Večja kot je kriza, več ljudi neposredno ogroža zasvojenost z iskanjem in utrjevanjem cone udobja

Zakaj se mladi po več ur na dan, tudi sedem in več, zadržujejo na mobilnih tablicah? Zakaj možje ob pijači dolge ure modrujejo o politiki in nogometu? Zakaj priletne gospodinje gledajo španske, turške, mehiške in druge nadaljevanke? Zakaj so tako gledane številne oddaje z zdravstvenimi nasveti? Kako je mogoče, da ljudje dan za dnem kličejo televizijske vedeževalce, prenašajo njihovo aroganco in izmišljotine? Kaj je razlog za eksplozijo resničnostnih šovov? Med leti 1994–2002 je vsako leto prineslo enega, dva ali največ tri nove resničnostne šove. Leta 2004 so televizije predvajale že sedem novih resničnostnih šovov, leta 2009 še dva več – devet, leta 2016 pa so imeli gledalci na voljo kar petnajst novih resničnostnih šovov. Pri teh številkah smo tudi zadnja leta. Zakaj ljudje to gledajo?

Ti podatki zgovorno kažejo, da je duša sodobnega človeka prazna. Toda v to praznino, ki se širi in poglablja, ne dotekajo žive vode vere, umetnosti in znanja, marveč se vanjo iztekajo odplake in greznice resničnostnih šovov in vsiljivih piškotkov. Piškotki in druge tehnologije nas pritegnejo, ker sproti izboljšujejo in zagotavljajo osebno prilagojene vsebine. Oglasi so prilagojeni osebnim zanimanjem. Teh pa je vedno več, ker smo po naravi podvrženi sindromu Adame in Eve, ki hočeta vse, vse dobrine raja, čeprav jih ne potrebujeta, nazadnje hočeta celo zadnjo dobrino, drevo življenja, in s tem v sebi zaobjeti svet kot celoto, nebo in zemljo, biti kakor Bog. Žene ju strast transgresije, hotenje – prekoračiti naravne zakonitosti in božje zakone. Šla sta predaleč, kar sta doumela šele potem, ko je bilo prepozno, ko se jima je raj sprevrgel v pekel, ko sta izgubila   vse, najprej drug drugega, nato dobrine raja in nazadnje Boga samega. Neposredna in zaupljiva komunikacija med njima je odslej potekala pod figovim listom, netransparentno. Zaupanje je zamenjalo skrivanje in prikrivanje ter izigravanje in boj za moč.

Kdor nima volje za sprotno duhovno, psihično in telesno regeneracijo, bo v coni udobja spraševal vedeževalce in brskal po senzacionalističnih novicah, podobno kot Jezusovi sogovorniki v današnjem evangeliju.

To stanje duha je sv. Pavel v današnjem odlomku iz pisma Tesaloničanom opisal z besedami: »Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, nič pravega ne delajo, ampak begajo sem ter tja.« Kaj bi sv. Pavel rekel danes, ob pogledu na milijarde ljudi, ki zapravljajo milijarde ur na tablicah, z gledanjem nadaljevank, resničnostnih šovov, vedeževalcev itd.? Nemara bi se vprašal, ali se ti ljudje zavedajo, da takrat, ko so prilepljeni na zaslone, sploh ne živijo svojega življenja, ampak gledajo, kako živijo drugi. Kot pasivnim gledalcem se jim življenje vrti v prazno. Tisti, ki služijo na njihov račun, se jim pomilovalno nasmihajo in se čudijo, kako vsi ti, otožnih lic, na kavču s kokicami, čipsom in kokakolo v rokah begajo po zaslonih in tablicah. Ali pasivni potrošnik nadaljevank in resničnostnih šovov premore toliko osebnega dostojanstva in samospoštovanja, da bi si rekel: Hočem polno živeti, nočem biti otožen opazovalec življenja drugih; sram me je biti voajer, zasvojen z voajerizmom, da kot nevrotik zapravljam čas za opazovanje zasebnosti drugih. Namreč tistih, ki ravnajo obratno, ki kot brezsramni ekshibicionisti pred kamerami razkrivajo svojo zasebnost in dopuščajo, da snemalci in družbena omrežja prikazujejo njihova čustva in nazore, pogosto povsem iztirjene, da snemajo intimne dele njihovih teles in njihova zasebna partnerska razmerja itd.

Resno bi se morali zamisliti nad Jezusovimi besedami iz današnjega evangelija, ko pravi: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili: ‘Jaz sem,’ ali ‘Čas se je približa.’ Ne hodite za njimi!« Zakaj ljudje vse to gledajo in begajo od enega vtisa do drugega, od enega dražljaja do druge?

Po izvirnem grehu smo vsi nagnjeni k lagodju, k iskanju lažje poti in k izmikanju naporom. Izvirna skušnjava, ki je po Adamu in Evi prišla na vse ljudi, je iskanje in varovanje cone udobja. To je tudi prva skušnjava, v katero je želel Satan zvabiti Jezusa. Na tej skušnjavi je Veliki inkvizitor zgradil svoj družbeno-politični model obvladovanja množic. Gledati resničnostni šov ter ure in ure drsati po tablici je primer ždenja v coni udobja. Kdor to pogosto prakticira, dejansko ne živi več svojega življenja, temveč zgolj gleda, kako živijo drugi. Ker nima več lastnega avtentičnega življenja, mu preostane le še golo ugodje, ko z gledanjem in poslušanjem zatrpava oči in ušesa, usta pa polni s kokicami in kokakolo. Ali je to sploh še življenje?

Bolj kot politična, družbena, energetska in ekološka kriza vse več ljudi neposredno ogroža zasvojenost z iskanjem in utrjevanjem cone udobja, ki si jo eni izgrajujejo z voajerizmom in drugi z ekshibicionizmom. Skupni imenovalec obeh deviantnosti pa je nevroticizem. Postajamo družba, v kateri ima vse več oseb izražen nevroticizem. Te osebe doživljajo napetost, skrbi, bojazni, tesnobo, depresivnost, negotovost in pomanjkanje energije. Poleg tega se takšne osebe pritožujejo, da doživljajo občutke nezadovoljstva, nemira, občutljivosti in razdražljivosti. Pogosto obžalujejo, da so se sploh česa lotili, ker naj bi se jim vedno vse ponesrečilo. Povsod vidijo sovražnike, ki jih onemogočajo. Nevroticizem se izraža tudi v pomanjkanju kontrole nad seboj. Takšna oseba težko nadzira svoje potrebe in impulze, izgublja stik z realnostjo, ima slabo presojo, zapada v čemernost, jezo in frustracije itd.

Ne iščemo torej rešitve, temveč zgolj legitimiramo pravico do svojega udobnega počutja, tudi če je to počutje dolgoročno nevarno ali celo uničujoče.

Če je večina dejavnosti v našem življenju motivirana z varovanjem cone udobja, ne uidemo nevroticizmu, ki nad nas slej ko prej spravi vse manj vzdržna čustvena in telesna stanja, ki smo jih prej omenili. Ždeti v coni udobja je dolgoročno pogubno. In vendar se je iz nje težko izvleči, ker jo, tudi nezavedno, narobe interpretiramo. Saj takrat, ko mislimo, da cono udobja presegamo, predvsem iščemo razloge, da v njej legitimno vztrajamo. Bolj kot za izhod iz cone udobja smo namreč zainteresirani za dokazovanje njene upravičenosti. Ne iščemo torej rešitve, temveč zgolj legitimiramo pravico do svojega udobnega počutja, tudi če je to počutje dolgoročno nevarno ali celo uničujoče.

Sredstvo, s katerim kdo sebi in drugim dokazuje razloge za svoje klavrno stanje, je sprevržen napor zagotavljanja statusa žrtve. Iz statusa žrtve tak človek naredi svojo identiteto. Status žrtve mora ubraniti naprej pred samim seboj. To naredi, denimo, s sklicevanjem na težko otroštvo, na slabe starše in nenaklonjeno okolje, v katerem je preživljal zgodnja leta življenja. Za neuspehe v nadaljnjem življenju pa krivi učitelje, duhovnike, delodajalce, skratka vse, ki naj bi ga tako ali drugače onemogočali. Posebej usodno pa je varovanje statusa žrtve pred Bogom. Tisti, ki se ima za žrtev, odgovornost za to pripisuje tudi Bogu, ker naj bi ga ne obdaril z dovolj talenti, s katerimi bi lahko v življenju uspel. Še bolj sprevrženo pa je nekaj drugega, da namreč pri takem človeku duhovnost – molitev, spoved, sv. maša – ni namenjena preseganju cone udobja, temveč zacementiranju tega stanja. Človek, ki vse usmeri v varovanje statusa žrtve, v svojih molitvah Bogu nenehno govori o svoji nemoči in o problemih, ki mu jih povzročajo drugi. Boga torej ne prosi, da bi se dvignil iz cone udobja, prenehal biti žrtev in bi zaživel svoje življenje, pač pa ga prosi, da bi krivice, nemoč in neuspehe zgolj prenašal, da bi mu torej Bog še naprej dovolil biti žrtev. Kajti zanj je laže kot žrtev živeti v coni udobja, tudi če je to stanje klavrno, kot se odločiti za izhod iz nje. Laže je brskati po tablici, imeti v ušesih slušalke, gledati nadaljevanke in resničnostne šove ter se naslajati ob polnem hladilniku, kot pa v to cono napeljati milost, se osebno angažirati, s čemer bi se cona udobja postopoma razgrajevala in sprostila sile za avtentično življenje.

Kdor nima volje za sprotno duhovno, psihično in telesno regeneracijo, bo v coni udobja spraševal vedeževalce in brskal po senzacionalističnih novicah, podobno kot Jezusovi sogovorniki v današnjem evangeliju, ki jih je zanimalo, kdaj bodo prišli dnevi, ko bo vse razrušeno, ko bodo vsi krivičniki sežgani in vsi nasprotniki poraženi. Jezus njim in nam odgovarja, naj ne hodimo za tistimi, ki širijo govorice o zarotah in bližajočih katastrofah, naj se nikomur ne pustimo zmesti, zato naj se ne družimo z nergači in podpihovalci nasprotij, ampak nasprotno: s svojo stanovitnostjo, vsakdanjo zavzetostjo in Božjo pomočjo naj si pridobimo osmišljeno in polno življenje že na zemlji in končno tudi v večnosti.