Več konservativnejše politike po Evropi jasen signal zasanjanim bruseljskim birokratom



Evropska unija je nastala, da bi ohranila mir in ekonomski razvoj. Obenem pa predstavljala projekt iskanja skupnega imenovalca med različnimi pogledi. Vendar pa so ustanovitelji Evrope v večini gradili svoj pogled na mir in razvoj skozi določeno vrednostno podstat. Evropska unija kot projekt pa se je sčasoma začela odmikati od teh vrednot oziroma jih je pod konstantnim pritiskom liberalnih politik počasi začela reinterpretirati. Upanje, da bo mir v Evropi zagotavljala neke vrste nevtralna politika - politika zunaj stroge levice in desnice, zunaj izključno socializma in konservativizma -, ki bo državam omogočila delovanje ne glede na vse, se je sčasoma spremenilo v premik te točke nevtralnosti v polje agitatorskega liberalizma.

EU si nazivno želi, da bi celino vodile stranke, ki so trdno v politični sredini, ali velike koalicije. Toda mnogi Evropejci so že nekoliko naveličani tega nenehnega iskanja "velike sredine". Zmerne vlade, stranke in koalicije v sredini pri oblikovanju svojih politik ne upoštevajo resničnih potreb ljudi. Večina evropskih državljanov si želi jasnih in neposrednih politik, ki lahko rešijo njihove gospodarske težave. Odsotnost tega pa so spretno uporabili drugi politični tekmeci, ki neoperativnost Bruslja, konstantno željo po širjenju kompetenc na področje načina življenja ter jasno liberalno agendo, so z lahkoto pretvorili v jezo, razočaranost ter oddane glasove.

Dva pomembna dogodka v letu 2016 še naprej opredeljujeta sedanji vzpon populističnih gibanj, ki so sredi leta 2010 zajela številne zahodne države. Prvi je bilo glasovanje o brexitu, ko je Združeno kraljestvo junija glasovalo za izstop iz Evropske unije, temu pa je novembra sledila izvolitev Donalda Trumpa za predsednika Združenih držav Amerike. Po teh dveh zmagah nasprotnikov politične liberalne elite je francoska nacionalistka Marine Le Pen izzvala francoske predsedniške volitve leta 2017, vendar ji na koncu ni uspelo zmagati.

Kljub temu neuspehu so populistične stranke še napredovale, pri čemer je francoska socialistična stranka na volitvah leta 2017 utrpela še posebej hud udarec, saj se je njen delež glasov zmanjšal za 22 odstotkov. V Nemčiji je desna populistična stranka Alternative für Deutschland (AfD) istega leta povečala svoj volilni delež za 7,9 odstotka, predvsem na račun CDU in SPD.

Ni jasno, kako velik bo vpliv trenutnega vzpona populistov na prihodnost Evrope. Kajti jasno je potrebno opozoriti, da sicer nekaj zmag na volitvah, kot so v Italiji in na Švedskem, še ne predstavljajo ravno nekega vala ali pohoda za prevzem oblasti v Evropi, kot bi nas radi prepričali medijski naslovi.

Za začetek, večino predstavljajo stranke t. i. desnih populistov samo v dveh državah - na Madžarskem in Poljskem. Med 20 % in 30 % odstotkov pa predstavljajo v Italiji, na Švedskem in Finskem. Potem so pri približno 15 % še Avstrija, Francija in Španija. Tako da povsod so potrebni koalicijski dogovori za sestavo vlade. Ideja koalicijskih vlad, ki so tako sredinske in skupaj skozi kompromis uresničujejo politike najmanjšega skupnega imenovalca, je tako varno usidrana. Kljub temu, da nas medijske naslovnice želijo prepričati, da je monopol liberalizma edino sprejemljivo stanje.

Dolgoročno pa je zanimiva raziskava izpred nekaj let, ki ugotavlja, da je med mladimi na pohodu populizem. Vendar levi in ne desni populizem. Tako recimo v starostni strukturi med 18 in 29 let levi populisti predstavljajo 28 %, desni 20 %; v Franciji levi 23 % in desni 14 % ter denimo v Italiji 20 % levi in 18 % desni. Populisti v tej starostni skupini so pogosteje levičarji kot desničarji, zlasti v Združenem kraljestvu, kjer je med 18- in 29-letniki 35 odstotkov levičarskih populistov.

