Vatikan v novem dokumentu: homoseksualci ne morejo biti duhovniki

V najnovejšem dokumentu kongregacije za klerike s podpisom papeža Frančiška jasno piše, da se moškim z globokimi homoseksualnimi nagnjeni ne bi smelo pustiti vstopa v semenišče in posledično ne bi smeli postati katoliški duhovniki. 
Ob vsem tem pa še opozarja na migrantske duhovne poklice, poziva k pozornosti, da bi lahko preprečili zlorabe otrok ter nove duhovnike vabi, da ne podležejo klerikalizmu, pišejo na Cruxnow.com.
Dokumentu z naslovom Dar duhovne poklicanosti je široka razprava o tem kar je bilo že nekaj časa znano, a je v svežem kontekstu zgolj še bolj poudarjeno.

Kongregacija tako javno zapove, da se je vsakdo, ki v sebi čuti globoka homoseksualna nagnjenja ali ima homoseksualne spolne odnose, dolžan odreči duhovniškemu poklicu. Dolžnost, da mu nadaljevanje v tej smeri odsvetujejo, imajo tudi duhovni vodje in spovedniki, vstop v semenišče pa mu morajo odreči tudi odgovorni za ocenjevanje pripravljenosti kandidatov, piše v dokumentu, izdanem pred dnevi.

Tako stališče o homoseksualcih, ki vstopajo v semenišče, je že leta 2005 zavzela Kongregacija za katoliško vzgojo, v novem dokumentu pa je ta del še posebej poudarjen.

Dokument se dotika vseh gejev, ki želijo vstopiti v semenišče ali vseh moških, ki vedo, da imajo v sebi globoka homoseksualna nagnjenja: “Čeprav jih Cerkev globoko spoštuje, ne more dovoliti, da v semenišče ali v duhovniški red vstopi nekdo, ki prakticira homoseksualne odnose ali podpira gejevsko kulturo.”

Kongregacija v dokumentu izpostavlja dejstvo, da Cerkev “ne more spregledati negativnih posledic, ki lahko izhajajo iz posvečenja oseb, ki imajo globoka homoseksualna nagnjenja.”

Čeprav je nekatera izmed teh področij urejal že dokument iz leta 2005, pa je nov precej bolj oster in ga zelo težko jemljemo iz konteksta. To se je namreč dogajalo z njegovim predhodnikom, ko so semenišča izločala samo kandidate, ki se niso zmogli držati celibata ali pa so bili globoko privrženi gejevskemu aktivizmu.

Duhovniški poklici med migranti so pomembni

Devetdeset stranski dokument, katerega prvi osnutek je bil napisan že leta 2014, vsebuje tudi nekaj drugih zelo zanimivih poudarkov.

Najprej se dotika področja negovanja avtohtonih poklicanosti k duhovništvu, kar pomeni, da duhovniki prihajajo iz različnih kulturnih okolji. Predvideva se namreč, da bo na nekem prostoru evangelij rasel, če bo dobil duhovnike s tega kulturnega območja.

Dokument tudi gleda na poklicanost v duhovniški poklic iz migrantskih skupnosti. Tudi tam lahko nastajajo duhovniški poklici. “Formiranje duhovnika migranta mora biti narejeno brez podcenjevanja kulturnih razlik, ki ponavadi privedejo do razlikovanja,je zapisano v dokumentu.

In kot tretje, dokument izpostavlja, da mora biti končni cilj vsakega programa za duhovniški poklic priprava kandidata po vzoru Jezusa Kristusa.

V Kongregaciji skozi dokument zelo poudarjajo pravilno pripravo na duhovni poklic, ki pa naj se po semenišču ne konča, ampak nadaljuje. Tu naj bi veliko vlogo prevzeli škofje, ki “morajo znati s semeniščniki vzpostaviti zaupne pogovore ter biti z njimi pošteni in odprti.”

Bodite pozorni na zlorabe in problematično obnašanje oseb

Pomemben del dokumenta je namenjen opozorilom, da morajo župnije in verski redovi narediti več, da bi odkrili tiste duhovniške kandidate, za katere obstaja možnost, da bi zlorabljali otroke.

“Največja pozornost mora biti namenjena varovanju mladoletnih in tistih odraslih, ki so krhki. Potrebno je biti pozoren na vse tiste, ki so v semenišču, ki hočejo vanj vstopiti ali so morebiti že prejeli duhovniško posvečenje, da niso vpleteni v kakršnakoli kazniva dejanja ali problematično obnašanje na tem področju.”

Dokument pa nazadnje duhovniške kandidate opozarja pred podleganjem klerikalizmu. Semenišča pozivajo, da mladim duhovnikom ne vcepljajo klerikalne miselnosti.

6 komentarjev

  1. Joj Koper si me nasmejal. Bodo napisali lep uglajen članek ampak nobene diskusije o stanju v Sloveniji. No morda, še pripis, da to pač ni problem v Sloveniji 🙂 🙂

    Sama sem ob branju tega rekla: odlično kako jasne besede in dobre smernice! Hkrati pa kako daleč od resničnosti peščice vplivnih duhovnikov v Sloveniji. Jezi me, ker večina slovenskih duhovnikov to ve in potiho prenaša, da so osebe z močnimi homoseksualnimi nagnjenji v katoliških medijih in vodstvu Cerkve. Naredili pa ne bodo nič. In tu izgubim tla pod nogami. Kako naj resno jemljem duhovnike, če ne znajo udariti po mizi.

    Da ne bo pomote: sem katoličanka in srednje aktivna v svoji župniji. Vidim pa koliko potenciala gre mimo, ker imamo zanič vodstvo in duhovnike, ki so sicer zdravi, a si nič ne upajo. Vem pa, da vedo.

    Torej molimo predvsem za pogum in pokončnost duhovnikov, da bodo prešli od besed k dejanjem.

  2. Imam resno vprašanje.
    Kaj je homoseksualnost? Bolezen, napaka narave, genska okvara ali še kaj drugega?
    Zakaj je bilo to tako dolgo preganjano s strani države in Cerkve, sedaj se pa (ponekod bolj na tiho) tolerira. Ali ne bi bilo v redu, da se javno pove, mislim s prižnice, da to ni greh(?). Saj si ne morejo pomagati, ozdravljivo ni.
    Poznam človeka, ki je poročen in ima več otrok, skriva pred vsemi, ampak razen majhnih otrok prav vsi v vasi vemo, da je gej. Zelo je pobožen, ampak v fari ga duhovščina malo čudno gleda. Eni ga odrivajo, drugi puščajo blizu, predvsem ga zanimajo mladi v fari, skavti in podobno.

  3. To sem se tudi jaz spraševala. Za odgovor je treba ločit spol, spolno identiteto in spolno dejanje. Pri meni je bila spolno-identitetna motnja posledica družbenega okolja, v katerem sem odraščala. In dokler mi ni bilo dano spoznanje o čudovitem moškem svetu, ki ga je ustvari Bog, in spoznanju, kaj je človek in kaj sem jaz kot ženska, nisem našla miru, bila sem brez obstanka, pa je to trajalo od zgodnjega otroštva do 34. leta. Večna hvala in slava Jezusu za moje ozdravljenje! Veliko pričevanj je na internetu od bivših homoseksualcev (npr. youtube). Priporočam…

Komentiraj