dela."

(Zapis Luke Jerana, urednika časopisa Zgodnja Danica, ob Knobleharjevi smrti, kot ga v daljšem prispevku o obisku novomeških župljanov v Neaplju navaja Radio Ognjišče.


Pri maši v Neaplju (foto: novomeška škofija, vir Radio Ognjišče)
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30