Ker je konzervativna politika globoko zakoreninjena v uveljavljanju identitete, je ta trenutek
v evropski politiki videti kot popolna nevihta, ki jo je povzročila kombinacija visoke inflacije, upadanje življenjskega standarda in spodkopavanje zaupanja v liberalne vrednote. In stanje bo še težje, saj bo za Evropo prihajajoča zima velik test solidarnosti in sobivanja.

Tako raziskovalci kot strokovnjaki poudarjajo politično ozračje normalizacije in sistemske uveljavitve desničarskega populizma, kjer so v ospredju vprašanja, ki so "v lasti" teh strank: priseljevanje, nacionalizem in kulturna prizadetost. Zaradi pomena kulturnih vrednot pri oblikovanju volilnega vedenja se pojavlja soglasje, da je vse večji uspeh desnih populističnih strank najbolje razumeti kot odziv na tendence radikalno liberalnega Bruslja, ki je skozi leta izgubil stik z veliko večino Evropejcev.
Zaradi pomena kulturnih vrednot pri oblikovanju volilnega vedenja se pojavlja soglasje, da je vse večji uspeh desnih populističnih strank najbolje razumeti kot odziv na tendence radikalno liberalnega Bruslja, ki je skozi leta izgubil stik z veliko večino Evropejcev.

Prebujenje iz sanj za evropske birokrate


Tako da porast konservativnejše politike skozi t. i. desni populizem ni presenečenje, niti ni pojav, ki se je zgodil preko noči. Je pa z vsakimi volitvami bolj jasen signal marsikateri državi, da so potrebne dolgoročnejše rešitve in jasni ukrepi, ki bodo imeli pozitiven vpliv na kvaliteto življenja. Časi, ko so zgolj zapisi pravic v ustavo in obljube po nazivno večji enakopravnosti, prinašali glasove, so očitno za marsikaterega politika končani. Vprašanje pa ostaja, kako bo to zmerna konservativna politika to izkoristila?

Kajti evropske demokracije so v zadnjih desetletjih delovale v razmerah padajočih stopenj gospodarske rasti s ponavljajočimi se gospodarskimi krizami v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na začetku devetdesetih let in od leta 2008 naprej. In tukaj tiči jedro levih in desnih populistov: Namreč z navidezno preprostimi in jasnimi ukrepi lahko nagovorijo strahove in negotovosti, ki jih imajo volivci. Poleg tega kopičenje dolga vodi v ozračje stalnega varčevanja, hkrati pa omejuje potrebne fizične in socialne naložbe, ki bi lahko spodbudile prihodnjo rast. Medtem ko gospodarski razvoj očitno vpliva na življenjske možnosti in negotovost posameznikov ter tveganja, s katerimi se soočajo, stopnja prerazporeditve in socialnega zavarovanja, ki ga zagotavljajo razvite države blaginje, oblikuje njihovo razširjenost in politične posledice.
Čas je, da se evropski birokrati zbudijo iz sanj o takojšnjem zelenem prehodu ter pomembnosti števila mavričnih prehodov za pešce na cestah prestolnic Evrope.

Porast skrajnosti populizmov na obeh straneh pa je nekaj, kar lahko dolgoročno raztrga Evropo in čas je, da se evropski birokrati zbudijo iz sanj o takojšnjem zelenem prehodu in pomembnosti števila mavričnih prehodov za pešce na cestah prestolnic Evrope. Čas je, da se ozrejo nazaj, da bodo lahko hodili naprej: Nazaj v zgodovino Evrope in očetov Evrope ter se ponovno spoznajo z besedami kot so človekovo dostojanstvo, subsidiarnost, solidarnost in skupno dobro ter družbena pravičnost.

Kajti populizmi zlahka nagovarjajo, težje pa realizirajo. To tudi Slovenci spoznavamo skoraj na dnevni ravni. Naj bodo dovolj trenutne šole lastne kože po nekaterih državah Evropske unije preden bo iskanje navideznega zunanjega sovražnika tako popularen šport po celotni Evropi, da ne bodo eni in drugi sporadično kazali na Bruselj, ampak bodo začeli dnevno kazati drug na drugega. Te čase naj bi za vedno pustili v 20. stoletju. Vendar jih želja po monopolni centralistični uveljavitvi določenih idej ponovno obuja sedaj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike