Včasih so otroci ves dan delali na njivi, danes jim je težko v klet po krompir
POSLUŠAJ ČLANEK
Danes povprečni slovenski starš razmišlja ali bo po novem predlogu zakona sploh še smel poslati otroka v klet po krompir. Včasih pa ni bilo tako. Deklica z vžigalicami je samo vrh ledene gore.
Biti otrok pred več kot stotimi leti je bilo (razen za privilegirane višje sloje) težko in bridko.
Če si imel srečo, da si preživel dobo detinstva, si moral kmalu svoj kruh zaslužiti sam.
Otroško delo je bilo skozi vso zgodovino tako razširjeno, da se sploh ni nikjer posebno omenjalo. Bilo je nekaj povsem samoumevnega.
Kar nam pogosto zgodovinski viri zamolčijo, nam odkrije izrazoslovje. Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj. In otrok je dejansko bil hlapec, brez pravic, brez zaščite, brez vrednosti, namenjen za nižja, hlapčevska opravila…
Pravzaprav ne vemo, kakšne so bile usode milijonske množice otrok, ki so svojo mladost pustili v tovarnah, rudnikih, fužinah, obrtnih delavnicah, na domačih in tujih kmetijah…
Spomine so pisali tisti, ki jim je bila sreča naklonjena. Tisti, ki so se šolali in nekaj dosegli v življenju. Če je Ivan Cankar v svojih delih popisal bridko mladost, ki je nikoli ni prebolel, pa ne vemo ničesar o mladosti in doživljanju njegovih bratov in sester, ki niso šli v šole, pač pa so delali.
V prvi polovici devetnajstega stoletja je bil delovni čas otrok enak odraslemu, torej 14 ur. Za delovno sposobne so veljali otroci nad sedem let. Plačilo za otroško delo je bilo mizerno, pogosto le v obleki in hrani ali ga sploh ni bilo (vajenci). Šele v konec devetnajstega stoletja je samoumevnost otroškega dela postala vprašljiva. Z obveznim šolanjem je bil narejen prvi večji korak v tem.
(Je morda v luči vsega tega sploh nenavadno, da je sta socializem in komunizem v dvajsetem stoletju padla na tako plodna tla ali je bila to le posledica?)
Otrok ni bil hlapec le v zgodovini. Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO), danes dela 168 milijonov otrok, starih od 5 do 14 let. Največ v podsaharski Afriki, južni Aziji in Pacifiku.
Otroško delo torej je velik problem, ki lahko ob sodobnem preseljevanju in migracijah, spet postane tudi naš. Podatkov glede otroškega dela v Sloveniji ni bilo najti. Evropska komisija pa opozarja, da so predvsem izpostavljeni migranti in Romi, najbolj v Italiji, Albaniji, Bolgariji, Romuniji, Srbiji in Ukrajini…
Predlog zakona, ki opredeljuje prisiljevanje v delo kot fizično nasilje, torej ni brez osnove in skoraj zagotovo ni namenjen temu, da vaš otrok ne bi smel obešati perila. Zakaj torej dviga toliko prahu? Smo državljani prenapeti, ko oblast posega na tako osebno področje kot je vzgoja otrok? Še toliko bolj, ko to počne oblast, ki je nismo osebno izbrali?
Predlog zakona, glede na sedanjo situacijo, ko se na zahodu srečujemo z množico otrok, ki v rokah še niso držali niti metle niti grabelj, deluje paradoksalno. Podan je preveč splošno in ne opredeljuje, kaj je mišljeno s »prisiljevanjem v delo«. Je zakonodajalec res tako zbirokratiziran in brez stika z realnostjo, da se mu zdi primerno predlagati zakone, ki jih večina državljanov razume narobe?
V Sloveniji je namreč delo pred 15. letom že sedaj prepovedano. Mnogi so to vzeli preveč dobesedno in posledično imamo armado razvajenih otrok. Fante, ki v fitnesu dvigujejo uteži, medtem ko ostarel dedek doma sam kala drva.
Otroke, ki ure po mestu lovijo Pokemone in jim potem zmanjka energije, da bi odnesli smeti v kontejner. Seveda lahko v takih primerih starši krivdo pripišejo predvsem sebi, vendar jih bo država zdaj po novem, v njihovem »ne-privzgajanju« delovnih navad, podprla.
Preprečevati prisilno otroško delo kot ga opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah je nujno. Predlagati zakon v sodobni evropski državi, kjer imamo več težav z razvajenostjo kot delom otrok in ki namiguje na to, da boš kaznovan, če boš otroka silil k temu, da pospravi za seboj in zalije rože … je precej kontradiktorno.
Drugo vprašanje je, kako bo država odkrivala in sankcionirala kršitve. Načelni zakoni v državi, ki nima učinkovitega sistema, oziroma je ta tako luknjast, da pride v njem do katastrof, kot je mučenje in smrt dveletnega otroka, je v posmeh tistim, ki živijo v resničnih stiskah. Istočasno pa daje veter v jadra tistim, ki vse predobro poznajo svoje pravice, za dolžnosti pa še niso slišali.
Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha, bodo tudi slovenski otroci tu in tam še lahko pripravili mizo, skupaj z družino juho pojedli primerno toplo in morda celo pomili krožnike.
Za tiste otroke, ki te sreče nimajo (ljubeče družine in tople juhe namreč), pa bi se morala z vsemi močmi zavzeti tako država kot tudi mi vsi.
Pestrne, pastirci, rudarji, vajenci…
Biti otrok pred več kot stotimi leti je bilo (razen za privilegirane višje sloje) težko in bridko.
Če si imel srečo, da si preživel dobo detinstva, si moral kmalu svoj kruh zaslužiti sam.
Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj.
Otroško delo je bilo skozi vso zgodovino tako razširjeno, da se sploh ni nikjer posebno omenjalo. Bilo je nekaj povsem samoumevnega.
Kar nam pogosto zgodovinski viri zamolčijo, nam odkrije izrazoslovje. Beseda otrok ima v skoraj vseh slovanskih jezikih isti koren kot hlapec ali suženj. In otrok je dejansko bil hlapec, brez pravic, brez zaščite, brez vrednosti, namenjen za nižja, hlapčevska opravila…
Pravzaprav ne vemo, kakšne so bile usode milijonske množice otrok, ki so svojo mladost pustili v tovarnah, rudnikih, fužinah, obrtnih delavnicah, na domačih in tujih kmetijah…
Spomine so pisali tisti, ki jim je bila sreča naklonjena. Tisti, ki so se šolali in nekaj dosegli v življenju. Če je Ivan Cankar v svojih delih popisal bridko mladost, ki je nikoli ni prebolel, pa ne vemo ničesar o mladosti in doživljanju njegovih bratov in sester, ki niso šli v šole, pač pa so delali.
V prvi polovici devetnajstega stoletja je bil delovni čas otrok enak odraslemu, torej 14 ur. Za delovno sposobne so veljali otroci nad sedem let. Plačilo za otroško delo je bilo mizerno, pogosto le v obleki in hrani ali ga sploh ni bilo (vajenci). Šele v konec devetnajstega stoletja je samoumevnost otroškega dela postala vprašljiva. Z obveznim šolanjem je bil narejen prvi večji korak v tem.
Za lažjo predstavo si oglejmo osnutek zakona iz leta 1842 za zaščito otrok iz avstrijskih dežel. Z vidika sedanjosti izgleda grozljiv, a je glede na takratno realnost, precej human:o
Ta predlog zakona je izzval precej odpora, ne le od gospodarskih združenj, pač pa tudi od zdravnikov in pedagogov…
(vir podatkov zgornjega poglavja je Prvotno besedilo življenja avtorice Alenke Puhar)
- otroke je mogoče redno zaposliti šele po dopolnjenjem 12. letu (V Ljubljani so predlagali 7 let). Izjemoma se lahko zaposli že 9 letne, a le, če so prej tri leta hodili v šolo in če krajevna oblast to odobri.
- Delovni čas je lahko največ 10. ur, če so otroci stari od 9 do 12 let, ali pa dvanajst ur, če so med 12. in 16. letom.
- Za vse, ki še niso dopolnili 16. leta, je prepovedano nočno delo.
Ta predlog zakona je izzval precej odpora, ne le od gospodarskih združenj, pač pa tudi od zdravnikov in pedagogov…
(vir podatkov zgornjega poglavja je Prvotno besedilo življenja avtorice Alenke Puhar)
(Je morda v luči vsega tega sploh nenavadno, da je sta socializem in komunizem v dvajsetem stoletju padla na tako plodna tla ali je bila to le posledica?)
Delo otrok danes
Otrok ni bil hlapec le v zgodovini. Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO), danes dela 168 milijonov otrok, starih od 5 do 14 let. Največ v podsaharski Afriki, južni Aziji in Pacifiku.
Otroško delo torej je velik problem, ki lahko ob sodobnem preseljevanju in migracijah, spet postane tudi naš. Podatkov glede otroškega dela v Sloveniji ni bilo najti. Evropska komisija pa opozarja, da so predvsem izpostavljeni migranti in Romi, najbolj v Italiji, Albaniji, Bolgariji, Romuniji, Srbiji in Ukrajini…
Predlog zakona, ki opredeljuje prisiljevanje v delo kot fizično nasilje, torej ni brez osnove in skoraj zagotovo ni namenjen temu, da vaš otrok ne bi smel obešati perila. Zakaj torej dviga toliko prahu? Smo državljani prenapeti, ko oblast posega na tako osebno področje kot je vzgoja otrok? Še toliko bolj, ko to počne oblast, ki je nismo osebno izbrali?
V Sloveniji je namreč delo pred 15. letom že sedaj prepovedano. Mnogi so to vzeli preveč dobesedno in posledično imamo armado razvajenih otrok.
Paradoks in sodobni slovenski otroci...
