Ni treba vsega razumeti, ključen je odziv, reakcija, angažiranje

Milan Knep
0

Zavrnitve, neuspehi in bolezni sprožijo v nas boleče samospraševanje, zakaj nisem bil sprejet, zakaj nisem uspel, zakaj sem zbolel. Pri vsem, kar gre narobe, začnemo najprej z iskanjem krivca, torej z moralo. In tako obsojamo ali sebe ali druge. Za težavami, ki nas pestijo, naj bi vedno stala neka krivda.

Sklepanje, da je za vsako zavrnitvijo, neuspehom in boleznijo neka krivda, je napačno

Nedavno sem svojega sošolca vprašal, zakaj njegov kolega tako težko hodi. Zaradi sladkorne bolezni in operacij, ki so zaradi nje sledile, je odgovoril. In še dodal: on se nič ne pazi, je vse in preveč. Torej je za svojo bolezen kriv sam. V resnici je hotel reči: odgovornost za bolezen je njegova, naj se sedaj znajde, kakor ve in zna.

Sklepanje, da je za vsako zavrnitvijo, neuspehom in boleznijo neka krivda, je v resnici napačno. Kajti ni res, da so križi, in vsak neuspeh, zavrnitev in bolezen je križ, posledica kake krivde. Ni torej prav, če vse težave razlagamo s svojo ali tujo krivdo. Saj je tudi Jezus nosil križ, čeprav je bil brez krivde. Bil je zavrnjen in v očeh tega sveta neuspešen, čeprav je bil nedolžen.

Več kot je plitkega moraliziranja in želje, da bi prepoznali krivdo, manj je prostora za razumevanje tega, kar se nam dogaja. Zmotno je prepričanje, da nas ugotavljanja krivde odpira Bogu. Nasprotno, iskanje krivca nas od Boga oddaljuje, ker o stvareh sodimo po svojih človeških merilih. Veliko težav, ki nas doletijo, moramo preprosto sprejeti, ker jih ne moremo pojasniti; ob tem pa naj rečemo: Zgodi se Tvoja volja. Za mnoge težave pa seveda moramo prevzeti svoj delež odgovornosti.

Pot do samopomilovanja, samopodcenjevanja in samozaničevanja

A tudi takrat, ko mislimo, da prevzemamo odgovornost nase, se odgovornosti radi izmaknemo. In sicer tako, da vzrok za nesprejetost in neuspehe samo na videz pripišemo sebi, ker samo na videz prevzemamo odgovornost nase, dejansko pa razloge za nesprejetost in neuspehe prevalimo na skromne talente, torej na naravo, ki naj bi nas prikrajšala za karizmo, in na Boga, ker naj bi nas premalo obdaril z različnimi sposobnostmi ter z zunanjo in značajsko privlačnostjo, zaradi katere bi bili lahko pri ljudeh bolj priljubljeni. Ali pa razloge za neuspehe pripišemo slabi samopodobi, za katero se ne čutimo krive, ker naj bi jo nam vcepila, denimo, neprimerna vzgoja v zgodnjem otroštvu, ali nam nenaklonjeno okolje.

Prilika o sejalcu predpostavlja zaupanje v Božji stvariteljski načrt, da smo ustvarjeni kot svobodna bitja, čeprav je naša svoboda omejena.

Če si težave tako razlagamo, nas to privede do samopomilovanja, samopodcenjevanja in celo samozaničevanja. Kadar pa iščemo vzrok za nesprejetost in neuspehe pri drugih, odgovornost pripišemo njihovemu povzpetništvu, rivalstvu, zavisti ipd. in jim s tem največkrat delamo krivico.

V obeh primerih odgovornost za to, kako se počutimo, in za to, kar se nam dogaja, prenesemo na druge: nekaj na naravo in Boga, nekaj pa na starše, sodelavce in na nam domnevno neprijazno okolje. Sami pa naj bi bili nemočni, žrtev krivdnega ravnanja drugih. Življenje, kakršnega živimo, naj bi ne bilo naša izbira, temveč naša usoda. Sami naj bi zgolj sledili temu, kar je brez naše volje v nas, in kar je brez naše volje okoli nas. Svobodna izbira naj bi torej ne obstajala, vse naj bi bilo določeno vnaprej. Kot da smo nemočen trs, ki ga veter maje.

Iskanje lažje poti

V razlagi, da nam je vse bolj ali manj navrženo in usojeno, je tudi prikrito iskanje lažje poti, ko namesto zavzetosti za spremembe iščemo opravičilo za svojo pasivnost, letargijo in negibnost, ki vnaprej dvomi v smisel kakršnega koli napora, dvomi v uspeh tveganja in v možnost kakršnega koli izboljšanja stanja. In če kdo vendarle v čem uspe, skušamo njegov dosežek relativizirati, na njem najti kaj negativnega in ga s tem razvrednotiti.

Vdanost v usodo je lahko pri kom nekaj začasnega, stvar trenutka, slabost, ki po nekaj dneh izzveni; pri drugem pa stalnica, ali celo kronično stanje duše. Zato tudi Jezusovo priliko o sejalcu, ki je šel sejat, dojemamo zelo različno. A ni vsako dojemanje pravo. Gotovo se Jezus ne bi strinjal z nami, če bi mu dokazovali svojo splošno nemoč in iz nje izvirajočo vdanost v usodo, ko bi na primer vso odgovornost za svoje neuspehe pripisovali staršem, ki naj bi nas trajno zaznamovali s kompleksom manjvrednosti, nas s svojimi ozkimi vzgojnimi načeli uokvirili v stereotipe in nas obremenili z nesproščenostjo. Tudi nas Jezus ne bi potrdil v dokazovanju, kako nam vsi nenehno mečejo polena pod noge.

