Velik porast “karizmatičnega krščanstva”: ekstaza in eksodus

Po podatkih ameriškega Centra za študije globalnega krščanstva od leta 2010 kar četrtina od 2,3 milijarde kristjanov po svetu pripada njegovi karizmatični veji. Pričakujejo, da bo do leta 2025 to število zraslo na 800 milijonov vernikov, piše The Economist.

Gre za religije in gibanja, ki se jih pogosto označuje za karizmatična ali prenoviteljska. Ti verniki v svoji religiji iščejo občutje ekstaze, ki jo sami opišejo kot “krst v Svetem Duhu” in so prepričani, da so biblijski pojavi, kot so ozdravljenje z eksorcizmom in govorjenje v jezikih, del čaščenja ne le v preteklosti, ampak tudi danes.

Sem med drugim spadajo razne Binkoštne Cerkve, ki so se  v Ameriki razvile pred stotimi leti, različne podskupine znotraj “starih” uveljavljenih Cerkva, ki so v sedemdesetih letih začele s podobnim slavljenjem kot Binkoštne Cerkve, ter bolj moderne cerkve, ki uporabljajo enak stil molitve kot prejšnji dve skupini, uveljavljajo pa tudi nov pristop. Slednji so različni, med drugim nekatere tudi učijo, da jim bo Bog pomagal le, če bodo darovali denar.

Teju Hassan na Irskem kot alternativa katolicizmu

Takšna je tudi irska skupnost pastorja Teju Hassana, ki šteje okoli 100 članov, povečini Afričanov, med njimi pa se najde tudi nekaj Ircev, ki iščejo alternativo katolicizmu. Petdesetletni pastor se je rodil v okolici največjega nigerijskega mesta Lagos. Na skrajni sever Irske ga je pot zanesla leta 2000. Tja se je preselil zaradi poslovne kariere, v prostem času pa je hkrati uspel tudi kot pastor multinacionalne Odrešene krščanske božje Cerkve (Redeemed Christian Church of God – RCCG), ki ima sedež prav v Nigeriji.

Pastor Teju pravi, da želi s svojim delom povrniti za razširitev krščanstva v Afriko. “Božjo besedo so v Afriko prinesli angleški in irski duhovniki. Belci so sicer delali tudi slabo, vendar smo vseeno hvaležni za vero in tako jo prinašamo nazaj,” pove o svojih razlogih za prinašanje vere nazaj na sekulariziran sever.

Čeprav je njegova skupnost na Irskem majhna, pa v globalnem smislu RCCG uspešno raste – v Nigeriji njeni dogodki privabljajo milijone ljudi, v ZDA pa jim za kraj srečevanj služi stadion z 10.000 sedeži v zvezni državi Teksas.

Čemu tak uspeh novih karizmatičnih Cerkva?

Za uspeh novejših Cerkva in združenj je odločilnih več pogojev, glavni pa je njihova prilagodljivost razmeram, tako kulturnim kot političnim. Ker nimajo tako stroge hierarhije, kot jo ima na primer katoliška, pravoslavne in protestantske Cerkve, se veliko hitreje prilagajajo novim trendom, njihova stališča pa se lahko od države do države razlikujejo.

Poleg tega gredo, gledano s političnega stališča, pogosto po liniji najmanjšega upora – politično podpirajo opcijo, ki jim trenutno najbolj odgovarja ali jim prinaša večje število vernikov.

Prav tako so njihovi pastorji, če jih primerjamo s katoliškimi in protestantskimi šolanimi kleriki, svojemu občestvu veliko bližje tako na družbenem kot na izkustvenem nivoju – običajno so vsi priseljenci, s podobnim družbenim ozadjem.

Poleg tega jih je veliko več – raziskava iz leta 2007 je pokazala, da imajo v Braziliji Binkoštne cerkve kar 18-krat več pastorjev na vernika kot večinska katoliška Cerkev, zaključuje The Economist.

2 komentarja

  1. Tale članek je pa res “kar nekaj”. Vse pomešano in zmetano v isti koš. Brez poznavanja in sistematične obravnave ali ovrednotenja. Katoliška karizmatična prenova, ki jo avtor očitno daje v isti koš, ni nikakršna “religija”, kakor tu imenuje vse povprek. Lepo je umeščena in prav nič v nasprotju z naukom Katoliške Cerkve, podprl in spodbujal pa jo je tudi sam sveti papež Janez Pavel II. In še, zakaj bi bili biblijski pojavi le neko zgodovinsko dejstvo, saj je Sveto pismo knjiga za vse čase, ni knjiga opisa zgodovinskih dogodkov. Je Beseda Boga, ki živi in deluje tudi danes. Zakaj bi bile milosti Svetega Duha, ki se kažejo v določenih oblikah, stvar zgodovine in ne tudi današnjega časa? Le zato, ker tega “nismo vajeni”?

Komentiraj