Predlog zakona, glede na sedanjo situacijo, ko se na zahodu srečujemo z množico otrok, ki v rokah še niso držali niti metle niti grabelj, deluje paradoksalno. Podan je preveč splošno in ne opredeljuje, kaj je mišljeno s »prisiljevanjem v delo«. Je zakonodajalec res tako zbirokratiziran in brez stika z realnostjo, da se mu zdi primerno predlagati zakone, ki jih večina državljanov razume narobe?
V Sloveniji je namreč delo pred 15. letom že sedaj prepovedano. Mnogi so to vzeli preveč dobesedno in posledično imamo armado razvajenih otrok. Fante, ki v fitnesu dvigujejo uteži, medtem ko ostarel dedek doma sam kala drva.
Otroke, ki ure po mestu lovijo Pokemone in jim potem zmanjka energije, da bi odnesli smeti v kontejner. Seveda lahko v takih primerih starši krivdo pripišejo predvsem sebi, vendar jih bo država zdaj po novem, v njihovem »ne-privzgajanju« delovnih navad, podprla.
Brez muje se še čevelj ne obuje…
Preprečevati prisilno otroško delo kot ga opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah je nujno. Predlagati zakon v sodobni evropski državi, kjer imamo več težav z razvajenostjo kot delom otrok in ki namiguje na to, da boš kaznovan, če boš otroka silil k temu, da pospravi za seboj in zalije rože … je precej kontradiktorno.
Drugo vprašanje je, kako bo država odkrivala in sankcionirala kršitve. Načelni zakoni v državi, ki nima učinkovitega sistema, oziroma je ta tako luknjast, da pride v njem do katastrof, kot je mučenje in smrt dveletnega otroka, je v posmeh tistim, ki živijo v resničnih stiskah. Istočasno pa daje veter v jadra tistim, ki vse predobro poznajo svoje pravice, za dolžnosti pa še niso slišali.
Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha, bodo tudi slovenski otroci tu in tam še lahko pripravili mizo, skupaj z družino juho pojedli primerno toplo in morda celo pomili krožnike.
Za tiste otroke, ki te sreče nimajo (ljubeče družine in tople juhe namreč), pa bi se morala z vsemi močmi zavzeti tako država kot tudi mi vsi.
Zadnje objave
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Strah v Bruslju: TikTok ogroža duševno zdravje?
24. 4. 2024 ob 9:34
Ustavite levico
24. 4. 2024 ob 6:00
Kdo živi tisoč življenj?
23. 4. 2024 ob 18:45
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
1 komentar
biljan
Kdo in koliko časa je delal na njivi, ne vem. Kot mestni otrok iz pol-delavske družine , pa vem, da smo od 2. polovice 50 let številni začeli delati med počitnicami že po 4. razredu osnovne šole. To je sistem omogočal in spodbujal-. Po mestu smo za komunalo pleli poti in ceste, opravljali razna občasna dela, delali v tovarnah, javnih zavodih, pri kulturnih društvih, itn. Po osem ur kot vsi zaposleni. S kvalitetno malico. Ne pozabimo, da bo letos minilo 70 let, ko so si v tekstilnih tovarnah takratne Dravske banovine izborili s stavkami 8-urni delavnik ob pomoči sindikatov, delavskih združenj, odvetnikov, zdravnikov, kmetov, itn. Po zapisih iz tistega leta so bile stavke organizirane nekajkrat bolje, kot sedaj. So si pa morali vodje stavk vedno najti novo zaposlitev in so si jo tudi izoblikovali. Razen v Tovarni klobukov Šešir v Škofji Loki, kjer so si z njo med drugim pridobili ob koncu leta tudi nagrade. V prispevku je narobe uporabljen izraze delati od 15. leta. Delati pomeni, biti zaposlen v taki ali drugačni obliki proti plačilu, kar pa nima prav nobene zveze z delom v družini ali prostovoljno, društveno v svoji okolici. V to se mora otrok vpeljevati takoj, ko lahko pospravi igrače za seboj. Brez potuhe staršev, starih staršev ali še koga, ampak nemoteče za okolico in odločno. Naj dodam, da je meni žal samo za tisto, česar se zaradi takih ali drugačnih okoliščin nisem mogel naučiti in potem delati. Sem pa to pomagal številnim mladim in odraslim. Torej, ni potrebno iti sto let nazaj na polja in v čase kmečkega in delavskega brezpravja (katero je žal spet aktualno), ampak v obdobje, za katerega pravim, "da s(m)o se kot zaposleni skregali z belim kruhom. Da pa bo moja trditev stala, naj navedem, da sem bil zaposlen glede na mojo izobrazbo v tovarni, v občinski upravi, v šoli in v medijih. Maksimalno pa sem uveljavljal v vsa okolja najrazličnejše operativne novosti. Skratka, otroci in mladostniki morajo osvajati delovne in izobrazbene navade in znanja, da bodo potem lahko kandidirali za vključitev med deset tisoč svetovno priznanih Slovencev. Pa še to naj dodam, da bi uvedel obvezno poklicno šolo prav za vse, ki zaključijo osnovno šolo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.