Veliki četrtek: »Bodite, kar vidite in prejmite, kar ste!«
Misterij velikega četrtka je priložnost za premislek o evharistiji. Skrivnost kruha in vina je skrivnost dveh temeljnih znamenj našega življenja: vsakdana in praznika. Je skrivnost umivanja nog in darovanja lastnega telesa.
Obstaja nevarnost, da govor o največjih skrivnostih (naše vere) ostane pri zgolj oguljenih frazah, ki ne zmorejo več prebuditi naše notranjosti in ogreti naših src. Pojmi, izrazi in ideje morajo biti stalno deležni določenega kreativnega iskanja in prevpraševanja, kako temeljne resnice izražati na razumljiv in nagovorljiv način. Duh sodobne kulture prinaša imperativ po stalni novosti, kar lahko ogrozi našo zavest o bogastvu preteklosti. Včasih so resnice že izrečene, morda stoletja nazaj, in si jih je vredno priklicati v spomin, ker lahko spregovorijo s svežino.
Eden največjih mislecev vseh časov, sveti Avguštin (†430), je zapisal čudovite misli o evharistiji, ki so vredne naše pozornosti. V Govoru 272 tesno preplete eksistenco kristjanov z skrivnostjo Kristusovega telesa, navzočega v podobi kruha: »Če ste torej vi Kristusovo telo [corpus Christi], je na Gospodovo mizo položena vaša skrivnost: prejemate svojo skrivnost [mysterium]. Temu, kar ste, odgovorite: 'Amen,' in tako z odgovorom to podpišete. Ko slišiš: 'Kristusovo telo,' ti odgovoriš, 'Amen'. Bodi ud Kristusovega telesa, da bi bil tvoj Amen resničen.«
Pri svojem pisanju je stvaren, kar je lepo vidno tudi ob razlagi pomena samega kruha: »Zakaj v kruhu? Naj nič ne prinesemo iz svojega, temveč vedno poslušajmo apostola, ki pravi: 'Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.' Umejte in se radujte; enost, resnica, svetost, ljubezen [unitas, veritas, pietas, caritas]. 'En kruh': kdo je ta kruh? 'Mi, ki nas je veliko, smo eno telo.'«
Poslušalce vabi, da bi svojo osebno zgodovino doživeli kot proces peke kruha: »Spomnite se, da kruh ni sestavljen iz enega zrna, temveč iz mnogih. Ko so nad vami izvrševali eksorcizme, ste bili, kakor bi vas mleli. Ko ste bili krščeni, ste bili kakor bi vas zamesili. Ko ste prejeli ogenj Svetega Duha, ste bili kakor pečeni.« Za tem zapiše čudovit stavek, ki je vreden premišljevanja: »Bodite, kar vidite, in prejmite, kar ste [Estote quod videtis, et accipite quod estis].«
Kakor kruh simbolizira povezanost med ljudmi, prav tako tudi vino: »Tako kot so namreč, zato da bi prišlo do vidne oblike kruha, zamešena mnoga zrna v eno, tako se zgodi to, kar pravi Sveto pismo o vernikih: 'Imeli so eno dušo in eno srce v Bogu,' tako tudi z vinom. Bratje, pomislite, od kod vino. Mnoge jagode so vezane na trto, vendar sok jagod postane eno. Tako nas je tudi Kristus Gospod hotel na ta način simbolizirati in želi, da njemu pripadamo, ter je posvetil skrivnost našega miru in edinosti [mysterium pacis et unitatis] na svoji mizi.«
Avguštin spregovori o evharistiji tudi v Govoru 227. Svari pred nevrednim in nespoštljivim prejemanjem obhajila ter spodbuja k razumevanju, ki gre globlje od tega, kar se vidi: »Naj se ti ne zdi majhne vrednosti zato, ker vidiš. To, kar vidiš, mine, toda to, kar je nevidno in izraženo v znamenju [invisibile significatur], ne mine, temveč ostane. To prejmemo, uživamo, uporabljamo. Mar je Kristusovo telo izrabljeno [consumitur]? Mar je Kristusova Cerkev izrabljena? Mar so Kristusovi udje izrabljeni? Nikakor. Tukaj so očiščeni, tam bodo ovenčani. Ostane torej to, kar je izraženo v znamenju, čeprav se zdi, da mine to, kar ima pomen.«
Pomen Kristusove postavitve novega zakramenta na veliki četrtek pa se mora nujno odražati tudi v medsebojni povezanosti tistih, ki njegovo telo in kri prejemajo: »Prejmite torej tako, da mislite, da imate v srcu edinost, da imate srce vedno kvišku. Naj ne bo vaše upanje na zemlji, temveč v nebesih; naj bo vaša vera stanovitna v Bogu, naj bo sprejemljiva Bogu. To, česar na neki način tukaj ne vidite, ampak v kar verujete, boste videli tam, kjer ga boste uživali brez konca.«
Navidezna neznatnost kruha skrivnostno vsebuje to, kar ljudje smo – presežnost, združena v omejenosti –, da lahko postajamo to, kar gledamo. In ni vseeno kaj gledamo. Banalnost kruha, ki je naša jed, pa razodeva človekovo potrebo, da se hrani – fizično in duhovno – z nebeškim.