Prilika o sejalcu predpostavlja zaupanje v Božji stvariteljski načrt, da smo ustvarjeni kot svobodna bitja, čeprav je naša svoboda omejena. Ne moremo se torej udobno in ležerno zadovoljili z razlago, kako nam je vse zgolj usojeno. Jezus naše svobode ne utemeljuje, ampak predpostavlja, da jo brezpogojno sprejmemo. S tem, ko imamo zmožnost ljubiti, imamo v daru ljubezni tudi zmožnost svobodnega odločanja. Nismo torej brezdušni avtomati ali trs, ki ga veter maje, pa tudi ne živali, ki jih usmerjajo nagoni. Zato je popolnoma na mestu, da v luči današnjega evangelija o sejalcu premislimo, kako živimo. Ali smo pusta pot, na kateri se ne prime nobeno seme; smo kamnita tla z malo zemlje, kjer se vse dobro hitro pozabi, ali pa trnje, ki zaduši vse plemenito.

Kako živimo?

Toda premislek, kako živimo, zakaj smo kdaj sprejeti in drugič ne, zakaj smo enkrat uspešni in drugič ne, mora biti enostaven, izvedljiv na kar najbolj preprost način, pa tudi hitro, sicer se zanj ne bomo odločili. Najprej povejmo, s čim naj premisleka ne obremenjujemo. Ne začnimo razmišljati ne o svoji krivdi za težave, ki jih imamo, ne o tem, ali so za naše probleme krivi drugi. Naj se najprej ne mučimo z dolžnostjo, da prevzamemo odgovornosti nase, pa tudi ne s tem, da bi raziskovali, ali sta nas Bog in narava dovolj obdarila z različnimi spodobnostmi ali ne, ali je bilo okolje do nas dovolj prijazno ali ne. Naj najprej ne iščemo vzporednice, ali smo podobni kamniti zemlji, grušču ob poti, ali trnju, ki seme zaduši; ali pa smo vendarle dobra zemlja, ki daje vsaj nek sad.

Če bi o sebi začel premišljevati na osnovi vsega tega, kar sem ravnokar navedel, bi se izgubil, in nazadnje ne bi vedel pri čem sem. Naše duhovno življenje naj se vedno začne na isti točki, pri eni temeljni stvari, in sicer pri tem, da v danem trenutku najdem stik s seboj, stik s svojim telesnim počutjem ter s svojimi čustvi in trenutnim razmišljanjem; stik, ki ga je zmožen vsak. Naj ugotovim, kako mi je prav zdaj, kaj se dogaja z mojim telesom, se počutim močnega in svežega, ali utrujenega in neprespanega, ali pa sem že na tem, da bi poiskal zdravnika. In nato: kako telesno počutje vpliva na mojo delovno vnemo, na moje razpoloženje. Ali potrebujem sprehod ali kozarec vode ali jabolko? Me morda preplavlja strah, da česa do roka ne bom izpeljal, ali strah, ki ga sploh ne znam opisati? Katere so ta trenutek moje nujne potrebe? Jih znam našteti in si jih priznati? Znam ločiti primarne potrebe od drugotnih, od tistih, katerih zadovoljitev lahko odložim, ali je celo dobro, da potrpim in zadovoljitev preložim na poznejši čas.

Imeti stik s seboj

Imeti stik s seboj pomeni, da sam pred seboj razgrnem svojo realnost, svojo ranljivost, svojo takšnost, občutje svoje neodrešenosti in odreagiram. Toda kako? Ne najprej z akcijo, s stihijskim popravljanjem nečesa, kar me tisti hip moti, temveč naj odreagiram v Svetem Duhu in se mu na kar najbolj preprost način izročim. To ni kak dolg in zapleten duhovni proces. Ampak da trenutek, tak, kakršen je, v veri izročim Svetemu Duhu, brez umskega preverjanja, kot otrok, ki brezpogojno zaupa staršem. Izročim dani trenutek, ki je napolnjen z vsem, kar tistih hip razumem in vsem drugim, kar zaznavam samo medlo. Naj ne iščem popolne jasnosti, ker do nje ne bom prišel, ker je na noben način ne morem iztisniti iz sebe in ne terjati od Boga. Naj se v Svetem Duhu vržem v morje, v tisto, kar v danem trenutku čutim in mislim, da je optimalno. Tudi če ni, pomembno je, da to naredim iskreno, kolikor je pač mogoče, predvsem pa naredim v zaupanju v Boga.

Nikakor ni nujno, da vse razumem, vse načrtujem, saj zame stvari razume in načrtuje tudi Bog, ki mu zaupam. Ključen je odziv, reakcija, angažiranje, a znova poudarjam, v Svetem Duhu, ne na slepo, ne v predrznem zaupanju vase; pač pa v Svetem Duhu. Akcija je kdaj tudi to, da za eno uro zaspim, ali pa pustim vse v neredu in grem na sprehod ali na kolo. Tako bo Sveti Duh lahko sejal, stik s seboj pa bo priprava rodovitne zemlje, ki bo vsaj nekaj obrodila.

Eseji o križu

Eseji o križu je naslov knjige Milana Knepa, ki je sedaj že v ponatisu izšla pri založni KUD Logos.

Urednik: dr. David Movrin

Predgovor: dr. Kozma Ahačič

Knjigo (10 €) lahko naročite na enega od spodnjih kontaktov:

Doniraj

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime