Velika noč je mimo: pet pogledov nazaj in naprej

Nesrečna učenca na velikonočni ponedeljek potujeta v Emavs in ne vedoč, da govorita z Jezusom, razpravljata o dogodkih okrog velike noči. Ta pogled nazaj  jima na koncu ob Jezusovi pomoči spremeni življenje. Po vzoru njihove razprave torej pet pogledov na letošnje velikonočne praznike.

Karantena in stanje naše družbe

O karanteni ni potrebno veliko razpravljati. So pa to vendarle prvi prazniki, ki smo jih družine, take in drugačne skupnosti ter samski morali preživeti skupaj (oziroma samski čisto sami). Zato je to čas preizkušnje stanja naših družin. Že tistim, ki so vsaj približno radi skupaj, te dni gotovo kdaj ni bilo lahko, kaj šele tam, kjer se za štirimi stenami dogajajo hude stvari. Po nekaterih statistikah je namreč nasilja v naših družinah vedno več. Osamljeni, na drugi strani, utegnejo biti v teh dneh še bolj osamljeni. Slovenski narod zato te dni dobiva neuradne delne ocene svojega družbenega stanja. Pravzaprav dobiva tako delno oceno te dni prav vsak izmed nas.

Ko premier zaželi blagoslovljene velikonočne praznike

Od vlade k narodu, od naroda h kristjanom: enostavno moram omeniti nekaj, kar mi je strašansko polepšalo praznike: predsednik vlade nam je pred dnevi vsem zaželel blagoslovljene velikonočne praznike. Seveda, nekateri se bodo ob tem počutili ravno obratno, kakor jaz in udarili po njem in po kristjanih. Haters gonna hate, vendar: kristjani smo se naposlušali tudi drugačnih voščil, zato je pa lepo enkrat slišati nekaj takega iz premierjevih ust.

Bo digitalizacija povzročila lakoto po resničnem zakramentalnem življenju ali nas navadila, »da je tudi s kavča maša čisto ok«?

Blišč in beda videoliturgičnega življenja

Velikonočni obredi brez osebne udeležbe ljudstva so za vernike in duhovnike huda stvar. Ni pa bilo vse le slabo. Če drugega ne, smo duhovniki lahko enkrat sveto tridnevje doživeli brez računanja, koliko maš, procesij in blagoslovov je še treba. To še zdaleč ne pomeni, da je tako stanje dobrodošlo, se pa da v trenutni situaciji najti tudi dobre strani.

Nekako smo se navadili tudi na izredne pastoralne pristope k izrednim pastoralnim razmeram. Naši duhovniki so pokazali pastoralno iznajdljivost. V glavnem je bilo v katoliških medijih zaslediti samo hvaljenje, zato bom sam zastavil še kakšno drugo vprašanje: bomo znali bolj spoštovati naše zakramentalno življenje, ko se bo življenje vrnilo na nove-stare tirnice? Bo digitalizacija povzročila lakoto po resničnem zakramentalnem življenju ali nas navadila, »da je tudi s kavča maša čisto ok«?

Nekatera opažanja namreč niso nič kaj obetavna. Nekaj mora biti hudo narobe, če se začne razpravljati  o tem, katera maša je bolj zanimiva, kje je več klikov, kje bo hitreje in sploh »kater župnik mi bolj paše«. Videoliturgično življenje je zato marsikje razkrilo globoko vero, kje druge, tudi v »taboljših družinah«, pa tudi nesluteno plitkost dojemanja zakramentov. Da sploh ne omenjamo tistih kristjanov, ki so praznike mirne duše preživeli tudi brez liturgičnih slavij, na da bi imeli občutek, da jim kaj posebnega manjka.

Premislek ob prvem Cerkvenem protikorona-paketu

Letošnja velika noč je minila tudi v znamenju »embarga na zakramente«. Cerkveni pravniki bodo morali razrešiti vprašanje smiselnosti in celo same možnosti, da se duhovnikom prepove obhajanje kakšnega zakramenta. Ta, neke vrste delni interdikt, je po mojem kanonsko vprašljiva rešitev. Pa morda tudi nepotrebna: v tujini, pa tudi pri nas, so bili duhovniki zelo spretni pri iskanju inovativnih in higiensko primernih rešitev za zakramentalno življenje.

Gospodovo milost se namreč da ob pravi meri odločnosti in dobre volje hitro kanalizirati tudi na druge načine – če se seveda sme. Po vzoru slovenske Vlade, ki že pripravlja popravke prvega korona-zakona, bi morda tudi slovenska Cerkev lahko nekoliko prevetrila svoj prvi paket korona-ukrepov.

Po vzoru slovenske Vlade, ki že pripravlja popravke prvega korona-zakona, bi morda tudi slovenska Cerkev lahko nekoliko prevetrila svoj prvi paket korona-ukrepov.

Nadškof Alojz Uran je zmagal

Ne moremo mimo smrti nadškofa Alojza Urana, ki bo globoko zaznamovala letošnjo veliko noč. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je tisti večer, ko sem kot bogoslovec prvič oblekel talar, čestital in v roke stisnil eno svojih mnogih podobic, ki jih je tako rad delil. Še vedno jo hranim. Na njej je križ, pod njim pa slavni stavek in hoc signo vinces – v tem znamenju boš zmagal. In spoštovani nadškof je v tem znamenju, v svetem tridnevju, res zmagal. Slovensko Cerkev je brez dvoma zaznamoval za nazaj in naprej.

Na poti v Emavs

Še mnogo drugega bi bilo treba zapisati ob tej prelomni veliki noči. Spoštovani bralci lahko svoje poglede nazaj in naprej dodate v komentarjih. Učenca na poti v Emavs nas namreč učita, da je dobro predebatirati zadeve za nazaj – ko/če v njih najdemo nevidno Gospodovo roko, je prihodnost namreč lahko zelo drugačna (prim. Mt 16,25-27).