Če se zgolj z zemeljskim, smo na slabšem od živali. Velíka je skrivnost vélikega četrtka! Velik je tisti, ki je rekel, da je Kruh življenja (prim. Jn 6,35). A tisti dan jih je od njega tudi veliko odšlo …
Obstaja nevarnost, da govor o največjih skrivnostih (naše vere) ostane pri zgolj oguljenih frazah, ki ne zmorejo več prebuditi naše notranjosti in ogreti naših src. Pojmi, izrazi in ideje morajo biti stalno deležni določenega kreativnega iskanja in prevpraševanja, kako temeljne resnice izražati na razumljiv in nagovorljiv način. Duh sodobne kulture prinaša imperativ po stalni novosti, kar lahko ogrozi našo zavest o bogastvu preteklosti. Včasih so resnice že izrečene, morda stoletja nazaj, in si jih je vredno priklicati v spomin, ker lahko spregovorijo s svežino.
Bodi ud Kristusovega telesa, da bi bil tvoj Amen resničen
Eden največjih mislecev vseh časov, sveti Avguštin (†430), je zapisal čudovite misli o evharistiji, ki so vredne naše pozornosti. V Govoru 272 tesno preplete eksistenco kristjanov z skrivnostjo Kristusovega telesa, navzočega v podobi kruha: »Če ste torej vi Kristusovo telo [corpus Christi], je na Gospodovo mizo položena vaša skrivnost: prejemate svojo skrivnost [mysterium]. Temu, kar ste, odgovorite: 'Amen,' in tako z odgovorom to podpišete. Ko slišiš: 'Kristusovo telo,' ti odgovoriš, 'Amen'. Bodi ud Kristusovega telesa, da bi bil tvoj Amen resničen.«
Pri svojem pisanju je stvaren, kar je lepo vidno tudi ob razlagi pomena samega kruha: »Zakaj v kruhu? Naj nič ne prinesemo iz svojega, temveč vedno poslušajmo apostola, ki pravi: 'Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.' Umejte in se radujte; enost, resnica, svetost, ljubezen [unitas, veritas, pietas, caritas]. 'En kruh': kdo je ta kruh? 'Mi, ki nas je veliko, smo eno telo.'«
Poslušalce vabi, da bi svojo osebno zgodovino doživeli kot proces peke kruha: »Spomnite se, da kruh ni sestavljen iz enega zrna, temveč iz mnogih. Ko so nad vami izvrševali eksorcizme, ste bili, kakor bi vas mleli. Ko ste bili krščeni, ste bili kakor bi vas zamesili. Ko ste prejeli ogenj Svetega Duha, ste bili kakor pečeni.« Za tem zapiše čudovit stavek, ki je vreden premišljevanja: »Bodite, kar vidite, in prejmite, kar ste [Estote quod videtis, et accipite quod estis].«
Kakor kruh simbolizira povezanost med ljudmi, prav tako tudi vino: »Tako kot so namreč, zato da bi prišlo do vidne oblike kruha, zamešena mnoga zrna v eno, tako se zgodi to, kar pravi Sveto pismo o vernikih: 'Imeli so eno dušo in eno srce v Bogu,' tako tudi z vinom. Bratje, pomislite, od kod vino. Mnoge jagode so vezane na trto, vendar sok jagod postane eno. Tako nas je tudi Kristus Gospod hotel na ta način simbolizirati in želi, da njemu pripadamo, ter je posvetil skrivnost našega miru in edinosti [mysterium pacis et unitatis] na svoji mizi.«
Veličina v preprostem znamenju
Avguštin spregovori o evharistiji tudi v Govoru 227. Svari pred nevrednim in nespoštljivim prejemanjem obhajila ter spodbuja k razumevanju, ki gre globlje od tega, kar se vidi: »Naj se ti ne zdi majhne vrednosti zato, ker vidiš. To, kar vidiš, mine, toda to, kar je nevidno in izraženo v znamenju [invisibile significatur], ne mine, temveč ostane. To prejmemo, uživamo, uporabljamo. Mar je Kristusovo telo izrabljeno [consumitur]? Mar je Kristusova Cerkev izrabljena? Mar so Kristusovi udje izrabljeni? Nikakor. Tukaj so očiščeni, tam bodo ovenčani. Ostane torej to, kar je izraženo v znamenju, čeprav se zdi, da mine to, kar ima pomen.«
Pomen Kristusove postavitve novega zakramenta na veliki četrtek pa se mora nujno odražati tudi v medsebojni povezanosti tistih, ki njegovo telo in kri prejemajo: »Prejmite torej tako, da mislite, da imate v srcu edinost, da imate srce vedno kvišku. Naj ne bo vaše upanje na zemlji, temveč v nebesih; naj bo vaša vera stanovitna v Bogu, naj bo sprejemljiva Bogu. To, česar na neki način tukaj ne vidite, ampak v kar verujete, boste videli tam, kjer ga boste uživali brez konca.«
Navidezna neznatnost kruha skrivnostno vsebuje to, kar ljudje smo – presežnost, združena v omejenosti –, da lahko postajamo to, kar gledamo. In ni vseeno kaj gledamo. Banalnost kruha, ki je naša jed, pa razodeva človekovo potrebo, da se hrani – fizično in duhovno – z nebeškim.
Če se zgolj z zemeljskim, smo na slabšem od živali. Velíka je skrivnost vélikega četrtka! Velik je tisti, ki je rekel, da je Kruh življenja (prim. Jn 6,35). A tisti dan jih je od njega tudi veliko odšlo …
Zadnje objave
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
4 komentarjev
Kraševka
Igor, vem, da si nepoznavalec zgodovine.
Križarji so se v Sveti deželi borili le za tisto lastnino, ki so jim jo ISLAMISTI ZASEDLI. Lep primer je v Carigradu - Agia Sofija, ki je bila zgrajena kot krščanska cerkev.
Komunisti hočejo kar naprej predstaviti KRIŽARJE kot napadalce, v bistvu pa so se branili.
Kajti KRŠČANSTVO je bilo 600 let pred ISLAMOM. Islam pa je prišel v Sveto deželo kot "strah in trepet". Vse si je prisvojil - tudi s pobijanjem.
Igor, če bi tebi vzeli stanovanje, ali bi imel pravico boriti se - proti temu?
MEFISTO
Poskusil bom potegniti paralelo z gornjim komentarjem.
In komunisti so skozi zgodovino sveta tudi tisti,ki so zaradi lepšega življenja v komunizmu pobijali vse, ki jim niso verjeli ali pa so imeli premoženje, ki jim ga je bilo treba odvzeti.
Veliko lepše bi nam bilo brez komunističnih tiranov, morilcev in sleparjev.
Lepo bi bilo in spodobilo bi se, da bi komunisti fantazirali o komunizmu samo v svoji intimi in d bi pustili poštene kristjane v miru
IgorP
Kraševka
In kristjan je bil skozi zgodovino Evrope, tudi tisti , ki je zaradi krščanstva ubijal drugačno verujoče!!!
Lepo bi nam bilo tudi brez krščanskih tiranov!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Lepo bi bilo, če bi praznike obhajali v svoji intimi!!!
Kraševka
DOBER PRISPEVEK.
Bistvo vsega pa je napisana v predzadnjem odstavku.
Kajti res je potrebno, da se HRANIMO, tako fizično, kot duhovno.
Ko je jezus razdelil KRUH je pri zadnji večerji tudi izrekel pomembni stavek: "Kot jaz vas ljubim, se ljubite in zvesti bratje si bodite".
Če bi ta njegov nasvet upoštevali - Bi v sožitju živeli, brez političnih TIRANOV, ki ljubijo samo sebe.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.