Nesrečna učenca na velikonočni ponedeljek potujeta v Emavs in ne vedoč, da govorita z Jezusom, razpravljata o dogodkih okrog velike noči. Ta pogled nazaj jima na koncu ob Jezusovi pomoči spremeni življenje. Po vzoru njihove razprave torej pet pogledov na letošnje velikonočne praznike.
Karantena in stanje naše družbe
O karanteni ni potrebno veliko razpravljati. So pa to vendarle prvi prazniki, ki smo jih družine, take in drugačne skupnosti ter samski morali preživeti skupaj (oziroma samski čisto sami). Zato je to čas preizkušnje stanja naših družin. Že tistim, ki so vsaj približno radi skupaj, te dni gotovo kdaj ni bilo lahko, kaj šele tam, kjer se za štirimi stenami dogajajo hude stvari. Po nekaterih statistikah je namreč nasilja v naših družinah vedno več. Osamljeni, na drugi strani, utegnejo biti v teh dneh še bolj osamljeni. Slovenski narod zato te dni dobiva neuradne delne ocene svojega družbenega stanja. Pravzaprav dobiva tako delno oceno te dni prav vsak izmed nas.
Ko premier zaželi blagoslovljene velikonočne praznike
Od vlade k narodu, od naroda h kristjanom: enostavno moram omeniti nekaj, kar mi je strašansko polepšalo praznike: predsednik vlade nam je pred dnevi vsem zaželel blagoslovljene velikonočne praznike. Seveda, nekateri se bodo ob tem počutili ravno obratno, kakor jaz in udarili po njem in po kristjanih. Haters gonna hate, vendar: kristjani smo se naposlušali tudi drugačnih voščil, zato je pa lepo enkrat slišati nekaj takega iz premierjevih ust.
Bo digitalizacija povzročila lakoto po resničnem zakramentalnem življenju ali nas navadila, »da je tudi s kavča maša čisto ok«?
Blišč in beda videoliturgičnega življenja
Velikonočni obredi brez osebne udeležbe ljudstva so za vernike in duhovnike huda stvar. Ni pa bilo vse le slabo. Če drugega ne, smo duhovniki lahko enkrat sveto tridnevje doživeli brez računanja, koliko maš, procesij in blagoslovov je še treba. To še zdaleč ne pomeni, da je tako stanje dobrodošlo, se pa da v trenutni situaciji najti tudi dobre strani.
Nekako smo se navadili tudi na izredne pastoralne pristope k izrednim pastoralnim razmeram. Naši duhovniki so pokazali pastoralno iznajdljivost. V glavnem je bilo v katoliških medijih zaslediti samo hvaljenje, zato bom sam zastavil še kakšno drugo vprašanje: bomo znali bolj spoštovati naše zakramentalno življenje, ko se bo življenje vrnilo na nove-stare tirnice? Bo digitalizacija povzročila lakoto po resničnem zakramentalnem življenju ali nas navadila, »da je tudi s kavča maša čisto ok«?
Nekatera opažanja namreč niso nič kaj obetavna. Nekaj mora biti hudo narobe, če se začne razpravljati o tem, katera maša je bolj zanimiva, kje je več klikov, kje bo hitreje in sploh »kater župnik mi bolj paše«. Videoliturgično življenje je zato marsikje razkrilo globoko vero, kje druge, tudi v »taboljših družinah«, pa tudi nesluteno plitkost dojemanja zakramentov. Da sploh ne omenjamo tistih kristjanov, ki so praznike mirne duše preživeli tudi brez liturgičnih slavij, na da bi imeli občutek, da jim kaj posebnega manjka.
Premislek ob prvem Cerkvenem protikorona-paketu
Letošnja velika noč je minila tudi v znamenju »embarga na zakramente«. Cerkveni pravniki bodo morali razrešiti vprašanje smiselnosti in celo same možnosti, da se duhovnikom prepove obhajanje kakšnega zakramenta. Ta, neke vrste delni interdikt, je po mojem kanonsko vprašljiva rešitev. Pa morda tudi nepotrebna: v tujini, pa tudi pri nas, so bili duhovniki zelo spretni pri iskanju inovativnih in higiensko primernih rešitev za zakramentalno življenje.
Gospodovo milost se namreč da ob pravi meri odločnosti in dobre volje hitro kanalizirati tudi na druge načine – če se seveda sme. Po vzoru slovenske Vlade, ki že pripravlja popravke prvega korona-zakona, bi morda tudi slovenska Cerkev lahko nekoliko prevetrila svoj prvi paket korona-ukrepov.
Po vzoru slovenske Vlade, ki že pripravlja popravke prvega korona-zakona, bi morda tudi slovenska Cerkev lahko nekoliko prevetrila svoj prvi paket korona-ukrepov.
Nadškof Alojz Uran je zmagal
Ne moremo mimo smrti nadškofa Alojza Urana, ki bo globoko zaznamovala letošnjo veliko noč. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je tisti večer, ko sem kot bogoslovec prvič oblekel talar, čestital in v roke stisnil eno svojih mnogih podobic, ki jih je tako rad delil. Še vedno jo hranim. Na njej je križ, pod njim pa slavni stavek in hoc signo vinces – v tem znamenju boš zmagal. In spoštovani nadškof je v tem znamenju, v svetem tridnevju, res zmagal. Slovensko Cerkev je brez dvoma zaznamoval za nazaj in naprej.
Na poti v Emavs
Še mnogo drugega bi bilo treba zapisati ob tej prelomni veliki noči. Spoštovani bralci lahko svoje poglede nazaj in naprej dodate v komentarjih. Učenca na poti v Emavs nas namreč učita, da je dobro predebatirati zadeve za nazaj – ko/če v njih najdemo nevidno Gospodovo roko, je prihodnost namreč lahko zelo drugačna (prim. Mt 16,25-27).
Imam občutek, da bo pristanek katoliške cerkve po koncu epidemije zelo trd.
Zavedanje napak, ki se vlečejo že stoletja je na nizki ravni . Prebogata, preošabna, katolišla cerkev je lahek plen Hudobnega. Jezus je v Jeruzalem prijezdil na osličku, pa še to izjemoma. Drugače je hodil peš. Danes pa se še (bosonogi) frančiškani vozijo z modernimi avtomobili. Nikoli ne bom pozabil prestižnega vozila njegove ekselence kardinala Rodeta, ki je blagovolil obiskati našo župnijo. Pohujšanje do neba.
Sem veren katolik ampak imam tudi oči in pamet. Cerkev bo pač morala nekaj bolečih korakov prehoditi tudi navkreber.
amen
Če cerkev zakramente, kot so evharistija, spoved itd. dojema kot nenujne in zamenljive z njihovimi izključno “duhovnimi” oblikami, namesto da bi vernikom pokazala, da so dejansko pomembni za naša življenja in iskala rešitve (drive in spoved, ipd.), potem ne gre pričakovati da se bodo drugače obnašali (vsaj v večini) verniki.
Dober prispevek, primeren za današnji dan, ki je obletnica dogodka, ko sta Jezusova učenca šla v Emavs in med potjo debatirala. Jezusa, ki se jim je pridružil, sta spoznala, le po njegovem “delu”.
Tudi danes še vedno velja stavek: “Po njegovih delih jih boste spoznali”: In če pogledamo na škofa URANA, je bilo njegovo delo izredno PLODOVITO.
Tudi mene je prav stisnilo pri srcu, ko sem na Radiju Ognjišče, slišala vest, o smrti upokojenega nadškofa URANA, na Veliko soboto.
Mislila sem si: “To ni slučaj, da je prav danes odšel s tega sveta in dejansko “legel v božji gob”, ki je bil v marsikateri cerkvi”.
Res bo potrebno dobro vse predebatirali za naprej in za nazaj !
»Kater nadškof mi bolj paše«, to je zdaj vprašanje.
Kaj pa torej pravi gospod duhovnik Gabriel Kavčič?
S čim je gospod upokojeni nadškof Alojz Uran zaznamoval slovensko Cerkev?
Kot spreobrnjeni grešnik, ki svojega greha javno sicer nikoli ni priznal, ali kot mučenec po rokah katoliške Cerkve?
Branka, samo vprašam. Ali ste bili pri škofovenm nepriznanem grehu morda zraven? Ali ste morda samo naivna, oprostite kot madžarska sobarica?
Jaz vem samo to, da gospod upokojeni nadškof Alojz Uran menda ni šel na test očetovstva. Zakaj ne, to bi pa lahko izvedeli denimo od Domovine. Saj zato jih pa imamo, kajne.
“Jaz vem samo to, da gospod upokojeni nadškof Alojz Uran menda ni šel na test očetovstva ”
Seveda ni šel, ker mu niso ponujali kakšnega človeka, ki naj bi bil njegov otrok, tako kot gospodu kardinalu. Komu torej naj bi primerjali DNK.
Z babjimi čenčami pa je tlakovana hitra bližnjica tja dol k črnemu. Menda se zavedate tega gospa Branka Šmit. Ali pač še ne?
Kako pa vi to veste? Vam je povedal sam gospod upokojeni nadškof Alojz Uran?
Se mi je zdelo, da gospod Milan svoje pobožne želje razglaša kot dejstvo.
Gospa Branka rada bere pri frizerju rumeni tisk.
Motite se. Nam lahko vi poveste, kaj tam piše? Da je gospod upokojeni nadškof Alojz Uran spreobrnjeni grešnik, ki svojega greha javno sicer nikoli ni priznal, ali mučenec po rokah katoliške Cerkve?